6 Literarne pripovedi z vidika digitalnih raziskav

Pripoved je poročilo o dogajanju, ki se v posameznem literarnem delu razteza čez določen časovni razpon, ki ga zaznamujejo posamezni dogodki in literarni liki. Je ena ključnih lastnosti velikega dela besedil iz svetovne literarne tradicije od epov prek romanov do dramskih besedil in drugih književnih vrst ter žanrov. Z digitalnimi metodami lahko pripovedni vidik raziskujemo na različne načine, na primer z avtomatsko tvorbo povzetkov literarnih del, vizualizacijo pripovednih lokov in mrež odnosov med književnimi liki. 

 

Eden ključnih vidikov književnosti je pripoved, ki jo lahko s sodobnimi računalniškimi metodami analiziramo z različnih zornih kotov – nekatere od njih predstavljamo v tem poglavju. Digitalne analize pripovednih literarnih besedil raziskovalkam in raziskovalcem omogočajo, da z oddaljenim pogledom pridejo do novih uvidov o zgradbi zgodb, in sicer je možno raziskovati najrazličnejše vidike pripovedi, na primer nove pripovedne tehnike, geografske vidike pripovedi, čustvene vidike pripovedi, variante besedil, pa tudi njihove adaptacije v drugih medijih.

 

1 Pripovedni lok in emocionalni lok

Da se pripovedi razvijajo v lokih, ki jih zaznamujeta stopnjevanje in opuščanje napetosti, so opazili že mnogi bralci. Tudi v polju literarne vede velja soglasje, da pripovedi navadno sestavljajo začetek, jedro in konec, kar naj bi jim dajalo določeno strukturo. Kot izhaja iz tega razumevanja in kot kažejo računalniške analize tega vidika pripovedi, se struktura zgodbe razlikuje od njene vsebine: dva romana z različnim dogajanjem in liki imata lahko enako strukturo.[1] Če bi loka v obeh romanih torej vizualizirali, bi dobili precej podobni sliki.

Primer: pripovedni lok

S pripovednim lokom kot eno ključnih lastnosti pripovedi se je ukvarjala obsežna raziskava, ki je z računalniško podprtimi metodami jezikovne analize merila več strukturnih in psiholoških kategorij jezika. Obravnavani korpus je obsegal 40.000 t. i. tradicionalnih fiktivnih pripovedi, kakršne najdemo na primer v romanih in filmskih scenarijih. Poleg tega je raziskava zajela besedila, ki niso literarna, a imajo določene elemente pripovedi, in sicer je korpus obsegal 20.000 t. i. netradicionalnih pripovedi. Gre na primer za znanstvena poročila v časopisnih člankih, govore v seriji TED in mnenja vrhovnega sodišča.[2]

Raziskava je pokazala, da se v tradicionalnih pripovedih dosledno ponavlja temeljna struktura zgodbe, ki je razkrila tri primarne procese:

  • uprizoritev,
  • napredovanje zapleta,
  • kognitivno napetost.

 

Dokazov, da bi bila prisotnost normativnih struktur zgodbe kakor koli povezana z njeno priljubljenostjo, raziskava ni našla. Analiza t. i. netradicionalnih pripovedi, ki temeljijo na dejstvih, je razkrila strukture, ki so se razlikovale od t. i. tradicionalnih pripovedi, tj. pripovedi, ki temeljijo na fiktivnih zgodbah.[3]

 

 

Predpostavko, da se pripovedi odvijajo v obliki pripovednega loka, so raziskovalci z računalniškimi metodami preizkusili tudi na drugačen način, in sicer ker je dogajanje v zgodbah predvsem čustvene narave, so preverili, kako se tekom zgodbe razvijajo čustvene dimenzije dogajanja v obliki emocionalnega loka.

