5 Sistemi linearnih enačb

Sistem m linearnih enačb z n neznankami x_1, x_2, \ldots, x_n je množica enačb

    \begin{equation*} \begin{cases} a_{11}x_1+ a_{12}x_2 + \cdots + a_{1n}x_n = b_1\\ a_{21}x_1+ a_{22}x_2 + \cdots + a_{2n}x_n = b_2\\ \vdots\\ a_{m1}x_1+ a_{m2}x_2 + \cdots + a_{mn}x_n = b_m \end{cases}, \end{equation*}

ki jih lahko zapišemo v matrični obliki kot Ax=b, kjer je A=(a_{ij})_{m\times n} matrika koeficientov sistema, x=\begin{pmatrix} x_1\\x_2\\\vdots\\x_n \end{pmatrix} stolpec n neznank ter b=\begin{pmatrix} b_1\\b_2\\\vdots\\b_m \end{pmatrix} stolpec m desnih strani sistema.
 

 Cramerjevo pravilo

To je posebna metoda za reševanje sistemov linearnih enačb s toliko enačbami kot neznankami, torej ko je matrika koeficientov kvadratna in obrnljiva.

Izrek 5.1 [1,5]: Če je A kvadratna matrika z det(A) \neq 0, je sistem enolično rešljiv in rešitve so

    \[x_1 = \frac{\det(A_1)}{det(A)}, ~~ x_2 = \frac{\det(A_2)}{\det(A)},~~\ldots,~~ x_n = \frac{\det(A_n)}{\det(A)},\]

kjer je \det(A_i) determinanta matrike A_i, i=1,2,\ldots, n, ki jo dobimo tako, da v matriki A zamenjamo i-ti stolpec s stolpcem desnih strani b.

Primer 5.1: Rešimo naslednji sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} x_1- x_2 + x_3 = -1 \\ 4x_1 - x_2 +2x_3 = -2\\ 2x_1 + x_2 + x_3 = -4 \end{cases}. \end{equation*}

Matrika koeficientov je A = \begin{pmatrix} 1 & -1 & 1\\ 4 & -1 & 2\\ 2 & 1 & 1 \end{pmatrix} in stolpec desnih strani je b = \begin{pmatrix} -1 \\ -2\\ -4 \end{pmatrix}. Najprej se lotimo računanja determinante matrike A, da preverimo, ali je različna od nič, in dobimo \det(A) = \begin{vmatrix} 1 & -1 & 1\\ 4 & -1 & 2\\ 2 & 1 & 1 \end{vmatrix} = 3. To pomeni, da lahko uporabimo Cramerjevo pravilo. Izračunamo še
\det(A_1) = \begin{vmatrix} -1 & -1 & 1\\ -2 & -1 & 2\\ -4 & 1 & 1 \end{vmatrix} = 3, \det(A_2) = \begin{vmatrix} 1 & -1 & 1\\ 4 & -2 & 2\\ 2 & -4 & 1 \end{vmatrix} = -6 in
\det(A_3) = \begin{vmatrix} 1 & -1 & -1\\ 4 & -1 & -2\\ 2 & 1 & -4 \end{vmatrix} = -12. Torej je rešitev sistema

x_1 =\displaystyle\frac{\det(A_1)}{\det (A)} = \frac{3}{3} = 1, x_2 =\displaystyle \frac{\det(A_2)}{\det (A)} = \frac{-6}{3} = -2 ter
x_3 =\displaystyle \frac{\det(A_3)}{\det (A)} = \frac{-12}{3} = -4.

Gaussova eliminacijska metoda
Pri tej metodi neznanke iz enačb sistematično izločimo tako, da dobimo zgornjetrikotno obliko sistema.

Primer 5.2: Rešimo naslednji sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} 3x- 5y + 2z = -28 \\ 3y + 5z = 7\\ 5z = -5 \end{cases}. \end{equation*}

Sistem linearnih enačb, ki je v zgornjetrikotni obliki, kot je dani sistem, rešimo od zadnje enačbe proti prvi (torej od najpreprostejše k najzahtevnejši). Torej iz tretje enačbe takoj izračunamo z = -1. Vrednost neznanke z vstavimo v drugo enačbo sistema in izračunamo y. Ker je 3y + 5\cdot (-1) = 7, dobimo y = 4. Potem vrednosti neznank y in z vstavimo v prvo enačbo sistema in izračunamo x. Iz enačbe 3x-5\cdot 4+2\cdot (-1)=-28 sledi, da je x=-2.

