7 Analiza čustev v književnosti
Po t. i. emocionalnem obratu v literarni vedi so čustva, ki so eden najpomembnejših delov izkušnje branja književnosti, pogosto središče zanimanja literarnih raziskovalcev, tudi tistih s področja digitalne humanistike. Kakšna čustvena stanja se odražajo na primer v romanih ali pa v literarnih kritikah, je mogoče preveriti z digitalnimi orodji za analizo čustev, ki lahko zajamejo tudi obsežnejše korpuse besedil. Na ta način dobijo raziskovalci na primer vpogled v emocionalne dimenzije literarnih pripovedi, razvoja zgodbe in delovanja likov.
Tradicionalno je literarna veda področje čustev pogosto zapostavljala, čeprav gre za enega ključnih vidikov ustvarjanja in sprejemanja književnosti. Sodobne metode literarne vede dajejo večji poudarek na čustvih tako v procesu literarne produkcije kot tudi v procesu branja književnosti, vendar se z digitalnimi metodami raziskovalke ter raziskovalci ukvarjajo predvsem s čustvi v literarnih besedilih.
Z odpiranjem novih pogledov na dogajanja v okviru literarne zgodovine pa se tudi na tem polju pojavlja vprašanje čustvenih procesov, ki jih lahko raziskujemo z digitalno analizo besedil iz zgodovine, na primer pisem.
1 Občutje vs. čustvo
Orodja za analize čustev postajajo vse bolj natančna in izhajajo na primer iz obsežnih seznamov izrazov, ki imajo v posameznem jeziku določen emocionalni naboj. Algoritmi lahko razlikujejo med subjektivnimi in objektivnimi izjavami v literarnih besedilih in analizirajo občutja ter čustva.
Občutje (ang. sentiment) je pozitivno ali negativno in spremlja določeno mnenje.[1] Analize s tega področja preverjajo, ali je občutje v besedilu pretežno pozitivno ali negativno.[2] Spet druge raziskave preverjajo izključno intenzivnost čustvenega naboja v besedilih, ne glede na občutje.[3] Čustva so po drugi strani stanje, ki vključuje psihološke spremembe in motorični ter kognitivni odziv, obsega pa tudi osebne izkušnje posameznika v določeni situaciji.[4]
3 Analiza čustev v pripovedi
Analiziramo lahko dano književno delo ali literarni korpus, z digitalnimi orodji pa je v analizo mogoče zajeti zgolj posamezne čustvene vsebine, ki so povezane izključno z določenim vidikom danega besedila. Pri analizi tem književnih besedil v povezavi z občutji raziskave pogosto uporabljajo delitev na negativne, nevtralne in pozitivne, lahko pa tudi lestvico, ki je sestavljena iz vrednosti od 1 do 5, tj. najbolj pozitivna (5), zelo pozitivna (4), nevtralna (3), zelo negativna (2) in najbolj negativna (1) občutja. Med tipe digitalne analize čustev uvrščamo prepoznavanje čustev glede na zaznavanje izrazov, ki so povezana z določenim čustvom v zbirki besed, t. i. čustvenem leksikonu. Primer leksikona čustev v angleščini je NRC Emotion Lexicon, seznam angleških besed in njihovih povezav z osmimi osnovnimi čustvi (jeza, strah, pričakovanje, zaupanje, presenečenje, žalost, veselje in gnus) in dvema občutkoma (negativno in pozitivno).
Kakšna čustva v zgodbi kaže pripovedovalka ali pripovedovalec – posebej če je prvoosebni/-a? Kakšne čustvene vsebine posredujejo posamezni liki ali pa kar besedilo kot celota? Z različnimi računalniškimi orodji, ki omogočajo analizo čustev, lahko literarna dela pogledamo “od daleč” in tudi za obsežna besedila ugotovimo, kateri so čustveni vrhunci zgodb – ne z vidika bralčevega doživljanja, ampak z vidika pogostosti uporabe emocionalno nabitih besed.
Z menjavami različnih čustvenih stanj pisateljice in pisatelji oblikujejo napetosti v literarnih pripovedih in jih stopnjujejo.[5] Z računalniškimi metodami lahko analiziramo prav te dinamike notranjega dogajanja v literarnih delih in opazujemo, kako se čustvena obarvanost besedila spreminja tekom zgodbe: je pripoved, ki se odvija, vse bolj negativno ali vse bolj pozitivno obarvana? Jo morda zaznamujejo nihanja od pozitivnih do negativnih čustev?
