9 Spletne podatkovne zbirke in literarno(vedno) gradivo na spletu
Spletne podatkovne zbirke in digitalne knjižnice zajemajo bodisi primarno digitalne vire bodisi digitalizirane vire, ki so sprva nastali v tiskani ali celo rokopisni obliki. Gre za prepise besedil (na primer romanov, pisem, zgodovinskih dokumentov) in/ali digitalizacijo v slikovni obliki (na primer rokopisov ali zemljevidov).
Tako različne spletne zbirke podatkov kakor tudi digitalne knjižnice igrajo ključno vlogo pri razširjanju znanja in podpirajo humanistične raziskave, tudi digitalne. Med drugim gre za digitalne knjižnice univerz, arhivske ustanove in komercialne platforme za e-knjige. Spletne zbirke in digitalne knjižnice so v sodobnem času civilizacijsko pomembne, saj družbi omogočajo ohranjanje kulturne dediščine, ki z digitalizacijo dobiva novo življenje na spletu za prihodnje generacije, kar je še posebej ključno pri arhiviranju dragocenih starejših dokumentov.
1 Zbirke podatkov
Spletne podatkovne zbirke so zbirke digitaliziranih podatkov, ki so zbrani in na posebne načine organizirani ter dostopni prek spleta za namene raziskovanja v humanistiki. Spletne podatkovne zbirke na svetovnem omrežju na področju digitalne humanistike obsegajo različne tipe virov, žanrov in tematik, od ožjih do najširših. Gre na primer za enciklopedične ali biografske zbirke, zbirke znanstvenih člankov, literarnih del in raznih digitaliziranih zgodovinskih virov. Tovrstne platforme raziskovalcem in raziskovalkam, pa tudi širši javnosti omogočajo, da dostopajo do virov znanja ter pridobivajo podatke za svoje nadaljnje raziskave. V tovrstnih zbirkah so informacije strukturirane na način, da obiskovalce podpirajo pri raziskovanju vsebin, lahko jim omogočajo tudi, da podatke ali metapodatke prenesejo na svoje naprave in jih obdelujejo, spet druge platforme pa poleg samih podatkovnih zbirk obiskovalcem ponujajo tudi digitalna orodja, s katerimi lahko digitalne vsebine analizirajo, vizualizirajo in interpretirajo. V nadaljevanju predstavljamo ključne slovenske zbirke podatkov na področju literarne in kulturne zgodovine, pa tudi nekaj zanimivih tujih zbirk podatkov.
1.1 Elektronska zbirka Pisma
Pomemben dokument preteklosti so pisma, ki so si jih ljudje nekdaj medsebojno pošiljali in zgodovinsko dogajanje prikazujejo z vidika posameznikov ter posameznic in njihovih intimnih življenjskih zgodb. Množica pisem slovenskih avtorjev in avtoric – tako znanih osebnosti kakor tudi drugih ljudi, od kmetov do primorskih aleksandrink – so zbrana v elektronski zbirki Pisma, ki javnosti predstavlja ta pomemben del kulturne dediščine.
Slika: Znamka; vir: Mihurko: Elektronska zbirka Pisma
Spletna platforma predstavlja tudi biografije piscev in pisk, ki jih vključuje, ter njihove fotografije. Med pismi lahko iščemo glede na naslednje kategorije: pošiljatelj oziroma pošiljateljica, prejemnik oziroma prejemnica in obdobje korespondence. Poleg tega lahko med pismi iščemo na podlagi ključnih besed, ki jih napišemo v brskalnik, pisma pa so nadalje razdeljena glede na najrazličnejše tematike, ki nam omogočajo iskanje, na primer cenzura, domoljubje, erotika, gledališče, hrana, ljubezen, oblačila, politika, vojaščina in zdravje.