Naj bo sistem Ax=b. Če matriki A dodamo še stolpec b, dobimo novo matriko reda m\times (n+1), ki ji pravimo razširjena matrika sistema, označimo jo z

    \[\widetilde A=\begin{pmatrix} a_{11} & a_{12} &\cdots& a_{1n} & \lvert & b_1\\ a_{21} & a_{22} &\cdots& a_{2n} & \lvert & b_2\\ \cdots&\cdots&\cdots & \cdots& \lvert& \cdots\\ a_{m1} & a_{m2} &\cdots& a_{mn} & \lvert & b_m \end{pmatrix}.\]

Sistem rešujemo tako, da z operacijami, ki na rešitve sistema ne vplivajo, spreminjamo enačbe, dokler niso zapisane v zgornjetrikotni obliki. Takšne operacije so:

  1. poljubni enačbi zamenjamo;
  2. poljubno enačbo na levi in desni strani pomnožimo (ali delimo) s poljubnim neničelnim številom;
  3. poljubni enačbi prištejemo (ali od nje odštejemo) drugo enačbo, pomnoženo z nekim od 0 različnim številom.

Pri matriki \widetilde A so te operacije:

  1. poljubni vrstici zamenjamo;
  2. poljubno vrstico pomnožimo (ali delimo) s poljubnim neničelnim številom;
  3. poljubni vrstici prištejemo (ali od nje odštejemo) drugo vrstico, pomnoženo z nekim neničelnim številom.

Gornje operacije imenujemo elementarne vrstične operacije. S temi operacijami dobimo ničle pod glavno diagonalo matrike \widetilde A. Ta oblika se imenuje vrstična kanonična oblika in ima naslednji lastnosti:

  1. za neko naravno število r je prvih r vrstic matrike A neničelnih, zadnjih m-r vrstic pa vsebuje samo ničle;
  2. v prvih r neničelnih vrsticah imenujemo prvi neničelni element vsake vrstice pivot. Za dve zaporedni vrstici vedno velja, da je pivot v spodnji vrstici bolj desno od pivota v zgornji vrstici.

Primer 5.3: Rešimo naslednji sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} x- y = 7 \\ x + y = 5\\ \end{cases}. \end{equation*}

Razširjena matrika tega sistema je

\widetilde A=\begin{pmatrix} 1& -1 &\lvert &7\\ 1& 1& \lvert &5 \end{pmatrix}.

Prvi korak: Po potrebi zamenjamo prvo vrstico s kako drugo tako, da v zgornjem levem vogalu dobimo neničelni element (pri računanju peš je najbolje, da je to enica). Temu elementu bomo rekli pivot. V našem primeru je že enica.

Drugi korak: Z uporabo elementarnih vrstičnih operacij naredimo ničle v prvem stolpcu pod pivotom.

    \[\widetilde A=\begin{pmatrix} \fbox{1}& -1 &\lvert &7\\ 1& 1& \lvert &5 \end{pmatrix}\overset{V_2-V_1}{\sim} \begin{pmatrix} 1& -1 &\lvert &7\\ 0& 2& \lvert &-2 \end{pmatrix}.\]

Razširjena matrika ima že vrstično kanonično obliko.

Tretji korak: Zadnji matriki sedaj priredimo nazaj sistem linearnih enačb:

    \begin{equation*} \begin{cases} x- y = 7 \\ 2y = -2\\ \end{cases}. \end{equation*}

Jasno je, da je y=-1, in potem iz prve enačbe dobimo x-(-1)=7 oziroma x=6.

Primer 5.4: Rešimo naslednji sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} 2x+3y+2z = 9 \\ x + 2y -3z= 14\\ 3x+4y+z=16 \end{cases}. \end{equation*}

Razširjena matrika sistema je \widetilde A=\begin{pmatrix} 2& 3 & 2&\lvert &9\\ 1& 2 &-3& \lvert &14\\ 3& 4& 1&\lvert &16 \end{pmatrix}.