 

Gre za graf, ki prikazuje pojavnost pozitivnih oziroma negativnih dogodkov skozi razvoj pripovedi. Emocionalni lok je torej eden od vidikov zgodbe poleg kronološkega dogajanja, ki se odvija, in pomenov, ki jih prepoznavajo bralci.[4] To ni niti zgodba niti struktura, saj se lahko podobna emocionalna loka izrišeta pri pripovedih z zelo različnimi zgodbami ali strukturami; gre za nihanja čustvene intenzivnosti in čustvenega naboja (negativnega ali pozitivnega) v zgodbah.[5]

 

Primer: Raziskava čustev v zgodbah

Analizo čustvenih lokov v različnih literarnih pripovedih, katere rezultati so dostopni na spletni strani Hedonometer, je raziskovalna skupina izvedla z istoimenskim orodjem, ki preverja čustvene izraze v posameznih delih literarnega besedila in izriše graf emocionalnega nihanja v besedilu. Raziskava je zajela 1327 najbolj popularnih knjig spletne zbirke Project Gutenberg, ob tem pa pokazala, da se dela glede na potek emocionalnega loka delijo na šest tipov:[6]

  • “od revščine k bogastvu” (vzpon);
  • tragedija ali “od bogastva v revščino” (padec);
  • “človek v luknji” (padec – vzpon);
  • “Ikar” (vzpon – padec);
  • “Pepelka” (vzpon – padec – vzpon);
  • “Ojdip” (padec – vzpon – padec).

 

Izziv:

Na spletni strani Hedonometer preverite tovrstni lok za delo Lewisa Carola Alica v čudežni deželi. Odgovorite na vprašanji: V kateri tip zgodbe bi uvrstili delo glede na potek emocionalnega loka? Ali je beseda zajec (ang. rabbit) povezana z negativnimi ali s pozitivnimi čustvi v zgodbi?

Primerjajte graf emocionalnega loka v delu Alica v čudežni deželi, ki predstavlja izrazito stopnjevanje od negativnih občutkov do pozitivnih občutkov in nazaj k negativnim, z grafom emocionalnega loka v romanu Ana Karenina Leva Nikolajeviča Tolstoja. Komentirajte razlike z vidika vsebine vsake od zgodb.

 

 

2 (Ne)srečni konci zgodb

 

Računalniške metode raziskovanja književnosti dajejo vpogled v zgodbene strukture “od daleč” na način, ki z natančnim, bližnjim branjem ni dostopen. Tako lahko na primer identificiramo in primerjamo tipe koncev v velikem številu romanov (so srečni ali ne?), pa tudi dinamiko celotnih pripovedi.

 

Pomemben del literarnih zgodb so njihovi zaključki, ki lahko za osrednje like prinašajo nekaj pozitivnega ali negativnega, kar pomeni, da je konec zgodbe srečen ali tragičen. Računalniški algoritmi lahko prepoznajo ta dva tipa zaključkov zgodb v romanesknih pripovedih. Ena od raziskav je preverjala, ali računalniški programi konce 212 nemških romanov klasificirajo enako kot usposobljeni bralci.[7] Strategija, ki so jo raziskovalci ubrali, je preverjanje pozitivnega ali negativnega čustvenega naboja zgodb. Ugotovili so, da je program pri prepoznavanju koncev uspešen.

 

3 Povzetki literarnih del

 

Avtomatsko oblikovanje povzetkov različnih tipov besedil z računalniškimi programi, na primer pravnih ali publicističnih besedil, je razširjena praksa, znotraj katere pa ima povzemanje literarnih del svoje specifike. V književnih besedilih najdemo namreč pogosto rabo metaforičnega in figurativnega jezika, zamolke določenih delov vsebine, ki jih s svojim sklepanjem glede na druge dele besedila zapolnjujejo bralci, rabo dialogov ipd., zaradi teh lastnosti književnosti pa je oblikovanje avtomatiziranih povzetkov z računalniškimi orodji dosti bolj zapleteno kot za besedila, ki so v večji meri strukturirana.[8]

 

V središču literarnih pripovedi sta pojma časa in sosledja odvijanja dogodkov. Ko pri branju razumemo posamezno zgodbo kot celoto, dojemamo časovni vrstni red dogajanja v njej. Dano besedilo ima lahko več zgodb; ko takšno besedilo razumemo, te različne zgodbe medsebojno razločimo. Tako razumevanje besedila vključuje izgradnjo globalnega modela zaporedja dogodkov v tekstu, pa tudi strukture stranskih zgodb. Ob tem lahko razumemo čustvena stanja, povezana s posameznimi liki. Tovrstni modeli branja in razumevanja zgodb so tudi temelj za računalniške analize literarnih besedil z vidika pripovedi.

