1 Digitalno literarno/E-literatura

Digitalna kultura tradicionalnim oblikam jezikovnega izraza zapoveduje in hkrati prepoveduje preskok na internet, kjer se literaturo prodaja, prevaja, komentira ter, morda najpomembneje, stimulira njena srečevanja z drugimi mediji in umetniškimi oblikami. Kakšne izrazne in komunikacijske možnosti se ponujajo literarnemu izrazu v omrežjih računalnikov ter mobilnikov? Kateri so morebitni zadržki pred novomedijsko evforijo na literarnem področju? Kaj nudijo specifične oblike digitalne in internetne literature tisti ali tistemu, ki ustvarja prozo, poezijo ali dramo?

1 Posebnosti digitalne literarne pisave^[1]

Kljub pomislekom, da bodo tehnološke novosti, kot so internet in mobilniki, omejile ali celo prekinile tako pesniško kot tudi prozno in dramsko literarno izražanje, se je izkazalo, da je (še posebej umreženo) računalništvo že v fazi interneta ter nato po letu 1993 v obliki svetovnega spleta pravzaprav obogatilo literarno prakso in njene raznolike izraze.^[2]

Dileme o tem, ali bo papirna knjiga izumrla in kaj bo prinesla elektronska knjiga, niso več relevantne, ključno pa je vprašanje, kako razumeti nove oblike pisav ter proizvodnjo ali vznik, pa tudi kroženje znanja, značilnega za današnjo digitalno kulturo. Pri tem je potrebno na tehnološko informiran način kritično obravnavati nova razmerja družbene moči in kulturnih potencialov ter nujno tudi razvijati strategije upora znotraj e-literarnih praks, ki včasih resda kritično napadajo, spet drugič pa tudi zgolj brezzobo zabavajo, se larpurlartistično naslajajo nad ekonomskimi oziroma političnimi dominantami digitalnih platform ali konec koncev nebogljeno tekmujejo z njimi.

2 Razvoj literarno-umetniških praks

Bliskovit razvoj jezika in z njim povezanih izraznih sredstev se v kontekstu novih medijev odraža že v vsakodnevni komunikaciji. Prav tako so se vrste znakov in pisav glede na tiste, ki smo jih uporabljali v 20. stoletju, z digitalnimi orodji in platformami pomembno razširile – in sicer v smislu, da niso več zgolj vizualne ali avdiovizualne, temveč tudi trirazsežnostne, interaktivne, s tem pa (lahko) občinstvo vključijo v povratno zanko z besedilom še na dodaten, fizičen način, hkrati pa pri tem pogosto reflektirajo tudi medij kot tak. To pomeni, da navigacijske možnosti novih medijev bralki ali bralcu omogočajo izvajanje dejanj – procesov odločanja na podlagi avtonomne izbire – v nekakšni vsaj navidez odprti obliki pripovedi, kjer se bralka ali bralec samostojno odloča o poti branja, torej izbiri hipertekstualnih linkov ter načinu interakcije z avdiovizualnim gradivom. Pri tem ne gre le za klikanje po spletiščih ali drsanje po aplikacijah, temveč tudi za celotelesne interakcije v instalacijskih postavitvah, bodisi s tehnologijami navidezne oziroma razširjene resničnosti (različni prilagojeni vmesniki, npr. igralne palice ali konzole) bodisi s prostim telesom (zaznava oziroma zajem gibanja, npr. sistem Kinect).

Z razmahom mobilne telefonije in mobilnikom kot zmogljivim multimedijskim vmesnikom, torej računalnikom v malem, zadnji dve desetletji v ospredje močno stopa gibljiva slika, pa tudi možnosti telesnih potopitev, kot so navidezna resničnost (VR) ali mešana (MR) oziroma razširjena (AR) resničnost. Literatura se tako v okviru vsesplošnega razcveta medijske oziroma digitalne kulture zliva in prepleta z nebesed(il)nimi kulturnimi kodi, kot so glasba, moda, večrazsežnostni (video)film, igričarstvo.^[3] Med e-litearne prakse tako lahko štejemo dela, ki izhajajo iz ustvarjalnega ukvarjanja z digitalnimi tehnologijami in imajo za posledico takšne primarno jezikovne izdelke (ali tudi procese), ki vključujejo računalništvo, digitalno sliko, animacijo, večpredstavnost, interaktivnost in/ali računalniška oziroma mobilna omrežja ter odstopajo od estetskih omejitev in kulturega okvirja natisnjene ali računalniške strani premočrtnega besedila.^[4]

Naraščajoča raznolikost praks elektronske literature – to razumemo kot “na pisanje osredotočeno umetnost, ki vključuje izrazni potencial elektronskih in digitalnih medijev”^[5] – danes zajema vse več neliterarnih besedil (npr. podkasti in digitalno novinarstvo, transmedijsko ter interaktivno pripovedništvo). Kljub temu ostaja bistvena komponenta e-literature pisava oziroma “umetniška angažiranost pisnega jezika v digitalnem mediju.”^[6] Tretja generacija e-literature, ki se je začela leta 2005 z razmahom t. i. spleta 2.0 (premik k uporabniško generiranim vsebinam) ter postopno prevlado družbenih omrežij in traja še danes,^[7] se razvija v kontekstu novejših tehnologij, kot so zasloni na dotik, dinamično generirane spletne vsebine in družabne aplikacije, tudi memi, pred kratkim pa še tehnologije veriženja blokov in nenazadnje veliki jezikovni modeli, za katere več ne potrebujemo posebnih medijsko-produkcijskih veščin ali podrobnejših znanj o njihovem delovanju oziroma ta tako na izkušnjo branja kot na izkušnjo pisanja ne morejo (več) pomembno vplivati.