Ker imamo v zgornjem levem vogalu 2, zamenjamo prvo vrstico z drugo in dobimo ekvivalentno matriko

    \[\widetilde A=\begin{pmatrix} \fbox{1}& 2 & -3&\lvert &14\\ 2& 3 &2& \lvert &9\\ 3& 4& 1&\lvert &16 \end{pmatrix}\]

in zdaj je pivot 1. Z operacijami V_2-2V_1 in V_3-3V_1 pod pivotom v prvem stolpcu naredimo ničli. Nova matrika je

    \[\widetilde A=\begin{pmatrix} 1& 2 & -3&\lvert &-14\\ 0& \fbox{-1} &8& \lvert &-19\\ 0& -2& 10&\lvert &-26 \end{pmatrix}.\]

Postopek nadaljujemo pri sledečem delu matrike, pri čemer odmislimo prvo vrstico in prvi stolpec. Zdaj je pivot -1 in z operacijo V_3-2V_2 pod njim naredimo ničlo. Dobimo matriko

    \[\widetilde A=\begin{pmatrix} 1& 2 & -3&\lvert &14\\ 0& -1 &8& \lvert &-19\\ 0& 0& -6&\lvert &12 \end{pmatrix},\]

ki je vrstična kanonična oblika razširjene matrike \widetilde A. Tej matriki sedaj priredimo sistem linearnih enačb:

    \begin{equation*} \begin{cases} x+2y-3z = 14 \\ -y +8z= -19\\ -6z=12 \end{cases}. \end{equation*}

Iz tretje enačbe sledi, da je z=-2. Vstavimo vrednost neznanke z v drugo vrstico in izračunamo y. Ker je -y+8\cdot (-2)=-19, sledi, da je y=3. Vrednosti neznank y in z vstavimo v prvo vrstico in izračunamo x. To pomeni x+2\cdot 3-3\cdot (-2)=14 oziroma x=2.

Splošni algoritem, uporabljen prej, imenujemo Gaussova eliminacijska metoda.

Primer 5.5: Rešimo naslednji sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} 2y+3z = 1 \\ 2x - 6y +7z= 0\\ x-2y+5z=-1 \end{cases}. \end{equation*}

Z metodo Gaussove eliminacije razširjeno matriko \widetilde A preoblikujemo v vrstično kanonično obliko:

    \[\widetilde A=\begin{pmatrix} 0& 2& 4 &\lvert &1\\ 2& -6& 7& \lvert &0\\ 1& -2& 5& \lvert& -1 \end{pmatrix}\overset{V_1\leftrightarrow V_3}{\sim} \begin{pmatrix} \fbox{1}& -2& 5 &\lvert &-1\\ 2& -6& 7& \lvert &0\\ 0& 2& 3& \lvert& 1 \end{pmatrix}\overset{V_2-2 V_1}{\sim}\]

    \[\begin{pmatrix} 1& -2& 5 &\lvert &-1\\ 0& \fbox{-2}& 3& \lvert &2\\ 0& 2& 3& \lvert& 1 \end{pmatrix}\overset{V_3+ V_2}{\sim} \begin{pmatrix} 1& -2& 5 &\lvert &-1\\ 0& -2& -3& \lvert &2\\ 0& 0& 0& \lvert& 3 \end{pmatrix}.\]

Pripadajoči sistem je

    \begin{equation*} \begin{cases} x-2y+5z = -1 \\ - 2y -3z= 2\\ 0=3 \end{cases}. \end{equation*}

Zadnja enačba je protislovje, kar pomeni, da sistem ni rešljiv.

Primer 5.6: Rešimo naslednji sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} x+2y-z = 1 \\ x-y+2z=-2 \end{cases}. \end{equation*}

Z uporabo Gaussove metode preoblikujemo razširjeno matriko sistema v ustrezno obliko:

    \[\widetilde A=\begin{pmatrix} \fbox{1}& 2& -1 &\lvert &1\\ 1& -1& 2& \lvert &2\end{pmatrix}\overset{V_2- V_1}{\sim} \begin{pmatrix} 1& 2& -1 &\lvert &1\\ 0& -3& 3& \lvert &1 \end{pmatrix}.\]

Priredimo sistem linearnih enačb

    \begin{equation*} \begin{cases} x+2y-z = 1 \\ -3y+3z=1 \end{cases}. \end{equation*}

V zadnji enačbi sta dve neznanki, zato izberemo na primer z=a, kjer je a poljubno realno število. Potem izračunamo y. Iz enačbe -3y+3a=1 sledi, da je y=a-\dfrac{1}{3}.
Vrednosti neznank y in z vstavimo v prvo enačbo

    \[x+2\cdot (a-\frac{1}{3})-a=1\]

in izračunamo vrednost neznanke x. Dobimo x=1+a-2\cdot (a-\dfrac{1}{3})=-a+\dfrac{5}{3}.

Ker je neskončno mnogo možnosti za izbor vrednosti parametra a, ima sistem neskončno mnogo rešitev. Recimo, da je sistem neskončno rešljiv.