 

4 Povezave med fiktivnimi liki 

 

Pripovedi so umetno ustvarjene skupnosti, fiktivno oblikovane družbene oblike, ki jih v njih najdemo, pa je mogoče kvantificirati in analizirati, pri čemer se nam izrišejo mreže povezav med literarnimi liki.[9] Nove raziskave pripovedi z računalniškimi tehnologijami so tako poleg ustaljenih kategorij, kakršna je na primer dihotomija med zgodbo in pripovedjo,[10] uvedle tudi koncept mreže vezi med književnimi osebami. V taki socialni mreži posamezne literarne like predstavljajo vozlišča, povezave med njimi pa so označene s črtami, ki so v primeru močnejših vezi odebeljene, v primeru šibkejših vezi pa tanjše. Izhodišče tega tipa vizualizacij je, da je mogoče povezave med fiktivnimi liki v literarnih besedilih zaznati in kvantificirati na podlagi njihovih interakcij, na primer z dialogi med njimi.

V primeru raziskovanja skupnih dialogov med liki računalniški algoritem zaznava, kdaj se dva lika pogovarjata, in sicer identificira imena fiktivnih oseb ter jim pripisuje posamezne dialoške dele besedila.[11] To pomeni, da algoritem identificira, katera od literarnih oseb “govori” določen del besedila. Zaznavanje govora je ključno, vendar ga je težko avtomatizirati, saj v pripovednih literarnih delih večino izjav v dialogih liki izgovarjajo, ne da bi jih ob tem besedilo eksplicitno poimenovalo. Pogosto so imenovani s parafrazo ali pa je vir govora razviden iz konteksta. Zaradi tega razloga je avtomatizirano zaznavanje subjektov v literarnih dialogih zahteven proces.

Raziskovalke in raziskovalci romane pogosto razlagajo z vidika družbenih razmerij in skupnosti, v katerih literarni liki živijo. Raziskave omrežij med književnimi osebami so na primer pokazale, da daljši romani vsebujejo večja oziroma bolj zapletena družbena omrežja kot krajši romani.[12] 

Primer: Je več dialogov na vasi ali v mestu? Družbene vezi v angleških romanih iz 19. stoletja 

Ker se študije romanov v 19. stoletju pogosto ukvarjajo s socialnim krogom protagonistov, angleška študija[13] preverja nekatere od teh teorij. Med njimi so predvidevanja, da se dialogi z vse večjim številom likov v romanih krčijo, saj naj bi liki zaradi množičnosti dobili vse manj priložnosti za medsebojne dialoge. Spet druga teroija pravi, da je v romanih, ki se dogajajo v mestnem okolju, manj dialogov, v tistih, ki se dogajajo v vaškem okolju, pa naj bi jih bilo več.[14] Program, ki samodejno zaznava dialoge v literarnih delih in identificira njihove govorce, je preveril mreže govornih interakcij v 60 angleških romanih, med katerimi so dela klasikov, kot sta Charles Dickens in Jane Austen. Raziskava je preverjala gostoto mreže povezav med liki in morebitne družbeno izključene literarne osebe, ki imajo omejeno komunikacijo z drugimi.

 

Raziskava je tezo, da posamezni liki v romanih, ki imajo več likov, tudi manj govorijo, ovrgla, saj na tem področju z večjim številom literarnih oseb ne prihaja do bistvenih sprememb. Prav tako se je izkazalo, da v romanih, ki se dogajajo v mestnem okolju, ni manj dialogov v primerjavi s tistimi, ki se dogajajo v vaškem okolju. V obeh tipih romanov so namreč našli podobno število literarnih oseb in njihovih dialoških stikov. Raziskava je pokazala tudi, da vsebujejo romani, ki imajo prvoosebnega pripovedovalca, mnogo manj dialoških delov, kjer dobijo glas drugi romaneskni liki, v primerjavi z romani s tretjeosebnim pripovedovalcem, v katerih različni liki v večji meri sodelujejo v dialoških izmenjavah.[15]

Dialogi pa niso edini pokazatelj stikov med književnimi osebami – družbena omrežja v literarnih delih lahko analiziramo tudi na podlagi sopojavljanja književnih likov v posameznih odstavkih  literarnih besedil.[16] 

Primer: Kateri liki se v romanih srečujejo?

