2 Oddaljeno branje književnosti

Oddaljeno branje, imenovano tudi makroanaliza oziroma algoritemska kritika, je analiza velikih zbirk literarnih besedil, lahko tudi na tisoče ali več, z uporabo računalniških orodij. Za razliko od bližnjega branja, ki ga izvajamo sami, se oddaljeno branje kot kvantitativna metoda raziskovanja književnosti naslanja predvsem na sodobne informacijske tehnologije. 

Termin oddaljeno branje je okrog leta 2000 vpeljal Franco Moretti, uveljavila pa sta se tudi izraza makroanaliza, ki ga je uvedel raziskovalec Matthew L. Jockers, in algoritemska kritika raziskovalca Stephena Ramsayja. Oddaljeno branje ima sicer dolgo zgodovino, ki sega onkraj uporabe spleta in računalniških tehnologij.^[1] V sodobnem smislu gre za uporabo kvantitativnih metod pri raziskovanju posameznih književnih besedil, večjih literarnih korpusov ali drugih podatkov, povezanih z literarnim sistemom. Metode temeljijo na digitalnih orodjih in statističnih izračunih. S tem tipom računalniške analize je mogoče razpoznati vzorce v literarnih delih, na primer teme, sloge pisanja, čustva in gradnjo književnih likov, s čimer lahko bolje razumemo literarno ustvarjanje skozi čas. Pri sodobnem oddaljenem branju, ki ga raziskovalci in raziskovalke izvajajo z računalniškimi tehnologijami, ne gre le za preprosto štetje besed ali obsegov, ampak za razumevanje pisanja kot polja odnosov, ki jih je mogoče modelirati z uporabo enačb, kar pa ni zgolj premik v okviru literarne vede, ampak je del intelektualne zgodovine naše sodobnosti.^[2]

1 Metode oddaljenega branja

Z razvojem tehnologije se širijo tudi možnosti oddaljenega branja književnosti. Te metode uporabljajo strojno učenje kot področje umetne inteligence, ki se osredotoča na razvoj računalniških sistemov, ki se lahko “učijo” in izboljšujejo iz izkušenj ter podatkov, namesto da bi jih programerji ročno programirali. Tako samodejno odkrivajo vzorce in pravila iz podatkov brez programiranja za vsako specifično nalogo. Poleg tega lahko metode oddaljenega branja temeljijo tudi na statistični analizi besed, tj. metodi, ki se uporablja za kvantitativno analizo besed in besednih zvez v književnih delih. Štetje pogostosti besed ali besednih zvez v literarnem korpusu pokaže, v kolikšni meri so določeni izrazi razširjeni v različnih literarnih obdobjih ali žanrih. Tudi na ta način je mogoče odkriti vzorce in informacije, ki v besedilih “s prostim očesom” niso vidni. Nadalje metode oddaljenega branja za analizo literarnih del uporabljajo tudi računalniško obdelavo naravnega jezika (tj. NLP), ki omogoča globlje razumevanje vsebine danega korpusa književnih besedil. Na ta način je mogoče na primer ugotavljati čustvenost literarnih besedil ali njihovih delov, pa tudi čustvene vsebine, ki jih s svojimi glasovi v delih izražajo literarni liki ali pripovedovalci.

Oddaljeno branje lahko izvedemo tudi brez pomoči računalniške tehnologije, in sicer s preštevnimi metodami, ki vključujejo sistematično zbiranje določenega tipa informacij. Na ta način dobimo nov vpogled v predmet našega zanimanja.