Rešljivost sistemov
Z uporabo Gaussove eliminacijske metode lahko iz poljubne neničelne matrike A reda m \times n pridobimo vrstično kanonično obliko te matrike. Vsaka matrika ima enolično določeno vrstično kanonično obliko, ki ni odvisna od zaporedja izvedenih elementarnih vrstičnih operacij.

Definicija 5.1: Rang matrike A (oznaka rang(A) ali r(A)) je maksimalno število neničelnih vrstic, ki jih dobimo z Gaussovo eliminacijsko metodo, oziroma rang(A) je število pivotov v vrstični kanonični obliki matrike A.

Če je A matrika reda m \times n, vselej velja, da je rang(A) \leq \min\{m,n\}.
Če je A matrika reda n, je rang (A) = n natanko tedaj, ko je det(A) \neq 0.

Velja tudi:

  1.  rang (A)= rang (A^T);
  2.  rang (O_{m\times n})=0;
  3.  rang (I_n)=n.

Primer 5.7: Izračunajmo rang matrike

    \[A = \begin{pmatrix} 1 & 2 & 3 & 4\\ -1 & -2 & 1& 0\\ 2 & 1 & 1 & 4 \end{pmatrix}.\]

Preoblikujemo dano matriko v vrstično kanonično obliko:

A = \begin{pmatrix} 1 & 2 & 3 & 4\\ -1 & -2 & 1& 0\\ 2 & 1 & 1 & 4 \end{pmatrix} \overset{V_2+ V_1}{\underset{V_3-2V_1}{\sim}} \begin{pmatrix} 1 & 2 & 3 & 4\\ 0 & 0 & 4 & 4\\ 0 & -3 & -5 & -4 \end{pmatrix} \overset{V_2\leftrightarrow V_3}{\sim} \begin{pmatrix} 1 & 2 & 3 & 4\\ 0 & -3 & -5 & -4\\ 0 & 0 & 4 & 4 \end{pmatrix}.

Ker dobimo 3 neničelne vrstice, je rang(A) = 3.

Primer 5.8: Izračunajmo rang matrike

    \[A = \begin{pmatrix} 4 & -2 & 1 & 1\\ -1 & 1 & -2 & 5\\ -8 & 4 & -2 & -2 \end{pmatrix}.\]

Spet z uporabo elementarnih vrstičnih operacij preoblikujemo dano matriko v vrstično kanonično obliko:

A = \begin{pmatrix} 4 & -2 & 1 & 1\\ -1 & 1 & -2 & 5\\ -8 & 4 & -2 & -2 \end{pmatrix} \overset{V_1\leftrightarrow V_2}{\underset{V_3:(-2)}{\sim}} \begin{pmatrix} -1 & 1 & -2 & 5\\ 4 & -2 & 1 & 1\\ 4 & -2 & 1 & 1 \end{pmatrix} \overset{V_2+ 4V_1}{\underset{V_3-V_2}{\sim}} \begin{pmatrix} -1 & 1 & -2 & 5\\ 0 & 2 & -7 & 21\\ 0 & 0 & 0 & 0 \end{pmatrix}.

V tem primeru smo dobili dve neničelni vrstici, torej je rang(A) = 2.

Zdaj lahko predstavimo splošni izrek za reševanje poljubnega sistema linearnih enačb.

Izrek 5.2 [1,5]: Naj bo Ax=b sistem m linearnih enačb z n neznankami in \widetilde{A} je razširjena matrika tega sistema. Potem velja:

  1. sistem je rešljiv natanko tedaj, ko je rang(A) = rang(\widetilde A)= r;
  2. sistem je enolično rešljiv natanko tedaj, ko je r=rang(A) = rang(\widetilde A) = n.
  3. sistem ima neskončno rešitev natanko tedaj, ko je rang(A) = rang(\widetilde A) < n.

V zadnjem primeru lahko k = n - r neznank poljubno izberemo kot parametre. Potem je r neznank z njimi natanko določenih. Rečemo tudi, da ima sistem kparametrično rešitev.