Slika: Naslovna stran Elektronske zbirke Pisma z možnostjo iskanja med gradivom; vir: Mihurko: Elektronska zbirka Pisma
Izziv: Elektronska zbirka Pisma
V spletni zbirki Pisma z iskalnikom tematik, ki ga spletna stran ponuja, poiščite zadetke s ključno besedo “žensko prijateljstvo”. Preberite pisma, ki ustrezajo tej ključni besedi, in odgovorite na naslednja vprašanja:
- na kakšne načine so si ženske medsebojno izkazovale prijateljstvo? Poiščite nekaj zanimivih izrazov.
- Med zadetki najdete tudi pisma znanih pisateljic in urednic iz časa, ko se so prvič uveljavljale v slovenskem literarnem prostoru. Iz pisem skušajte ugotoviti, kako so bila njihova prijateljstva povezana z njihovim poklicnim udejstvovanjem.
- Na podlagi lastnih izkušenj primerjajte nekdanje izkazovanje prijateljstva med ženskami v korespondencah s sodobnim izkazovanjem prijateljstva prek digitalnih medijev.
1.2 Gledališka cenzura in uprizoritve Dramatičnega društva v Ljubljani (1873–1914)
V spletnem repozitoriju Gledališka cenzura in uprizoritve Dramatičnega društva v Ljubljani (1873–1914) najdemo podatke in gradivo iz različnih virov, ki pričajo o cenzuri na gledaliških odrih v omenjenem obdobju. Repozitorij se nanaša na slovenske gledališke uprizoritve Dramatičnega društva v Deželnem gledališču v Ljubljani. S kronološkim prikazom gledaliških del, ki so jih v Dramatičnem društvu v Ljubljani poslali v cenzorsko presojo, spletna stran obiskovalcu daje pomemben vpogled v cenzorske postopke iz preteklosti. Skenirane dokumente si lahko obiskovalci spletne strani tudi pobliže pogledajo.
Slika: Cenzuriran rokopis drame Nora Henrika Ibsena; vir: Mihurko: Gledališka cenzura in uprizoritve Dramatičnega društva v Ljubljani (1873–1914)
Izziv: Gledališka cenzura in uprizoritve Dramatičnega društva v Ljubljani (1873–1914)
V spletni zbirki Gledališka cenzura in uprizoritve Dramatičnega društva v Ljubljani (1873–1914) poglejte dokumente, povezane z uprizoritvijo drame Henrika Ibsena Nora, ki jo je ljubljansko Dramatično društvo uprizorilo leta 1892. Odrska uprizoritev dela je bila s strani cenzorstva dovoljena pogojno. Iz digitaliziranega zgodovinskega dokumenta skušajte razbrati pogoj, ki so ga postavili ustvarjalcem.
1.3 Zgodovina ženskega tiska
Projekt Women’s Print History (Zgodovina ženskega tiska) je obsežna angleška zbirka podatkov o prispevkih žensk k tisku v 18. stoletju. Vsebuje podrobne informacije o knjigah, ki so jih ustvarile avtorice, tiskarke, urednice, prevajalke in založnice, pa tudi o delih, ki so povezana z ilustratorkami ter skladateljicami in s prodajalkami ter graverkami. Po repozitoriju je mogoče iskati na podlagi naslovov, avtoric, imen tiskarskih družb, formatih, žanrih in virih, zadetke pa je mogoče posebej razvrstiti glede na različne funkcije žensk, od tiskark do literatk, pa tudi glede na različne funkcije tiskarskih podjetij, od knjigarnarjev do založnikov.
1.4 Zbirka bralnih izkušenj v Združenem kraljestvu
Na proces literarne recepcije in zbiranje izkušenj bralcev je osredotočena zbirka z imenom UK Reading Experience Database (slo.: Zbirka bralnih izkušenj v Združenem kraljestvu), ki vsebuje 30.000 bralnih vtisov ljudi v sedanjem Združenem kraljestvu med letoma 1450 in 1945. Bralci, ki jih najdemo v tej zbirki z odprtim dostopom, so tako znane osebe kakor tudi anonimneži, na primer predniki prostovoljcev, ki so v svojih družinskih arhivih našli zapise o branju.