Vir: Purg, 2005

3 Dva primera iz slovenskega e-literarnega prostora

Tovrstno znanje sta nedvomno potrebovala začetnika in še danes najvidnejša predstavnika slovenske spletne umetnosti in e-literature – Vuk Ćosić in Jaka Železnikar. Oba avtorja svoje poglobljeno poznavanje interneta in računalništva z bolj ali manj ironično igrivostjo uporabljata tako za eksperimentiranje z besedno formo kot za družbeno-kritični komentar. Ćosić in Železnikar sta začela ustvarjati v t. i. drugi generaciji elektronske literature, katere začetek lahko postavimo v obdobje sredi 90. let 20. stoletja, ki označuje širši razmah rabe interneta na ravni svetovnega spleta; to (razmeroma) sodobno elektronsko literaturo označujeta multimedijskost in interaktivnost.

Izmed njunih del na presečišču e-literature in spletne umetnosti bomo izpostavili predvsem dva projekta, ki sta zanimiva zaradi vsebinskih in tehničnih posodobitev, ki sta jih avtorja izvedla v razponu več kot dveh desetletij. Prav kontinuiteta njunega dela skozi različne generacije e-literature lahko prikaže značilnosti in relevantnost poetike ter specifike (diksutiranja, kritiziranja) pisave v določenem elektronskem mediju, pa tudi refleksije družbenih vprašanj in realnosti časa nastanka določenega dela.

3.1 Jaka Železnikar: Interaktivalija (1997–2007–2017)

Jaka Železnikar je v skoraj treh desetletjih ustvaril prek petdeset del e-literature in spletne umetnosti, med katerimi prednjačijo tako formalni kot semantični eksperimenti, ki se odzivajo na ključni lastnosti spletnega medija, tj. interaktivnost in večmedijskost. Železnikarjevo prvo vidnejše delo e-poezije je Interaktivalija (1997), ki je nastalo še v kontekstu zgodnjega obdobja spletne umetnosti oz. t. i. net-arta, ki so ga slovenski avtorji (med njimi še posebej že omenjeni Ćosić) pomembno zaznamovali na globalni ravni. Ta “prva zbirka spletne, interaktivne poezije v slovenskem kulturnem prostoru”, kot jo poimenuje sam avtor, na igriv, a nazoren, možnostim novega medija naklonjen način predstavi raznolike različice interakcije s pesniškim besedilom. Vanj uporabnik lahko posega in ga sooblikuje s svojimi izbirami prek računalnika, opremljenega z zaslonom, tipkovnico in miško. V tako interakcijo je uporabnik pravzaprav primoran, saj brez nje literarnega dela ni: udeležba aktivnega branja-kot-klikanja oziroma vtipkovanja je bistvena in obvezna sestavina tega literarnega dela. Vendar pa povezava s spletom pri tem ni bila nujno potrebna – delo je v celoti delovalo tudi z diskete. Nekaj let kasneje je nastalo delo Pesem za Echelon (2001), kjer je Železnikar uporabniku na igriv način ponudil algoritmično (vsakokratno) prilagojeno pesem za internetni prisluškovalni program Echelon, ki so ga v tistem času razkrinkali in je prvič širše razprl vprašanja o zasebnosti v internetni komunikaciji.

Podobno kot Ćosić se je tudi Železnikar nemudoma odzival na pojavitve novih internetnih tehnologij, npr. Twitterja (And Your Hair/Tweet, 2008), pozneje pa tudi na vprašanja podatkovne varnosti in politične ali gospodarske (zlo)rabe osebnih, predvsem prostorskih podatkov, ki jih omogočajo npr. geolokacijske tehnologije prenosnega telefona (Fragments of Distances, 2010; Private Property – Access Forbidden, 2021). Njegov projekt Interaktivalija se je pričel leta 1997, leta 2007 pa je doživel drugo izvedbo z e-knjigo Interaktivalij. Gre za spletno pesniško zbirko generativne vizualne poezije, katere “drobci”, izdani v e-knjigi, predstavljajo avtorjev izbor posnetkov fragmentov iteracij vsake od osmih e-pesmi, sestavljenih iz tipografskih znakov s pomočjo generativnega algoritma, ki po besedah avtorja “ob vsakem ogledu pesem, ki ohranja osnovno strukturo in nekaj semantičnih elementov, nekoliko vizualno spremeni.”^[8] Desetletje pozneje je Železnikar izvedel trajno intermedijsko postavitev Spomini Interaktivalija in interaktivna spletna poezija (2017) v ljubljanski Vodnikovi domačiji, kjer lutka-robot po imenu Interaktivalij (z uporabo geolociranja) na določenih točkah ob zgradbi pripoveduje o zgodnjem internetu, z njim povezano interaktivno spletno poezijo ter o Valentinu Vodniku.

