8 Računalniške analize literature in spol

V literarna dela so vpisane določene kulturne norme in sociale okoliščine časa, v katerem so nastala, tudi norme v povezavi s spolom. Te vidike književnosti je mogoče na ožjem izboru literarnih besedil opazovati z natančnim branjem, z digitalnimi metodami pa lahko raziskave zajamejo obširnejše korpuse besedil.

Feministična digitalna humanistika z računalniškimi metodami pristopa k vprašanjem spola in predstavlja kritičen glas, ki opozarja na primere, ko študije digitalne humanistike  nadaljujejo patriarhalne vzorce. Poleg tega je področje digitalne humanistike, ki se povezuje s spolom, namenjeno raziskovanju sloga s tega vidika, ukvarja pa se tudi z analizami prisotnosti virov avtoric v digitalnih arhivih.

1 “Ženski” teksti?

Stilometrične analize zaznavajo različne signale, ki predstavljajo kategorije, po katerih se literarna dela najbolj razlikujejo med seboj. Najmočnejši signal je avtorski, kar pomeni, da se najbolj razlikujejo dela različnih avtorjev. V stilometričnih analizah pa se pojavljajo tudi vprašanja o spolu, saj je posebej v delih starejše književnosti spol avtoric oziroma avtorjev povezan z različnimi žanri pisanja. Kot opozarja Matthew Jockers, je v stilometriji in oddaljenem branju spol najmanj vpliven dejavnik, ki vpliva na literarni slog v 19. stoletju v primerjavi z drugimi kategorijami slogovnih razlik – te so na primer avtor/-ica, zvrst, literarno obdobje, besedilne variacije (ločila, raba zaimkov).^[2] V stilometričnih analizah del sodobnih pisk in piscev je spolni signal še manj izrazit.

2 Analize rabe besedišča in kategorija spola

Presek med spolom in avtorskimi besedili zanima tudi raziskovalke in raziskovalce na področju računalniškega jezikoslovja, ki temelji na avtomatiziranem štetju pogostosti posameznih izrazov ter multivariatni frekvenčni analizi besed, ki preučuje več spremenljivk hkrati. S temi raziskavami so na podlagi posameznih korpusov besedil ugotovili, da se pojavljajo razlike med avtoricami in avtorji glede na spol. Pokazalo se je, da so najbolj tipični za posameznike oziroma skupine posameznikov ravno izbori nepolnopomenskih besed, na katere morda ne bi najprej pomislili, kot so zaimki in predlogi.

Ko literati ali literatke ustvarjajo svoja dela, v njih pogosto združujejo glasove različnih književnih likov s specifičnimi osebnostmi. Če v literarnih besedilih nastopajo književne osebe različnih spolov, se pojavlja vprašanje, ali se to odraža v stilnih lastnostih dela. Vendar raziskave kažejo, da v podrobnostih pisanja, ki so predstavljene zgoraj, nad slogom posameznih likov ali pripovedovalcev prevlada avtorski slog, celo v dramatiki, ki jo večinoma sestavljajo replike med liki. Frekvenčne analize sloga, ki raziskujejo pogostost pojavljanja določenega tipa besed, torej večinoma pokažejo spol avtorja ali avtorice, ne pa spola literarnih oseb, ki v delih nastopajo.

3 Izrazi za ženske in moške like v književnosti 19. stoletja

Študije uporabe besedišča v literarnih delih se osredotočajo tudi na izraze, ki so v besedilih uporabljeni v povezavi z moškimi liki na eni strani in z ženskimi liki na drugi, ob tem pa preverjajo, ali gre za stereotipne predstave o spolnih družbenih vzorcih. Kateri glagoli se torej uporabljajo za opis ženskih literarnih oseb?

V študiji leposlovja iz 19. stoletja sta Jockers in Kirilloff^[7] proučevala upodobitev ter dejanja moških in ženskih likov. V 3329 različnih literarnih delih sta z avtomatskim računalniškim zaznavanjem preučevala te like prek zaimkov in glagolskih oblik, ki so bili uporabljeni v zvezi s temi liki, na primer: ona je hodila ali on je oblečen. Raziskava je pokazala, da so bili v leposlovnem korpusu moški in ženske upovedani z različnimi besednjaki v skladu z normami 19. stoletja. Glagoli, ki označujejo čustva in občutke (kot sta jokati ter ljubiti), so bili v izrazito večji meri povezani z ženskimi liki, medtem ko so bili glagoli, ki označujejo dejanje in gibanje (kot so napredovati, pristopiti, jezditi), močneje povezani z moškimi liki. “Zdi se, da ta rezultat podpira delo literarnih in kulturnih kritikov, ki so opazili težnjo 19. stoletja po vrednotenju pasivnih žensk ter aktivnih moških,” poudarjata avtorja.^[8] Navajamo nekaj značilnih besed, ki so jih zaznali med najpogostejšimi 50 besedami, povezanimi z moškimi liki: vzel, hodil, jezdil, prišel, odšel, naredil, poklical, ponudil, vstopil, se vrnil, plačal, vedel, dal, uspel, poslal, mislil, želel, sledil, govoril. Med najpogostejšimi 50 besedami, povezanimi z ženskimi liki, pa najdemo na primer naslednje značilne izraze: sedela, jokala, čutila, vedela, izbruhnila, odgovorila, vstala, ljubila, poslušala, se smejala, zašepetala, sprejela, zavrnila, slišala, se bala, ozdravela, gledala, brala, vrgla, ostala, poljubila, sprejela, razumela, gledala, trpela.^[9]