2 Digitalne knjižnice
Digitalne knjižnice so spletni viri prosto dostopnih besedil fizično obstoječih rokopisov, knjig, revij, časopisov in drugih gradiv v elektronski obliki. Uporabnikom navadno omogočajo prost dostop do vsebin prek njihovih spletnih brskalnikov ali za to namenjenih aplikacij, gradivo pa lahko prenesejo na svoje digitalne naprave.
Digitalne knjižnice svoje gradivo ponujajo bodisi brezplačno bodisi z naročnino; med gradivom je mogoče iskati po avtorjih in naslovih ali z uporabo ključnih besed ter drugih kriterijev.
Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si) vsebuje digitalizirano gradivo s področij slovenske znanosti, umetnosti in kulture, na portalu pa lahko najdemo knjige, periodiko, rokopise, glasbo, slike in zemljevide. Gradivo za portal temelji na zbirkah Narodne in univerzitetne knjižnice, pa tudi njenih partnerjev, od knjižnic do dediščinskih ustanov. Nekatere od vsebin so tudi izvorno digitalne.
Video: Predstavitev Digitalne knjižnice Slovenije; vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib v novi podobi; vir: Youtube
2.2 Project Gutenberg
Project Gutenberg je bil prvi portal, ki je nudil brezplačne e-knjige. Ustanovitelj portala je Michael Hart, ki je spletno platformo zagnal leta 1971. Hart je znan tudi kot izumitelj e-knjig, ki je svoje poslanstvo opisal z naslednjimi besedami: “/l/iteratura mora biti brezplačna tako kot zrak, ki ga dihamo.”[1]
3 Izbrana svetovna spletišča s knjigami
3.1 Internet Archive
Internet Archive je digitalna knjižnica, kjer lahko najdemo brezplačne knjige, filme, programsko opremo, glasbo, spletne strani in druge vsebine. Google Books je spletišče, ki v celoti ponuja knjige, ki so jim avtorske pravice potekle, za dela, katerih avtorske pravice so še v veljavi, pa ponuja kratek opis in prikaz vzorčnih strani. Google Books Ngram Viewer je spletni iskalnik, kjer lahko preverimo pogostost pojavljanja besed, besednih zvez ipd. v tiskanih virih, ki so bili v različnih jezikih objavljeni med letoma 1500 in 2019.
3.2 Orlando
Zbirka z naslovom Orlando: Women’s Writing in the British Isles from the Beginnings to the Present skuša uporabnikom literarno zgodovino predstaviti drugače. Ni knjiga, čeprav je po dolžini enakovredna več kot 80 znanstvenim monografijam, in ni digitalna izdaja obstoječega besedila, marveč gre za zbirko besedil. Polna je interpretativnih informacij o ženskah, literaturi in kulturi, obsega številne dokumente o življenju ter pisanju več kot 1400 avtoric in avtorjev, pa tudi mnogo kontekstualnega zgodovinskega gradiva o pomembnih temah, kot so izobraževanje, politika, znanost, pravo ter ekonomija.
3.3 Women writers project
Projekt pisateljic z imenom Women writers project je dolgoročni raziskovalni projekt, posvečen literarnim besedilom angleških ženskih avtoric iz predviktorijanskega časa in iz obdobja zgodnjega modernizma. Cilj projekta je arhivirati to literarno dediščino, ki je prosto dostopna javnosti, ob tem pa s funkcijami spletne strani podpirati raziskave o avtoricah. Spletna stran vsebuje tudi prikaze raziskav, ki so bile izvedene na tem korpusu, na primer analizo govora moških in žensk v posameznih dramah in zemljevid toponimov, ki so omenjeni v korpusu.
4 Literarnovedno znanje na spletu: od Wikipedije do “živih” priročnikov
Znanje se hitro spreminja in dopolnjuje, zato so spletne izdaje publikacij s področja literarne vede primerno okolje za dinamične vsebine s tega področja. Na ta način se znanje širi v strokovni javnosti, bralci pa niso le pasivni sprejemniki vsebin, ampak aktivno sodelujejo pri njihovem oblikovanju. V slovenskem prostoru je zelo pomemben tovrsten vir Wikipedija, nastajajo pa tudi spletni ubčeniki, monografije in gradiva na literarnovedne tematike.
