10 Digitalne kritične izdaje književne klasike
Tekstna kritika se natančno ukvarja z literarnimi besedili in drugimi dokumenti iz zgodovine, pri čemer išče okoliščine njihovega nastanka ter recepcije, pa tudi njihove različice v času. Zaradi oddaljenosti njihovega nastanka se ukvarja predvsem s starejšimi deli. Z digitalnimi orodji so se možnosti za oblikovanje tekstnokritičnih spletnih izdaj še razširile in nastajajo sodobne digitalne kritične izdaje, ki vključujejo različne funkcionalnosti. Digitalne izdaje lahko vsebujejo grafike in interaktivne vizualizacije, ki lahko prikažejo različne vidike besedila, na primer povezave med literarnimi liki, dogodki v književnih zgodbah, njihovimi temami in drugimi elementi.
Tekstna kritika predpostavlja urejanje, analiziranje in komentiranje literarnih ter drugih besedil iz preteklosti. Tradicionalno so tako v slovenskem prostoru na primer izhajale tekstnokritične izdaje zbranih del klasičnih slovenskih pisateljev in pisateljic, ki so bile za bralko oziroma bralca informativne zaradi bogatih pojasnjevalnih opomb. Tovrstne izdaje poleg besedila bralcu ponujajo tudi informacije o zgodovinskem kontekstu dela in njegovem izvoru ter raznih posegih v tekst (uredniških, cenzorskih, avtorskih idr.), razlage posameznih manj jasnih delov, okrajšav, starinskih poimenovanj, vsebuje pa tudi prikaz različic besedila ter povezave do dodatnih virov.
1 Različne metode tekstne kritike, tudi digitalne
Sodobna digitalna tekstna kritika, pa tudi tekstna kritika pred digitalnim obratom je lahko, kot ugotavljata Odd Einar Haugen in Daniel Apollon,[1] oblikovana s treh različnih zornih kotov, ki pa se medsebojno ne izključujejo, ampak najpogosteje dopolnjujejo:
- pogled nazaj: gre za iskanje izvirov danega besedila, iskanje različic in sprememb originalnega dela ter analizo različnih variant. Poleg tega gre lahko za raziskovanje avtorskih zapiskov in njihov razvoj do končnega rezultata;
- pogled od zunaj: tj. razumevanje besedila z vidika njegovega družbenega in zgodovinskega konteksta, kar pomeni, da se analiza ne osredotoča toliko na izvor besedila in njegovo materialnost, ampak predvsem na socialno-kulturno realnost, ki je zaznamovala nastanek besedila;
- pogled navznoter: gre za izhodišče, ki besedilo razume kot samostojni dokument in ga ne povezuje z zunajbesedilnimi dejstvi, marveč išče različne pomene ter interpretacije.[2]
Primer: Foglarjev rokopis
Foglarjev rokopis oziroma Foglarjeva pesmarica (cca. 1757–1762) je najstarejša znana rokopisna pesmarica, ki so jo napisali na Spodnjem Štajerskem. Elektronska kritična izdaja, ki jo je uredila Nina Ditmajer, rokopis predstavlja z digitalnim faksimilom in opombami, znanstvenim komentarjem z razlago okoliščin nastanka rokopisa, jezikovnih in literarnih posebnosti ter uredniških načel prepisa ter študijo. Predstavljene so zgodovinske posebnosti besedila in variante nekaterih verzij pesmi iz osmih rokopisnih ter tiskanih slovenskih pesmaric iz 18. in 19. stoletja.[3]
Slika: Foglarjev rokopis; vir: javna domena
2 Oblika digitalne izdaje
Če vsebujejo tradicionalne tiskane kritiške izdaje kazalo, pojmovnik in/ali seznam omenjenih oseb ter druge vsebine, ki omogočajo iskanje po knjigi, pa morajo spletne izdaje možnosti iskanja oblikovati drugače. Digitalna orodja pogosto ne prinašajo novih vprašanj, ampak so učinkovitejša in omogočajo hitre ter zanesljive raziskave, ki so bile nekoč preobsežne, da bi si jih kdo zadal in jih tudi izpeljal.[4] Zelo pomembno je, da snovalci in snovalke digitalne izdaje upoštevajo potrebe uporabnic in uporabnikov, hkrati pa oblikujejo vmesnik, ki je preprost za uporabo. Med besedili v digitalni kritični izdaji lahko iščemo na primer prek ključnih besed, poimenovanj oseb, krajev idr., iskanje pa je lahko tudi prosto: uporabnica ali uporabnik ne izbira ključne besede, ampak v iskalnik vpiše poljubne izraze.
Digitalna izdaja mora biti označena s podatki o strukturi in vsebini dokumenta, pri čemer upoštevamo standard za označevanje XML (ang. Extensible Markup Language), ki določa način označevanja dokumentov. Poleg tega upoštevamo Iniciativo za zapis besedil TEI (ang. Text Encoding Initiative), ki določa smernice za kodiranje besedila na podlagi številnih elementov, ki jih lahko uporabimo.
Kljub drugemu mediju in novim možnostim spleta pa imajo digitalne kritične izdaje pogosto podobno obliko kot klasične tiskane izdaje, kar “ni nujno znak konservativnosti ali pomanjkanja iznajdljivosti, gre bolj za to, da pustijo, da je besedilo v ospredju in prikazano tako, da ne pritegne pozornosti na digitalni medij.”[5]
Primer: Wittgensteinovi rokopisi
Ko je avstrijsko-britanski filozof Ludwig Wittgenstein leta 1951 umrl, je zapustil obsežno zbirko še neobjavljenih in v času njegovega življenja neznanih zapisov, ki je obsegala približno 20.000 strani. Gre za t. i. Wittgensteinovo zapuščino, ki vsebuje avtorjeve rokopise in tipokopise: filozofske zvezke, rokopise, tipkopise in zapise po nareku.[6] Ker je avtor v času svojega življenja objavil le malo zapisov, so imeli njegovi neobjavljeni pripevki nenavadno veliko vlogo pri recepciji njegovega dela. Elektronska izdaja, ki so jo pripravili na Univerzi v Bergnu, ni omejena s pravili tiskane objave in ponuja podrobne informacije o vsaki strani rokopisov in tipkopisov, ki sestavljajo Wittgensteinove dokumente.[7] Spletna stran med drugim ponuja barvne fotografije vsake strani izhodiščnega besedila, podrobno izdajo tega besedila, ki vsebuje številne informacije o delu, in izdajo, ki ne prikazuje raznih različic besedila in drugih informacij.[8]
3 Kritični pogledi na digitalne kritične izdaje literarne klasike
Digitalni znanstveni urednik ali urednica je vedno razpet/-a med potrebo po ohranitvi izvirnega videza dela ali skupine del, ki jih obravnava, tudi pri objavi na spletu, in potrebo po čim bolj učinkovitem izkoristku možnosti spletnega okolja. Slednje pomeni rabo različnih orodij in multimedijskih možnosti. Če skuša biti tipičen prikaz kritične izdaje na spletu v čim večji meri podoben tradicionalni tiskani izdaji, po drugi strani premalo izkoristi možnosti, ki jih imajo digitalni mediji.[9]