2 Oddaljeno branje drugih kulturnih pojavov

Oddaljenega branja pa ne uporabljajo le raziskovalke in raziskovalci književnosti, ampak tudi drugih področij: tako je mogoče denimo “prebrati” objave na družbenih omrežjih, ki kažejo razpoloženje in odnos ljudi do določene tematike. Spletna stran Pudding na primer z oddaljenim branjem spremlja različne tematike sodobne družbe – od raziskav naslovnic sodobnih popularnih ljubezenskih romanov do oddaljenega branja ameriških učnih načrtov na področju literature na univerzitetnih programih z namenom identifikacije kanonskih besedil. Oddaljeno branje raziskave aplicirajo tudi na nebesedilne vire, na primer na filme in slike, ki jih lahko računalniški algoritmi že dobro analizirajo. Poleg tega se oddaljeno branje uporablja tudi na področju zgodovine, kjer sicer prav tako prevladuje bližnje branje in natančno ukvarjanje s posameznimi dokumenti, vendar lahko z oddaljenim branjem raziskovalci in raziskovalke razvidijo vzorce v zgodovinskih virih, kar jim daje drugačen vpogled v dogajanje v preteklosti. Zgodovinarji oziroma zgodovinarke lahko na primer v besedilih najdejo ključne besede, kar jim pomaga pri analizi vse bolj obsežnih korpusov, ki nastajajo z digitalizacijo gradiva.

3 Bližnje in oddaljeno branje književnosti: primerjava

Franco Moretti opozarja, da lahko z bližnjim branjem zajamemo le omejeno količino literarnih del, zaradi omejitev možnosti človeškega branja pa ostaja v literarni zgodovini veliko besedil, ki so pozabljena in jih raziskovalci ne obravnavajo, t. i. “veliko neprebrano”, zato je literarna zgodovina za raziskovalca “klavnica literature”.^[5] S tem se je Moretti usmeril v nov predmet preučevanja v literarni vedi z opiranjem na analizo svetovnih sistemov in ga konceptualiziral z uporabo modelov grafa, zemljevida in drevesa, ob tem pa razmišljal o uporabi naravoslovnih in družboslovnih ved.^[6] Ker je vsa literarna dela iz preteklosti, pa tudi vse naslove, ki se izdajajo v sodobnosti, nemogoče prebrati, so besedila, ki so v kanonu izpostavljena, omejena, njihova izbira pa je pristranska.^[7] Kot opozarja Andrew Piper, tradicionalno literarnozgodovinske raziskave delujejo kot metonimije, pri čemer del nadomesti celoto, kadar posamezno delo ponazarja lastnosti širšega literarnozgodovinskega obdobja, kar pa je le omejen dokaz, da so lastnosti literarnozgodovinskega obdobja zares utemeljene, saj so po mnenju avtorja dokazi pomanjkljivi.^[8] Piper sicer ne zagovarja tega, da bi se posplošitvam odrekli, ampak raziskovalce spodbuja, da reflektirajo konstruiranost znanja, ki ga oblikujejo s tovrstnimi posplošitvami, ki temeljijo zgolj na majhnih delih celote. S tega vidika je znanje vselej oblikovano na podlagi omejenega dela, ki nikoli ne more biti popolnoma povezan s celoto.^[9]

Če se bližnje branje posveča izbranim literarnim besedilom, ki so navadno kakovostna in/ali kanonizirana, pa lahko z oddaljenim branjem v raziskave vključimo tudi manj kakovostna dela ali književna besedila, ki so bila v zgodovini zaradi določenih razlogov spregledana. Ne gre nujno za to, da bi podobo uveljavljenega kanona spremenili in vanj vključili druga dela, kakor za to, da lahko na ta način na celotno literarno zgodovino in književna dela – kanonizirana in nekanonizirana – gledamo drugače.^[10] Poleg tega lahko analiziramo hibridna sodobna besedila, na primer pestrost besedišča v tujih reperskih komadih.^[11]