Primer: Stopnjevanje pozitivnih čustev med Romeom in Julijo
Eno ključnih gibal znane tragedije Williama Shakespearea Romeo in Julija je sklop pozitivnih čustev, ki jih zaljubljenca čutita. Vizualno mapiranje teh čustev je v rezultatih ene od študij, ki se posveča temu klasičnemu besedilu, predstavljeno v hitro naraščajočem grafu: na horizontalni osi je označen razvoj dramskega besedila skozi verze, vrednosti na vertikalni osi pa kažejo valenco čustev. Linija se tekom tregedije izrazito vzpenja navzgor, kar pomeni stalno rast pozitivnih čustev v besedilu. Jasno je, da prehod v tragediji sega od sprva nevtralnih do izrazito pozitivnih čustev med Julijo in Romeom. Računalniška analiza je pokazala, da je rast njunih pozitivnih čustev nenehno vzajemna, saj sta njuna prikaza simetrična.[6]
4 Emocije v dialogih
Odkar je koncept dialoškosti v literaturi utemeljil vplivni raziskovalec Mihail Bahtin in pokazal, da so literarna dela pretežno dialoška, gre za enega ključnih konceptov literarne vede. Na dialoškost se lahko v okviru digitalnih metod literarne vede osredotočimo z vidika napetosti, ki jo v književnosti ustvarjajo medsebojne besedne izmenjave med književnimi liki.
Gre za to, da čustvene vsebine strojno analiziramo izključno v dialogih, ki jih obsega dano besedilo in ki kažejo na konflikte ter čustvene vezi med literarnimi osebami. Za avtomatizirano analizo čustev se vse pogosteje uporabljajo tehnike strojnega učenja in umetne inteligence, ki omogočajo razvoj modelov za prepoznavanje in interpretacijo čustev v dialogih.
Diahrone raziskave razvoja dialoga kot literarnega dispozitiva skozi različna literarnozgodovinska obdobja kažejo, kako se je uporaba dialoga v literaturi spreminjala skozi čas.[7] Kako računalniški programi zaznajo, kdaj gre za dialog in kdaj za druge dele literarnega besedila? Muzny in drugi[8] so na primer razvili metodo merjenja t. i. dialoškosti tekstov, ki jo zaznavajo v tistih delih besedil, katerih strukture so podobne tistim, ki jih najdemo v govorjenem jeziku. Glede na abstraktne lastnosti posameznih besedil, na primer rabo zaimkov, strukturiranje povedi ali izražanje občutij, skupina raziskovalcev ugotavlja, do kolikšne mere je neko literarno delo dialoško.
5 Čustvene ocene knjižnih bralcev na spletu
Analizo čustev uporabljajo tudi različne raziskave drugih tipov besedil, povezanih s književnostjo, od spletnih ocen potrošnikov do objav na družbenih omrežjih, kar ima potencial zaznavanja sprememb razpoloženja velike populacije ljudi. Na področju literature lahko raziskujemo tudi vtise o knjigah, ki jih bralci objavljajo na spletu.
Katera čustva braci izražajo pri svojih ocenah literarnih del na spletnih platformah, ki bralcem ponujajo knjige, kakršni sta Amazon in Goodreads, je znak za to, katere knjige so se jih najbolj dotaknile. Večina bralskih ocen na teh platformah je pozitivnih [9]
6 Nekaj kritičnih pogledov na analizo čustev v književnosti z digitalnimi orodji
Kako z natančnimi računalniškimi algoritmi ujeti vedno izmuzljiva čustva v književnih besedilih? Analiza čustev v književnosti je za računalniške programe zahtevna naloga, saj so čustva v tem tipu besedil pogosto izražena zelo subtilno.[10] Zaradi tega so nekateri raziskovalci prepričani, da niti umetna inteligenca ne more doseči kompleksnosti človeških bralnih izkušenj.[11] Računalniška analiza čustev je zahtevna tudi zato, ker predvideva identifikacijo posameznih čustev, meje med njimi pa so v realnosti pogosto zabrisane.[12] Literatura je namreč sredstvo za izpovedovanje najkompleksnejših človeških občutij in vseh različnih čustvenih nians. Še ena težava analize čustev v književnosti z digitalnimi orodji pa je ironija, ki jo z orodji za analizo čustev težko zajamemo, zato je besedilo, ki temelji na ironiji, neprimeren kandidat za računalniške analize čustev.[13]