3.2 Vuk Ćosić: Nacija – Kultura (2000–2022)

Ćosića štejemo med pionirje spletne umetnosti, s svojimi deli se predstavlja v številnih mednarodnih zbirkah in pregledih intermedijske ter spletne umetnosti, pogosto pa svoje poglobljeno poznavanje interneta uporablja tudi v aktivistične namene. Njegovo delo Nacija – Kultura je v svoji zgodnji različici nastalo leta 2000, predstavljeno je bilo ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna v okviru razstave Pevec, ne bogat ali sloveč v Narodnem muzeju Slovenije. Leta 2022 je avtor na pobudo Moderne galerije zamisel znova obudil tako s tehnološkimi kot konceptualnimi posodobitvami, ki odražajo moč in relevantnost elektronske literature. Namesto izvorno uporabljenega slovenskega brskalnika Matkurja je avtor kot izvor dejanskih uporabniških vnosov tokrat uporabil družabno platformo Twitter ter kratka besedila obdelal z orodji za ravnanje z velepodatki in tehnologijami strojnega učenja. Pri tem so pod vplivom algoritma nastale sonetne besedilne forme, ki so vsebino zajemale tako rekoč neposredno iz javnega političnega diskurza, s tem pa so delovale politično kritično – četudi izmeščene iz polja avtorjevega mnenja skozi uporabo tehnologij strojnega učenja – kot tiste pred dvema desetletjema. Te so zajemale iskalne nize na slovensko govorečem spletu zgolj po časovnem načelu (opoldan in opolnoči). Pri tem je zanimivo, da sta obe iteraciji dela doživeli tako večjo galerijsko postavitev kot tudi tiskano knjižno izdajo. Gre za premik od celotnega avtorjevega besednega zaklada ali pač miselnega oziroma notranjega sveta k paradigmi besedilnosti, ki temelji na računalniški zbirki podatkov, pri čemer pride do poudarka na zbiranju, primerjanju in pozicioniranju informacij ter celo njihovemu samodejnemu generiranju.

S svojim evidentno kulturno in tehnološko kritičnim delom Nacija – Kultura  (pomišljaj v naslovu je bil zapisan tudi z besedo »minus« na način Nacija Minus Kultura) avtor skozi preplet konceptualno-produkcijske ironije ter idejne (hiper)doslednosti razkriva mnogotere razpoke v sodobnem medijskem (“duh ljudstva”) pa tudi političnem diskurzu (“strojni dialog”), ki odražajo vse močnejše kontraste, a hkrati tudi naraščajočo zmešnjavo oziroma vsaj redefiniranje vrednot in pomenskih vrednosti v slovenskem jeziku. Pri tem Ćosić svojo poetiko dodatno plasti z rabo posebej za projekt razvite tipografije, ki temelji na bohoričici, in (strojno podprto) apropriacijo oblike soneta. V tem kontekstu sonet ne predstavlja le ultimativnega formalistično osmišljenega slovenskega jezika, ampak tudi konstituira mit o njegovi emancipacijski vzpostavitvi.

Zanimivo je, da se tako Železnikar kot Ćosić v svojih delih pomembno navezujeta na dva od ključnih avtorjev slovenskega razsvetljenskega oziroma romantičnega pesništva, ki sta prelomno zaznamovala ustvarjalnost slovenskega jezika tako v njenem družbenem oziroma kulturnem kot tudi umetniškem pomenu. Kljub temu da se ob naglem razvoju sodobnih tehnologij in njihove umetniške apropriacije dve desetletji spletne ustvarjalnosti zdita paradoksalno daljši od dveh stoletij, je daljnosežnost tukaj opisanih sprememb in prelomov več kot očitna. Ob tem velja še omeniti, da se Železnikar ob raznolikih in vse vidnejših kuratorskih vlogah redno udejstvuje tudi kot gostujoči pedagog mladih digitalnih umetnikov, Ćosić pa se vedno znova izpostavi kot kulturni komentator in politični aktivist, kar nenazadnje tudi njunemu e-pesniškemu delu odmerja relevantno mesto v družbi.

4 Kritični pogled na področje e-literature

Ne moremo mimo dejstva, da na področju e-literature (ter njenega popisovanja, odkrivanja, zgodovinjenja) prevladujejo avtorji (redkeje avtorice) iz tehnološko razvitih držav in družbenih okolij. Na tem področju kulturne in družbene manjšine ter ne-bele ustvarjalce in ustvarjalke najdemo še razmeroma redko, četudi se trend v zadnjem desetletju obrača – a spet praviloma le v bolj razvitih družbenih okoljih! Nenazadnje gre za posledico kritike in vsaj začetnega uravnovešanja zgodovinsko privilegiranega dostopa do digitalnih tehnologij (t. i. digitalni razkorak), neenakega izobraževanja na področju programiranja, digitalne pismenosti in naprednih digitalnih veščin ter medijske kulture.