Bližnje branje temelji na subjektivni analizi posameznega literarnega dela, medtem ko lahko z oddaljenim branjem po drugi strani zajamemo obsežne zbirke besedil in v književnosti iščemo vzorce ter zakonitosti. Oddaljeno branje raziskovalcem omogoča, da se ukvarjajo z večjim številom književnih del, ob tem pa literaturo obravnavajo kot družbeni fenomen, ki se odraža v velikih besedilnih korpusih. Z oddaljenim branjem tako v obsežnih zbirkah literarnih del prepoznavamo vzorce, ki jih z bližnjim branjem posameznega dela ni mogoče zaznati. Gre za metodološki prelom, ki spreminja podobo literarne vede, vendar raziskovalci oziroma raziskovalke opozarjajo, da je ključno, da računalniške metode oddaljenega branja kombiniramo z drugimi, ustaljenimi metodami raziskovanja književnosti, kar dokazujejo mnoge raziskave, ki kombinirajo oba tipa branja.  Oddaljenemu branju pogosto sledi kvalitativna interpretacija rezultatov na podlagi spoznanj literarne vede, spet drugič so literarnovedna izhodišča temelj za hipoteze, ki jih z oddaljenim branjem preverjamo.

Če poteka bližnje branje književnosti linearno, pa lahko z računalniškim, oddaljenim branjem oblikujemo drugačne, nelinearne reprezentacije literarnih del, ki pokažejo nove, s “prostim očesom” nevidne razsežnosti gradiva.^[13] Primer je mapiranje izrazov znotraj književnega dela, ki ustvarja pregledno strukturno-tematsko sliko besedila, kar je neke vrste novi računalniški formalizem.^[14] Ko se v okviru digitalnih metod branja nanašajo na formalizem, imajo raziskovalci in raziskovalke v mislih analitični pristop, ki se osredotoča na notranje dele literarnega besedila, na primer strukturo, jezik ter obliko, medtem ko se ne dotika zunanjih dejavnikov, na primer avtorjevega namena ali zgodovinskega konteksta.

Čeprav se sodobne študije književnosti z digitalnimi orodji osredotočajo na oddaljeno branje velikih korpusov literarnih besedil, pa je mogoče s temi orodji natančno “brati” tudi posamezno delo. Pri tem lahko na primer opazujemo spremembe besedišča v literarnem delu, ki ustrezajo žanrskim premikom, stilne spremembe tekom književnega besedila, uredniške posege v različne izdaje besedila in druge vidike.^[16] Oddaljeno branje posameznega literarnega dela pomeni kvantitativno analizo tega besedila z uporabo računalniških metod. Za razliko od bližnjega branja tega romana, ki predvideva preučevanje podrobnosti besedila, si njegovo oddaljeno branje prizadeva odkriti osrednje teme, jezikovne značilnosti ali strukturne elemente, ki s tradicionalnimi tehnikami branja morda niso očitni.

4 Raziskovanje metapodatkov

Ob ukvarjanju z literaturo lahko zbiramo metapodatke o literarnih besedilih, ki jih strukturirano razvrščamo v katalogih. Metapodatki so – kot pove že predpona te besede – podatki o podatkih. V okviru književnosti so to na primer dejstva o literarnem besedilu, njegovem nastanku in drugih vidikih, npr. naslovi in podnaslovi del, čas njihovega izida, nadaljnje izdaje dela, jezik, žanrske oznake, tematike književnega dela, geografske določnice nastanka literarnih besedil ali literarnih zgodb, pa tudi bibliografije avtorjev oziroma avtoric. Spodnja vizualizacija rezultatov raziskave Mirana Hladnika je na primer nastala na podlagi metapodatkov o avtorjih slovenske kmečke povesti, in sicer vključuje metapodatke o njihovem poreklu in prebivališču, pa tudi o številu literarnih del, ki se dogajajo v posamezni slovenski pokrajini.^[20] Hladnik med drugim ugotavlja, da so bili avtorji slovenske kmečke povesti rojeni večinoma na podeželju, in sicer največ na Gorenjskem (30 %), na Štajerskem (22 %) in  Primorskem (20 %), medtem ko se največ kmečkih povesti odvija na Gorenjskem.^[21]

Slika: Pokrajinsko poreklo in pripadnost avtorjev v razmerju do števila pokrajinskih povesti; vir: Hladnik 1998

Za tovrstne raziskave je ključno, da metapodatki izbrane kategorije opisujejo jasno, strnjeno in organizirano. Nekatere od teh informacij so pomembne za organizacijo zbirk literarnih besedil v digitalnih knjižnicah, lahko pa jih uporabimo tudi v raziskovalne namene. Na podlagi izbranih informacij je namreč mogoče z rudarjenjem podatkov oblikovati nove sintetične ugotovitve o literarnem sistemu.^[22]