V okviru Sackove raziskave na primer “močne vezi” med likoma v romanih pomenijo sopojavljanje teh likov v 20 ali več odstavkih besedila. Odebeljene črte v spodnjih vizualizacijah, ki prikazujejo vezi v romanih Henryja Jamesa, Georgea Eliota in Charlesa Dickensa, označujejo močnejše vezi med danimi liki, tanjše črte pa označujejo šibkejše vezi.

Slika: Dela Henryja Jamesa The Ambasadors, Middlemarch Georgea Eliota in The Pickwick Papers Charlesa Dickensa[17]

Zgornje slike prikazujejo tri tipične strukturne tipe vezi med literarnimi liki v romanih, ki jih je zaznala raziskava. Delo The Pickwick Papers Charlesa Dickensa (na zgornji sliki desno) je pikareska, ki je strukturirana v obliki izletov po okolici, ki so medsebojno nepovezani. Omrežje je temu primerno oblikovano v obliki zvezde s socialnimi srečanji, kjer prevladuje eno samo središče znotraj tesno povezane ožje skupine likov (odebeljene črte), obdano z razpršeno mrežo drugih, šibkejših vozlišč (tanke črte), ki pa so medsebojno nepovezana. Roman Middlemarch Georgea Eliota (na zgornji sliki v sredini) prav tako prikazuje veliko omrežje vezi med liki, ki pa so v večji meri medsebojno prepleteni, kar posebej velja za osrednje like, ki so izrazito povezani, medtem ko se s stranskimi liki povezujejo v manjši meri. Vezi med osrednjimi liki so močne (odebeljene črte) in kažejo obliko triade: dva lika, ki sta prijatelja s tretjim likom, sta pogosto prijatelja ali znanca. Tudi vezi v romanu Henryja Jamesa The Ambasadors (na zgornji sliki levo) so razporejene v obliki triade, ob tem pa opazimo, da si liki, ki so medsebojno izrazito povezani, delijo tudi skupne prijatelje oziroma znance. Vsa vozlišča so povezana drug z drugim in vse literarne osebe se medsebojno poznajo, kar je kontrast tipu romana, kakršen je The Pickwick Papers Charlesa Dickensa, kjer se književni liki medsebojno ne poznajo, povezuje pa jih skupina osrednjih likov, ki prihaja z vsakim v stik.[18]

 

5 Ko se modernizem sreča z digitalno humanistiko

 

Računalniško modeliranje lahko uporabimo za zasledovanje sprememb v svetovni književnosti in zaznavanje obsežnih vzorcev v procesu različnih literarnih premen. Primer so t. i. nove študije modernizma, mnoge raziskave obdobja literarnega modernizma, ki je v literarno polje prinesel specifične slogovne inovacije. Tako študije na primer raziskujejo pripovedne tehnike, značilne za modernizem: nenadne zasuke zgodbe nazaj ali naprej v času, spremembe ravni pripovedi, tok zavesti in prosto posrednega govora kot specifičnega tipa tretjeosebnega pripovedovanja, ki vključuje nekatere prvine neposrednega govora v prvi osebi. Te tehnike lahko raziskave zasledujejo v različnih časovnih obdobjih in literarnih žanrih.[19]

 

Primera: modernistične pripovedi – od toka zavesti do prikaza mest

  • Širjenje modernističnega toka zavesti v književnosti

Tok zavesti je pomemben postopek literarnozgodovinskega obdobja modernizma, ki ga je mogoče raziskovati tudi z digitalnimi metodami. Da je to dosegla, je raziskovalna skupina tok zavesti najprej opredelila prek nabora jezikovnih značilnosti in retoričnih elementov, ki ga zaznamujejo. Na tej podlagi so oblikovali model, ki je sledil gibanju tega modernističnega postopka prek geografskih meja (od Evrope do Amerike in Azije) različnih žanrov (od modernističnega romana do žanrov popularne kulture) in širom različnih jezikov (od angleščine do japonščine in mnogih drugih). Raziskava je pokazala, da se je tok zavesti po svetu širil po vzorcu valov, pri čemer pa ni šlo za en sam vzorec širjenja in vpliva, ampak za razdrobljen model pojavljanj toka zavesti v različnih variacijah.[20]