Primera: Nova pisarija in Izhodišča slovenske pripovedne proze
- Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu Mirana Hladnika je objavljena na spletišču Wikibooks in obsega najrazličnejše tematike s področja strokovnega pisanja s poudarkom na literarnovednem raziskovanju. Tam najdemo praktične napotke za pisanje z digitalnimi orodji tako z vidika avtorstva kot z vidika bralstva. Dotakne se različnih tematik procesa priprave besedila in objave, od citiranja in recenziranja prek raznovrstnih sodobnih medijev, pa tudi žanrskih in slogovnih razlik. Posebni poglavji sta namenjeni tudi področjem iskanja virov in digitalne humanistike.[2]
- Monografija
Tako za potrebe bralcev v širši javnosti kot tudi za potrebe šolstva so pomembne objave o slovenskih literarnih avtoricah in avtorjih, pa tudi literarnih zgodovinarkah ter zgodovinarjih, literarnizgodovinskih obdobjih ter drugih temah, povezanih s književnostjo, na spletni enciklopediji Wikipedija. Tu najdemo relevantne informacije o omenjenih temah, ki se sproti posodabljajo. Wikipedija je spremenila tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti, kot opozarja Miran Hladnik: “/t/e ne jamčita več doktorat in objavljena monografija, relevantna postajajo tudi argumentirana stališča ljudi iz drugih strok in splošne publike.”[4]
“Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni ‘licenca ustvarjalnega ljudstva’, za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright ©. Stara je podobno kot Wikipedija in izhaja iz sorodnih kulturnih izhodišč, kar dokumentira že z izbiro podobnega ključnega izrazja: pri Wikipediji se govori o skupnosti ali občestvu (z rubriko Pod lipo (angl. village pump) namiguje na zgledovanje pri tradiciji neposredne demokracije v okviru lokalnih skupnosti), creative commons pa prevajajo z »ustvarjalna gmajna«, kar z asociacijo na slovensko uporniško pesem »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina« iz šestnajstega stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta.”[5]
Wikimedijina spletišča poleg spletne enciklopedije zajemajo tudi Wikiknjige, kjer so objavljeni priročniki in knjige, Wikiverzo, kjer lahko univerze objavljajo gradiva za seminarje ter projekte, pa tudi predavanja in podobno, poleg tega pa tu najdemo še Wikivir, ki obsega stara besedila v javni lasti. Gre za obsežno zbirko digitaliziranih besedil, ki je pomembna tako za bralke in bralce kakor tudi za literarnovedno raziskovanje z digitalnimi orodji.
Izziv: Cvetje v jeseni
Na Wikiviru odprite prozno besedilo Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni. V kateri reviji je zgodba najprej izšla? Če besedila ne poznate dobro, ga (ponovno) preberite v celoti. Nato z iskalnikom besed v digitaliziranem besedilu poiščite vse primere, ko se v pripovedi omenja “cvetje”, besedo, ki jo najdemo že v naslovu pripovedi. Preberite te dele besedila in oblikujte kratek zapis, v katerem utemeljite, kako se omembe cvetja v delu povezujejo z njegovim naslovom in kaj cvetje v tej zgodbi simbolizira. Med drugim boste našli naslednjo omembo, ki jo izreče protagonist zgodbe:
“Zasmehujte me, kolikor vas je volja! Da, prijateljice, kar vam ni bilo dano, dano je bilo meni! Pretresla me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti! Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride časih kako cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet. Če me hočete poslušati, vam razgrnem vse. Pri tem tudi izveste, čemu nisem hotel zakonske družice, katera bi me bila ravnotako okrog prsta obvijala, kakor obvijate ve svoje može. Pri poslušanju se bodete morda obilo smejale! Vprašanje je torej: me li hočete poslušati?”[6]
Na spletu lahko najdemo tudi številne slovenske in tuje znanstvene članke z literarnovednega področja, ki jih za prosto branje objavljajo znanstvene revije. Nekatere znanstvene revije v tujini na svojih spletnih straneh objavljajo tudi članke, ki so še v recenziji in niso še sprejeti v objavo, ob tem pa pozovejo svetovno strokovno javnost, naj jih komentira. Spet drugič raziskovalci povabijo predstavnike javnosti, da preberejo njihove najnovejše zamisli in jim posredujejo svoje komentarje. Nove oblike znanstvenih in poljudno znanstvenih ter strokovnih del med drugim izkoriščajo tudi možnost interakcije s svojimi bralci, ki želijo sodelovati v razpravi prek komentarjev. Tovrstne spletne strani bralcem omogočajo, da spreminjajo vsebino, s sledenjem sprememb pa lahko vidijo vse modifikacije besedila.
