11 Kritična digitalna humanistika
Kritična digitalna humanistika se ukvarja z vprašanji družbene pravičnosti na področju digitalnega sveta. Z vidika kritične teorije naslavlja teme, povezane s hierarhijami in neenakovrednim položajem določenih posameznikov, odpraviti pa skuša tudi primere algoritmov, ki izvajajo krivične prakse z vidika rase, etničnosti, spola ter drugih kategorij, in opozarja na stereotipe.
Kritične težnje znotraj digitalne humanistike izpostavljajo potrebo po natančni refleksiji sodobnih digitalnih orodij, algoritmov, strukture raziskav, načina zbiranja podatkov, postopkov digitalizacije gradiva in drugih vidikov. Izhajajo iz predpostavke, da sodobni mediji nudijo mnoge možnosti, pa tudi omejitve za prikazovanje družbene realnosti, ob tem pa niso le sredstvo za prikazovanje resničnosti, ampak resničnost tudi na novo ustvarjajo.
1 Sodelovanje s širšo skupnostjo
Kritični pogledi na digitalno humanistiko med drugim opozarjajo na stereotipne predstave, ki se iz družbenih struktur selijo v digitalne prostore in celo na področje raziskav.
Poleg tega opozarjajo na potrebo, da digitalna humanistika izstopi iz akademskega polja in ne sodeluje le z univerzo, ampak tudi s širšo skupnostjo ter drugačnimi profili posameznikov: “/p/otrebujemo nove hibridne praktike: umetnike-teoretike, humaniste programerje, aktiviste-raziskovalce, arhiviste teorij, programerje z občutljivostjo za kritično rasno teorijo.”[1] Pojavljajo se skupine, ki opozarjajo na pristranskost digitalnega okolja in delujejo v preseku med aktivizmom, digitalno humanistiko in umetnostjo, na primer Queer technologies, ki z ironičnimi digitalnimi produkti in videi opozarja na zapostavljeno mesto kvir oseb v digitalnem okolju.
Primer: Spremenimo digitalno humanistiko
Gibanje med digitalnimi humanisti in humanistkami z imenom #transformDH (slo. spremenimo digitalno humanistiko), ki se je začelo na družbenem omrežju Twitter (današnji X) z istoimenskim ključnikom, si prizadeva za kritični prostor, ki bi reflektiral raziskovalne prakse, digitalna orodja, zbirke gradiva in druge pojave v polju sodobne digitalne humanistike. Gibanje nagovarja naslednje ključne ideje:[2]
1. vprašanja rase, razreda, spola, spolnosti in hendikepiranosti morajo biti v središču digitalne humanistike ter študija digitalnih medijev.
2. Feministični, queerovski in antirasistični aktivistke ter aktivisti, umetnice in umetniki, ustvarjalke ter ustvarjalci medijev izven akademskega kroga opravljajo delo, ki prispeva k digitalnim študijem v vseh oblikah. To delo produktivno destabilizira norme in standarde institucionalno priznanega akademskega dela.
3. Fokus digitalne humanistike bi morali preusmeriti s tehničnih procesov na politične in si vedno prizadevati razumeti družbeni, intelektualni, ekonomski, politični ter osebni vpliv digitalnih praks, ko jih razvijamo. Potrebujemo digitalno humanistiko, ki bo osredotočena na presečišče digitalne produkcije in družbene transformacije skozi raziskovanje, pedagogiko in aktivizem ter ne bo omejena na institucionalne akademske prostore.[3]
Nekateri digitalni humanisti oziroma humanistke so prepričani/-e, da lahko to novo področje spremeni globoko zakoreninjene tradicije akademskega sveta, ki ga po njihovih ocenah zaznamuje kolonialistični pogled na kulturo in zahodnocentrični privilegiran položaj.[4]
2 Vpliv digitalne tehnologije na življenje ljudi: humanistični pogled
Sodobni avtomatizirani programi so danes prisotni na različnih področjih življenja, informacije pa pridobivajo iz množice virov, ki lahko včasih odražajo neenakovredna razmerja med ljudmi.