  • Tridimenzionalni modeli prikaza mest v modernističnih pripovedih

Projekt Univerze v Viktoriji raziskuje, kako modernistična pripoved fragmentira in izkrivlja zgodovinski čas ter prostor. Z oblikovanjem tridimenzionalnim modelom mest prikazuje subjektivno doživljanje prostora in odgovarja na vprašanje, kako so znana upodobljena mesta (npr. Pariz, London, Dublin in New York) na različne načine prikazana v delih različnih modernističnih avtoric ter avtorjev. Podatkovni model je izhajal iz števila besed v posameznem književnem besedilu, ki se nanašajo na posamezno lokacijo. S to hkrati analogno preštevno in hkrati algoritemsko metodo je raziskovalna skupina na primer v izdaji Uliksesa Jamesa Joycea preštela besede, ki se nanašajo na določene prepoznavne predele Dublina v času nastanka besedila. To število so zatem delili s skupnim številom vseh besed v knjigi in dobili razmerja za vsako področje, delo na primer 30.262 besed (ali približno 13 % besedila romana) nameni dogajanju na naslovu Ecclesova ulica 7. Na podlagi tabele teh podatkov so na zemljevidu iz leta 1925 ustrezno poudarili posamezna območja, ki so v romaneskni zgodbi pomembna.[21]

 

 

6 Kako napisati uspešnico

Več digitalnih raziskav književnosti se ukvarja z vprašanji, kaj je značilno za knjižne uspešnice, kako se razlikujejo od drugih knjig in zakaj v množici drugih naslovov izstopajo. Gre za kompleksna vprašanja, ki se jih digitalne raziskave književnosti lotevajo z vidika posameznih značilnosti literarnih besedil, ki jih štejemo za uspešnice.

 

Primer: Ključ do uspeha detektivskih romanov

Franco Moretti je ugotavljal, katere značilnosti detektivskih romanov jim zagotavljajo uspeh. Jernej Habjan v članku predstavlja njegovo raziskavo uspešnic o Sherlocku Holmesu pisatelja Conana Doyla. Sprva angleški romanopisec ni bil najbolj uspešen avtor, vendar je njegovo delo o Holmesu leta 1892 izšlo v 10.000 izvodih, leta 1893 pa je eden njegovih detektivskih romanov samo v Veliki Britaniji dosegel milijon bralcev. Kot ugotavlja Moretti, je postal avtor uspešen, ko je začel v svojih detektivskih pripovedih učinkovito uporabljati namige, ki so jih bralci razvozlavali.[22] 

Slika: Conan Doyle, vir: java domena, Wikipedia

Moretti[23] je izdelal drevo evolucije zgodnje detektivske zgodbe, ki vključuje tudi namige v pripovedih. Ob tem je opazil, da postajajo z vključevanjem namigov te zgodbe vse bolj popularne. Poleg tega je opazil tudi, da ostajajo Doylovi namigi v zgodbah pogosto nerazrešeni, kar je razlagal z dejstvom, da pisatelj tega sredstva še ni znal popolnoma učinkovito uporabljati.[24] 

 

 

Z vprašanjem, katere lastnosti literarne uspešnice ločujejo od drugih književnih del, se ukvarja tudi raziskava Bena Blatta.[25] Raziskovalec preverja sestavine knjižnih uspešnic glede na nasvete za pisanje, ki so jih predlagali avtorji in avtorice uspešnic. Njegova študija z uporabo digitalnih metod ugotavlja, ali pisci in piske tudi dejansko upoštevajo lastne nasvete za oblikovanje uspešnic in ali načela pisanja, ki jih predlagajo, najdemo tudi v drugih knjigah, ki so v javnosti dosegle največjo branost.[26]

 

Primer: Koliko klicajev naj vsebuje prodajna uspešnica?