Primer: Deset let oblikovanja priročnika o naratologiji
The living handbook of narratology (Živi priročnik naratologije) temelji na priročniku, ki je sprva izšel v tiskani obliki, pozneje pa so ga objavili na spletu in uporabnikom omogočili, da posegajo v besedilo. Tako so se oblikovale mnoge zanimive razprave o posameznih področjih naratologije, vsebino priročnika pa je preverila množica bralcev. Ta primer kaže na moč skupinskega oblikovanja znanja, saj gre danes za enega najbolj citiranih virov s področja naratologije. Priročnik je na spletu nastajal deset let, v tem času pa so ga različni strokovnjaki redno dopolnjevali z novimi prispevki in koncepti o naratologiji, bralci pa so ga dopolnjevali, dokler ga niso v njegovi zadnji različici leta 2021 začasno zaprli za spremembe. Priročnik bralcem omogoča različne funkcije, med njimi iskanje po celotnem besedilu, izvoz podatkov in integracijo digitalnih orodij za besedilno analizo.
5 Branje z digitalnih medijev
Digitalna sodobnost spreminja tudi načine, kako je mogoče brati literarna dela, saj bralci prehajajo s tradicionalnih tiskanih medijev na digitalne platforme, kot so e-knjige, spletni članki, blogi in drugi digitalni viri. Vse bolj razširjeno branje z zaslonov sproža vprašanja, ali gre za enakovreden proces branju s tiskanega medija. Digitalni format namreč ob dolgotrajnem branju utruja oči, poleg tega pa nudijo digitalni mediji izrazito interaktivnost (na primer povezave do različnih spletnih strani s povezanimi vsebinami v obliki teksta, slik, videa, podcastov). To lahko bodisi obogati bralno izkušnjo bodisi vodi do manjše zbranosti, kar velja tudi za označevanje, podčrtavanje in ustvarjanje zaznamkov pri digitalnem branju. Nekatere raziskave kažejo, da bralci, ki berejo z zaslona, kompleksne informacije dojemajo manj natančno od tistih, ki berejo s tiskanih medijev.
Vaja: anketa o branju z digitalnih medijev med znanci
Na eni od spletnih platform, na primer slovenski 1Ka, oblikujte kratko anketo na temo branja z digitalnih medijev. Delite jo med študenti, družinskimi člani, prijatelji, znanci in drugimi, ki bodo med anketiranjem anonimizirani. Zberite tudi podatke o njihovi starosti, spolu, izobrazbi, kraju bivanja. Vprašanja naj obsegajo na primer: kako pogosto berejo knjige v digitalni obliki (npr. e-knjige) in na katerih napravah (e-bralnik, tablica, telefon ipd.), kateri tip digitalnih medijev najpogosteje uporabljajo za branje (e-knjige, spletne časopise, bloge ipd.), ali raje berejo tiskane knjige in časopise ali raje digitalne medije ter zakaj. Preverite, do kakšnih rezultatov ste prišli, in jih predstavite ter primerjajte v skupinah.