Programi na primer iz zbirke življenjepisov avtomatsko izberejo najboljše kandidate za določeno delovno mesto, pri čemer lahko zapostavljajo določene skupine posameznikov. Algoritmi med drugim sprejemajo odločitve na polju zdravstvene varnosti in na drugih pomembnih področjih, ki vplivajo na vsakdan ljudi. Za raziskovalce, ki se ukvarjajo z digitalno humanistiko, je zato pomembno, da razumejo, kako delujejo algoritmi, ki se skrivajo za določenimi programi. To je ključno, da se lahko izognejo morebitnim pristranskim interpretacijam gradiva. Digitalna humanistika opozarja, da odločitve v zvezi s tehnologijo niso nujno nevtralne, saj imajo lahko velike posledice za življenje posameznikov. Sodobni razvoj velikih podatkov in umetne inteligence je prinesel mnogo novih možnosti, vendar je ob teh velikih spremembah bistveno spodbujati kritične ter družbeno ozaveščene pristope k zbiranju in analizi podatkov.[5] To pa otežuje dejstvo, da je večina sodobnega razvoja umetne inteligence v rokah komercialnih podjetij, predvsem korporacij iz Silicijeve doline, lastniki algoritmov pa nočejo izdati svojih poslovnih skrivnosti, zato je težko ugotoviti obseg in naravo pristranskosti njihovih produktov.[6]
“Največja grožnja človeštvu s strani umetne inteligence ne izvira iz avtonomnih robotov morilcev, temveč iz družbenih motenj in krivic, ki jih povzroča pretirano zanašanje na slabo zasnovane in slabo dokumentirane komercialne črne skrinjice za upravljanje vsega, od zdravstvene oskrbe do javnega reda in kriminala.”[7]
“Privzeto stališče bi morda moralo biti, da se vsi komercialni paketi umetne inteligence, ki niso v celoti dokumentirani, obravnavajo kot pristranski do določenih skupin.”[8]
3 Ena od težav: računalniški algoritmi in kritična rasna teorija
Kritična rasna teorija analizira oblikovanje in uporabo računalniških algoritmov, s tem pa prepoznava potencialne pasti, na primer nezavedne predsodke. Tudi spletni brskalniki, ki jih uporabljajo široke skupine ljudi, lahko odražajo nepravičnost do določenih, največkrat marginaliziranih posameznikov, ki se kaže v družbi, kar še utrjuje različne stereotipe, tudi rasne.[9] Poleg tega so iskalniki neposredno povezani s komercialnimi interesi korporacij in s težnjami podjetij, ki pri njih oglašujejo svoje izdelke ter storitve.
“Kaj se zgodi, ko o drugačnosti ne razmišljamo več kot o primanjkljaju, ki ga je treba obvladovati in popraviti, ampak jo razumemo kot sistem, znotraj katerega operiramo, kot del naših hipotez, našega navdiha, naših ciljev?”[10]
Sporni zadetki v spletnih brskalnikih
Kako lahko računalniški algoritmi krepijo rasno zatiranje, se je pokazalo v raziskavi Safiye Umo Noble.[11] Avtorica izpostavlja, da so napačni rezultati v iskalnikih zaradi tako imenovanih algoritmov zatiranja etično sporni in imajo velike družbene posledice, zato poziva k večji osveščenosti v javnosti. Safiya Umoja Noble je med drugim opozorila, da so bile med Googlovimi fotografijami slike temnopoltih moških označene z izrazom “gorila”.[12]
5 Jezikovna pristranskost
Na svetu je več kot 7000 jezikov, a približno 40 % ljudi se sporazumeva v katerem od osmih najpogostejših jezikov. Mnogi jeziki niso le redki, ampak tudi popolnoma izključeni iz procesa digitalizacije.[13] Le 5 % jezikov je živih na spletu in po nekaterih ocenah večina svetovnih jezikov do konca 21. stoletja na spletu ne bo preživela.[14] Eden od ciljev digitalne humanistike je večji poudarek na egalitarnosti jezikov.
Izziv: Večja pravičnost algoritmov
Kaj menite, kako bi lahko v družbi zagotovili, da bi bili računalniški algoritmi pravični in ne bi diskriminirali določenih posameznikov ali skupin? Zamislite si nekaj rešitev brez uporabe spleta in drugih virov ter jih zapišite. Zatem v spletnih in drugih virih poiščite možne rešitve. V skupini študentke in študentje drug drugemu predstavite svoje zamisli in jih komentirajte z vidika lastnih idej in rešitev, ki ste jih našli na spletu ter v drugih virih.