Primer: od grafikonov do zemljevidov

Jockers je izvedel odmevno študijo, utemeljeno na seznamu 758 literarnih del, vezanih na ameriške Irce, ki so bila izdana v časovnem razponu 250 let. Seznam je dopolnil s podatki o spolu, starosti, kraju bivanja in rojstnem kraju avtorja oziroma avtorice, geografskimi kordinatami kraja, iz katerega je izhajal avtor oziroma avtorica, in kraja, kjer se posamezno literarno delo odvija.

Metapodatki so bili temelj analize z digitalnimi metodami, rezultati pa so bili vizualizirani z grafikoni, ki prikazujejo literarno produkcijo ameriških Ircev v času z različnih vidikov, od spola do regije, pa tudi z zemljevidi, ki prikazujejo geografske razsežnosti njihovega ustvarjanja.^[23]

5 Oddaljeno branje na strani Google Books

Spletna stran Google Books, ki vsebuje na milijone literarnih del, med drugim nudi tudi funkcijo Ngram Viewer, ki omogoča analizo digitaliziranih literarnih besedil.^[24] Tako lahko uporabnik v korpusu besedil v določenem časovnem obdobju preveri rabo izbranih besed ali besednih zvez. V iskalnik vpišemo posamezen izraz ali besedno zvezo in s tem preverimo, v kolikšni meri se pojavlja v korpusu gradiva. Raziskovalci so sicer opazili mnoge omejitve in izrazili kritike glede delovanja platforme, saj spletna stran uporabniku ne omogoča, da bi dobil v vpogled dela, ki jih analizira, korpusa besedil pa ne more prenesti na svoj računalnik. Kritike izpostavljajo, da je korpus, na katerem temelji iskanje, neuravnotežen, saj vsebuje preveč znanstvene literature, da so mnoga dela napačno kategorizirana, pa tudi da ne vsebuje metapodatkov o vključenih besedilih.^[25]

6 Nekateri kritični pogledi na oddaljeno branje

Branje literature s pomočjo računalniških tehnik je kontroverzno,^[26] prav zato je pomembno, da pri ukvarjanju s književnostjo poznamo tako možnosti kot tudi omejitve posamezne metode in tehnike digitalne humanistike. Ena najbolj očitnih omejitev oddaljenega branja je dejstvo, da temelji izključno na literarnih besedilih, ki so digitalizirana in s tem na voljo za računalniške analize, medtem ko so obsežne zbirke besedil, ki (še) niso bile digitalizirane, iz raziskav izvzete. Poleg tega kritike oddaljenega branja izpostavljajo različne težave, med drugim zapostavljanje globljega razumevanja književnosti in posameznih literarnih besedil, ki ga omogoča bližnje branje. Bralec z bližnjim branjem besedilo doživlja in občuti, medtem ko je čustvena komponenta pri oddaljenem branju izvzeta. Pojavlja se tudi vprašanje interpretacije ironičnih pomenov in metaforičnega jezika. Nenazadnje makroanalize pogosto spregledajo nekatere kontekste, ki so bistveni za razumevanje literature, od  kulturnih do zgodovinskih in družbenih. Stanley Fish^[27] je do oddaljenega branja kritičen, saj po njegovem mnenju raziskovalci oziroma raziskovalke najprej oblikujejo računalniške analize, zatem pa preverijo, ali se prilegajo njihovi hipotezi. Gayatri Spivak ima zadržke do oddaljenega branja z vidika postkolonialnih teorij, saj meni, da ne predstavlja nujno perspektive tistih del iz literarne zgodovine, ki so pozabljena in ki jih nihče ne bere več, ob tem pa opozarja, da se s tem področjem digitalne humanistike ustvarjajo avtoritativni totalizacijski vzorci, ki so odvisni od nepreverjenih trditev maloštevilčnih skupin ljudi.^[28]