6 Nekaj kritičnih pogledov na spletne podatkovne zbirke in digitalne knjižnice
Z digitalizacijo obsežnega gradiva z vseh področij človekovega življenja v preteklosti in sedanjosti, pa tudi ožje na polju literarnih virov se širijo možnosti dostopa do znanja ter novih računalniških raziskav. Vendar se ob tem porajajo vprašanja, na kakšne načine izbirati gradivo, ki se digitalizira, in kako te izbire argumentirati. Kritiki opozarjajo, da digitalizacija pogosto zaobide vire avtorjev in avtoric, ki so zunaj klasičnega kanona in so že tako izključeni/-e. Da se v okviru digitalizacije besedil književnih avtorjev oziroma avtoric pojavljajo spolne neenakosti, je pokazala na primer raziskava, ki je preverjala korpus literarnih del v angleščini od 30. let 19. stoletja do sodobnosti. Izkazalo se je, da je bilo bistveno manj digitaliziranih romanov žensk v primerjavi z deležem romanov avtorjev.[7]
“Gotovo tudi knjižnice, tako kot druge institucije, reflektirajo marginalizacijo in izključevanje v družbi, ki ji služijo.”[8]
Ne preseneča, da je ena ključnih tem, na katero opozarjajo raziskovalke in raziskovalci s področja digitalne humanistike, prost in enostaven dostop do digitaliziranih virov. Mnogi zagovarjajo, da je javni dostop do podatkov ključen, in poudarjajo medsebojno sodelovanje raziskovalnih institucij ter prosto uporabo digitalnih orodij za analize gradiva. Posledica omejenih korpusov, ki so digitalizirani, je dejstvo, da že na izbiro tematik, s katerimi se tovrstne makroanalize ukvarjajo, vplivajo možnosti dostopa do virov.[9] To predstavlja pomembno omejitev raziskav, ki se na primer pogosto osredotočajo na dela, ki so digitalizirana in so jim že potekle avtorske pravice. Ena od težav pri računalniških raziskavah književnosti je nedostopnost tistih besedil, ki imajo veljavne avtorske pravice in jih ni mogoče dobiti v digitalizirani obliki, do katere lahko dostopajo programi za digitalne raziskave literarnih in drugih virov. Možna rešitev, ki se je uveljavila v tujini, je tip spletnega arhiva, kakršen je arhiv z imenom HathiTrust Research Center, ki vsebuje skoraj 17 milijonov del in je za namene digitalnih raziskav omogočil dostop tudi do besedil, ki so še zaščitena z avtorskimi pravicami. Poleg tega za raziskave ponuja zbirko metapodatkov o književnih delih, ki jih lahko raziskovalci in raziskovalke uporabljajo pri svojih analizah, pa tudi nekaj orodij za besedilne analize, ki jih lahko uporabniki ter uporabnice prosto preizkusijo.
Čeprav sta skoraj vse založništvo in razširjanje književnosti v 21. stoletju odvisna od računalniške tehnologije, po mnenju kritikov in kritičark digitalni pristopi zaradi zaprtega dostopa skrbništvo nad besedilnimi arhivi omogočajo le izbranim ter v svojem prizadevanju za oblikovanje programskih orodij delujejo neoliberalno.[10] Po mnenju drugih raziskovalcev in raziskovalk se digitalna humanistika obrača stran od teorij, kot so jih tradicionalno poznali v humanistiki, saj prinaša poudarek na empiričnih pristopih, ki temeljijo na obdelavi podatkov,[11] njen cilj pa naj bi bilo ustvarjanje novih orodij, repozitorijev ipd., ne pa oblikovanje teoretičnih spoznanj. Kritični pogledi na digitalne zbirke podatkov in elektronske knjižnice opozarjajo, da se zaradi tega razloga izpodriva politično progresivna humanistična misel v korist izdelave digitalnih orodij in arhivov.[12] V tem Daniel Allington, Sarah Brouillette in David Golumbia prepoznavajo neoliberalne težnje po prestrukturiranju univerze po vzoru korporativnega sveta, ki bi služila gospodarstvu. Tudi področje humanistike naj bi se po mnenju teh raziskovalcev in raziskovalke torej z digitalnim preobratom k praktičnim orodjem obrnilo v neoliberalno smer. [13]