Uspešni pisatelj Elmore Leonard, ameriški romanopisec, pisec kratkih zgodb in scenarist, je tekom svoje kariere napisal več kot 40 romanov, skoraj polovica njegovih del pa je bila adaptirana v filmski scenarij. Uspešni literarni avtor je nadebudnim piskam in piscem dal zelo konkreten nasvet. Za uspešno oblikovanje pripovedi Leonard predlaga, da piska ali pisec na vsakih 100.000 besed uporabi le dva ali tri klicaje, ne več. Koliko klicajev pa vsebujejo njegovi romani? V skupno 45 naslovih najdemo 3,4 milijona besed – če bi sledil lastnemu nasvetu, bi v celotni karieri uporabil le 102 klicaja, v resnici pa jih je v vseh svojih delih uporabil 1651, kar je šestnajstkat več od njegovega predloga.[27]

 

Sklepamo lahko torej, da se recept za uspeh romanov ne skriva v številu klicajev, uporabljenih v besedilu. Kljub temu je raziskava pogostosti uporabe tega ločila v delih 50 komercialno uspešnih ameriških avtorjev in avtoric pokazala, da je Elmore Leonard uporabil najmanj klicajev med vsemi piskami in pisci. Razlike med povprečji klicajev na 100.000 besed so bile pri raznih avtoricah in avtorjih zelo različne: če je Elmore Leonard v povprečji uporabil 49 klicajev, jih je James Joyce uporabil 1105. Pa Leonard res ni upošteval lastnega nasveta za pisanje? Kot pokaže raziskava pogostosti uporabe klicajev v njegovih delih, se je njihovo število v času njegove kariere močno znižalo: na začetku jih je uporabljal mnogo, prosti koncu in posebej po javni objavi omenjenega nasveta pa občutno manj. [28]

Vaja: število klicajev

Na platformi Wikivir poiščite romana Josipa Stritarja Zorin. S funkcijo iskanja preverite, koliko klicajev roman vsebuje. Besedilo romana prenesite v program za urejanje besedil in preverite njegovo dolžino. Izračunajte, koliko klicajev delo vsebuje na 100.000 besed. To vrednost primerjajte s pogostostjo rabe klicajev pri Elmoru Leonardu in Jamesu Joycu.

Preberite naslednji odlomek romana Josipa Stritarja Zorin in pri tem uporabite metodo bližnjega branja ter odgovorite na vprašanje: Na kakšne načine so v delu uporabljeni klicaji, kdo jih izreka? Kako klicaji vplivajo na karakterizacijo protagonista romana in na pomen danega odlomka?

Slika: Josip Stritar; vir: javna domena, Wikipedia

 

V Parizu, 4. julija

Danes popoldne bil sem v Louvru. Dolgo že sem želel videti to glasovito zbirališče najimenitnejših del človeških rok, človeškega duha. Veliko sem pričakoval, še več sem našel! Nov, neznan svet se mi je odkril v tem velikanskem poslopju, kamor je poslal ves izobraženi svet, kar je ustvaril najlepšega v stoletjih. Kar sem poznal prej le po imenu, po slabih popisih in podobah, to stoji zdaj živo in resnično pred mano.

Kako bi ti mogel popisati, kaj sem čutil, ko se zagledam nenadoma sredi slavnih starogrških kipov! Kar sem videl prej v Monakovski gliptoteki, to je proti temu, kar gledam zdaj, dejal bi, le predgovor, zarja, ki naznanja sonce. Tam sem bil v veži, zdaj stojim v samem svetišču. Kaka resničnost, kaka lepota, kak mir in kako življenje! Kako naravno, preprosto vse, in kako vzvišeno, umetno! Kako telo, kak duh, kake posameznosti, kaka celota, kaka ideja!

Tukaj šele sem spoznal pravi pomen tiste pripovedke o Pigmalionu, ki je oživil mrzli, trdi kamen na svojih vročih prsih.