Primer 5.9: Rešite naslednji sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} x_1+ 3x_2 + 5x_3 + 7x_4 + 9x_5 = 1 \\ x_1- 2x_2 + 3x_3 - 4x_4 + 5x_5 = 2 \\ 2x_1+ 11x_2 + 12x_3 + 25x_4 + 22x_5 = 4 \end{cases}. \end{equation*}

Preoblikujemo razširjeno matriko sistema v vrstično kanonično obliko:

\widetilde{A} = \begin{pmatrix} 1 & 3 & 5 & 7 & 9 & \lvert &1\\ 1 & -2 & 3 & -4 & 5 & \lvert & 2\\ 2 & 11 & 12 & 25 & 22 & \lvert & 4 \end{pmatrix} \overset{V_2- V_1}{\underset{V_3-2V_1}{\sim}} \begin{pmatrix} 1 & 3 & 5 & 7 & 9 & \lvert &1\\ 0 & -5 & -2 & -11 & -4 & \lvert &1\\ 0 & 5 & 2 & 11 & 4 & \lvert &2 \end{pmatrix} \overset{V_3+ V_2}{\sim}

\begin{pmatrix} 1 & 3 & 5 & 7 & 9 &\lvert & 1\\ 0 & -5 & -2 & -11 & -4 &\lvert & 1\\ 0 & 0 & 0 & 0 & 0 & \lvert &3 \end{pmatrix}.

Torej, rang(A) = 2 \neq 3=rang (\tilde{A}), kar pomeni, da je sistem nerešljiv.

Izrek 5.3 [1,5]: Za kvadratno matriko A reda n so naslednje trditve ekvivalentne:

  1.  A je obrnljiva matrika,
  2.  \det (A)\neq 0,
  3.  rang (A)=n,
  4.  sistem linearnih enačb Ax{=}b je enolično rešljiv za vsako desno stran b.

4. Homogeni sistemi

Homogeni sistem je poseben sistem linearnih enačb z ničelno desno stranjo: Ax=0. Za tak sistem vedno velja rang(A)=rang(\tilde{A}), torej je homogeni sistem vedno rešljiv in ima vedno rešitev x=0, ki se imenuje ničelna ali trivialna rešitev.

Če je  rang(A)=n= \mbox{število neznank}, potem je rešitev ena sama (tj. ničelna rešitev), in če je rang(A)<n, ima homogeni sistem neskončno rešitev.

Primer 5.10: Rešimo naslednji homogeni sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} x + 2y-5z = 0 \\ -2x - 3y + 6z = 0 \end{cases}. \end{equation*}

Ker je sistem homogen, je zadnji stolpec pri Gaussovi eliminacijski metodi v razširjeni matriki sistema vseskozi enak 0 in ga zato kar izpustimo. Matriko sistema preoblikujemo v vrstično kanonično obliko:

    \[A=\begin{pmatrix} 1 & 2 & -5 \\ -2 & -3 & 6 \end{pmatrix} \overset{V_2+2V_1}{\sim} \begin{pmatrix} 1 & 2 & -5 \\ 0 & 1 & -4 \end{pmatrix}.\]

Opazimo, da je r=rang(A)=2 in rešitev je 1-parametrična, ker je n-r=3-2=1. Pripadajoči sistem je

    \[\begin{cases} x + 2y-5z = 0 \\ y -4z = 0 \end{cases}. \end{equation*}\]

Če kot parameter izberemo z, dobimo y=4z in potem x=5z-2y=-3z.

Primer 5.11: Rešimo naslednji homogeni sistem:

    \begin{equation*} \begin{cases} x_1 - 2x_2 + x_3 + x_4 = 0 \\ -x_1 + 2x_2 + x_4 = 0 \\ 2x_1 - 4x_2 + x_3 = 0 \end{cases}. \end{equation*}

Matriko sistema preoblikujemo v vrstično kanonično obliko:

    \[A =\begin{pmatrix} 1 & -2 & 1 & 1\\ -1 & 2 & 0 & 1 \\ 2 & -4 & 1 & 0 \end{pmatrix}\overset{V_2+ V_1}{\underset{V_3-2V_1}{\sim}} \begin{pmatrix} 1 & -2 & 1 & 1\\ 0 & 0 & 1 & 2 \\ 0 & 0 & -1 & -2 \end{pmatrix} \overset{V_3+ V_2}{\sim} \begin{pmatrix} 1 & -2 & 1 & 1\\ 0 & 0 & 1 & 2 \\ 0 & 0 & 0 & 0 \end{pmatrix}.\]

Torej, r=rang(A) = 2 in rešitev ima parametra, ker je n - r = 4-2=2. Pripadajoči sistem je

    \[\begin{cases} x_1 - 2x_2 + x_3 + x_4 = 0 \\ x_3 + 2x_4 = 0 \end{cases}.\]

Dobimo x_3=-2x_4 in x_1 = x_4+2x_2, kjer sta x_2 in x_4 poljubni realni števili.

License

Sistemi linearnih enačb Copyright © 2024 by University of Nova Gorica Press. All Rights Reserved.

Share This Book