Kaj pa fizični opisi ženskih in moških likov v književnih besedilih? Raziskave vzorcev opisovanja ženskih likov v književnih delih, ki povezujejo lastnosti dobrote in lepote, kažejo, da so ti zelo pogosti v delih po vsem svetu.^[11] Tudi študija lastnosti likov, ki so povezane s spolom, v sodobnih slovenskih romanih,^[12] je pokazala, da se ta povezava pojavlja, do podobnih sklepov pa je prišla tudi analiza izbranih del slovenskih avtoric in avtorjev z obdobja modernizma ter realizma.^[13] Raziskava opisov telesa ženskih in moških likov v angleški literaturi je pokazala, da se pri karakterizaciji žensk telesni opisi pojavljajo pogosteje tako v starejši kakor tudi v sodobni književnosti.^[14] Pokazala je še, da so liki v starejši književnosti izrazito binarno razdeljeni na moške in ženske književne osebe, kar pa v sodobnejših delih ni posebej izpostavljeno.^[15]

3 Literarna kritika in spol

Analiza besedišča recenzij knjig ameriškega časopisa New York Times, ki ima dolgo tradicijo recenziranja književnih besedil, je pokazala razlike med ocenami del, ki so jih napisale osebe, ki so se opredelile kot moški oziroma ženske. Študija kritik, ki so izšle med letoma 1905 in 1925, je pokazala, da se je o delu avtoric razpravljalo znotraj reduktivnega, domačijskega, zasebno/javnega besednjaka.^[16]

Kaj pa literarna kritika v današnjem času? Analiza 1000 recenzij iz sodobne revije New York Times Book Review je pokazala, da kljub družbenim premikom nekatere razlike ostajajo in da ločevanja vztrajajo. V recenzijah se mestoma še vedno pojavlja stereotipno razlikovanje med moškimi in ženskami ter izpostavljanje te binarnosti kot nasprotja. S tem literarne kritike reproducirajo “razcep javno/zasebno, ki smo ga podedovali iz 19. stoletja.”^[17]

4 Nekaj kritičnih pogledov na računalniške analize literature in spol

Digitalne raziskave književnosti predpostavljajo, da je gradivo v danem korpusu razporejeno glede na določene kategorije, med njimi so pogosto tudi spolne. To pomeni, da dobijo določena dela oznake avtorstva glede na spol, enako velja za književne osebe. Vendar Johanna Drucker opozarja, da so spolne identitete pogosto tudi zamolčane in vnaprej določene kategorije, ki lahko v digitalni humanistiki vplivajo na to, da si posamezne slogovne lastnosti književnih besedil razlagamo premalo kompleksno.^[18] To Laure Mandell^[19] imenuje stereotipiziranje in opozarja, da je bila v nekaterih kvantitativnih analizah kulture kategorija spola biologizirana in predstavljena kot nespremenljiva binarna opozicija med moškimi ter ženskami.

Pomembno je torej, da tudi digitalne raziskave, ki na kakršen koli način vključujejo kategorijo spola, to storijo na utemeljen način. Občutljivost za vprašanja spola pokaže razlaga kategorije spola kot konvencionalne vloge, ki naj bi jo posamezniki (literarne avtorice ali avtorji) prevzeli, da bi se umestili v določen družbeni kontekst.^[21] Raziskava s področja digitalne humanistike je za razporejanje književnih besedil v korpusu uporabila shemo, ki je avtorski spol razdelila na tri različne možnosti: ženski, moški ali neznan. To je bilo utemeljeno z dejstvom, da je omenjena shema razdelitve spolnih kategorij organizirala večino javne reprezentacije spola v obdobju, ki je predmet raziskovanja, tj. v viktorijanski dobi angleškega leposlovja. Ob tem je v študiji izpostavljeno naslednje: “/s/pol je zagotovo lahko bolj zapleten, kot kažejo te kategorije /…/ toda ta raziskava se sprašuje o zgodovini konvencionalnih vlog, ne o resnici osebne identitete ali temeljnih procesih, ki vplivajo na spolno usmerjenost.”^[22]

Avtorice so bile dolga stoletja na področju književnosti zapostavljene, saj je bilo pisanje v posameznih zgodovinskih obdobjih domena moških in je bila to za žensko nenavadna odločitev. Vendar se tudi v sodobnem času lahko zgodi, da se vzorci v preteklosti ponovijo. Primer je pojavljanje avtoric na spletni strani Wikipedija, ki lahko odraža podrejeno vlogo, ki so jo imele v literarnem sistemu predvsem v preteklosti. V Združenih državah Amerike je tako odmeval primer, ko je Wikipedia premaknila znana imena pisateljic iz kategorije “Ameriški pisatelji” v kategorijo “Ameriške pisateljice romanov”, ob tem pa se je izkazalo, da se kar 90 % članov uredništva tega spletišča identificira kot moški.