Zamaknjen sem stal pred tem Apolonom, kateri, če ga gledaš nekaj časa, se ti zdi, kakor da bi se ti jel bližati – bog in kralj – v svojem mirnem, tihem veličastvu in móra te skoraj, da nehote pripogneš koleno pred njim. Zdaj to Artemido s košuto, ki je plaha pribežala v zavetje deviške lovke! In pa naposled to nebeško Afrodito (Miloško). Božja oblast! Je li mogoče, da je žena tako lepa! In ta ponos, ta plemenitost! Kar pa je največje čudo – obe roki sta ji pri ramah odlomljeni, in vendar človek, ki jo zamaknjen gleda, ne pogreša ničesar! V duhu vidi, kako jih ima v deviški sramežljivosti sklenjeni nad prsmi, s katerih ji je ravno obleka zdrsnila na kolena! — Ko se siloma odtrgaš tem, čaka te vrsta drugih podob, ki se jim ne moreš prečuditi.

Zaboga! Velike, neumrjoče imenujemo ter slavimo v pesmih in podobah samopašne, surove divjake, ki so vihrali od zemlje do zemlje s svojo divjo drhaljo – pred njimi strah in trepet, za njimi požar in jok in stok umirajočih! Duh pa božji se ne bliža v grmečem viharju, bliža se v rahlem dihanju pohlevnega vetra. Velik, neumrjoč, stvarniku enak je v resnici umetnik, kateri iz svojega osrčja stvari podobe, ki jih je v svetem trenutku spočela njegova duša, ki jim je življenje dala njegova roka; podobe – kakor njihov stvarnik, neumrjoče, katere bodo živele, dokler bodo veljale večne postave lepote in resnice![29]

 

 

7 Nekaj kritičnih pogledov na literarne pripovedi z vidika digitalnih raziskav

 

Zgoraj omenjena raziskava širjenja modernističnega toka zavesti v svojih zaključkih opozarja na napačno razumevanje humanistov, češ da skušajo s sodobnim statističnim modeliranjem in nasploh s kvantitativnimi modeli razložiti vse vidike določenega pojava. To bi pomenilo, da pri tem ni prostora za različne interpretacije rezultatov ali za odprta mesta, ki še čakajo na odgovore. Menijo, da drži nasprotno: ključna značilnost vsakega statističnega modela je, da izpostavi svoje omejitve, tj. tisto, česar model ne more razložiti.[30] Digitalne raziskave literarnih pripovedi se torej osredotočajo le na določene vidike sicer kompleksnih naracij, njihove interpretacije pa pogosto vodijo k (ponovnemu) natančnemu branju in odkrivanju literarnozgodovinskih dejstev, tj. k ustaljenim metodam literarne vede.

  1. Boyd idr. 2020 ↵
  2. Boyd idr. 2020 ↵
  3. Boyd idr. 2020 ↵
  4. Reagan idr. 2016 ↵
  5. Reagan idr. 2016: 2 ↵
  6. Reagan idr. 2016 ↵
  7. Zehe idr. 2016 ↵
  8. Kazantseva in Szpakowicz 2010: 72 ↵
  9. Sack 2012 ↵
  10. prim. Zupan Sosič 2013 ↵
  11. David Elson, Nicholas Dames in Kathleen McKeown 2010 ↵
  12. Alexander 2019 ↵
  13. Elson idr. 2010 ↵
  14. Elson idr. 2010: 138 ↵
  15. Elson idr. 2010: 145 ↵
  16. Sack 2012: 38 ↵
  17. Sack 2012: 38 ↵
  18. Sack 2012: 39 ↵
  19. Kearns 2020 ↵
  20. Long in Jean 2016 ↵
  21. Tanigawa 2013 ↵
  22. Moretti 2005; Habjan 2012 ↵
  23. 2005: 70–78 ↵
  24. Moretti 2005; Habjan 2012 ↵
  25. Blatt 2017: 84–97. ↵
  26. Blatt 2017: 83. ↵
  27. Blatt 2017: 83–87 ↵
  28. Blatt 2017: 86–87 ↵
  29. Josip Stritar, Wikivir ↵
  30. Long in Jean, 2016 ↵

License

Icon for the Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0 International License

Digitalna humanistika in literatura Copyright © 2023 by University of Nova Gorica Press is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0 International License, except where otherwise noted.

Share This Book