Kaj je digitalna humanistika in kako se povezuje z literarno vedo

Živimo v času informatizacije družbe, pa tudi informatizacije zasebnega življenja ljudi, ki si svojega vsakdana brez sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij ne znajo več predstavljati. V času t. i. velikih podatkov (ang. big data), katerih količina se iz leta v leto povečuje, se pojavlja vse več možnosti za njihovo obdelavo, kar je aktualno tudi za področje humanistike. S tovrstnimi interdisciplinarnimi raziskavami na preseku med humanistiko in informacijsko tehnologijo se je vzpostavilo polje digitalne humanistike.

 

Sodobno družbo v veliki meri zaznamuje digitalna tehnologija, ki je postala nepogrešljiv del vsakdanjega življenja: od trgovine, infrastrukture in izobraževanja do delovanja institucij ter storitev, od službenih obveznosti do prostega časa. V tem dinamičem okolju se nenehno pojavljajo nove tehnologije in inovacije, hitrejši načini komunikacije pa vplivajo na pospešeno globalizacijo sveta. Sodobna družba je družba, ki jo zaznamuje merjenje najrazličnejših vidikov, kar se je zgodilo prvič v zgodovini.[1] Humanistika pomeni študij človeškega znanja in kulture, polje digitalne humanistike pa po drugi strani obsega presek digitalnega sveta ter humanistike. Digitalna humanistika k informacijski tehnologiji pristopa z vidika humanistike in skuša po drugi strani na tradicionalna humanistična vprašanja odgovoriti z novimi tehnološkimi rešitvami.

 

1 Humanistika v digitalnem svetu

 

Ena ključnih dobrin v informacijski družbi so postali podatki, ki jih na primer velike svetovne korporacije zbirajo in analizirajo. V tem okolju je tema varstva osebnih podatkov in posameznikove zasebnosti vse bolj pereča, na tem področju pa države ter organizacije ustvarjajo nove politike in zakonodajo. Poleg tega se v družbi pojavljajo grožnje v povezavi s kibernetsko varnostjo, saj so informacijski sistemi ranljivi. V svetu, ki se pospešeno spreminja, ima pomembno vlogo humanistika, znanstvena disciplina, ki raziskuje človeka, pa tudi literaturo, kulturo, umetnost in zgodovino ter etiko in podobna področja. V času novih tehnologij in pospešenih sprememb v družbi, ki močno vplivajo na vsakdanje življenje, je humanistična kritična refleksija ključna. Kot odgovor na spremembe v digitalni družbi se je oblikovala digitalna humanistika kot interdisciplinarna disciplina v svetu digitalnih tehnologij.

 

Digitalna humanistika “je povezava področij, znotraj katerih raziskave uporabljajo računalniške tehnologije, da odgovarjajo na vrsto vprašanj, ki so tradicionalno domena humanistike /…/ ali ki postavljajo vprašanja o računalniških tehnologijah, ki so bila tradicionalno humanistična.”[2]

 

Raznolikih odgovorov na vprašanje, kaj obsega digitalna humanistika kot izrazito meddisciplinarno področje, je s sodobnim hitrim razvojem tehnologije vse več, kar kaže tudi vse daljši seznam člankov na spletni strani organizacije European Association for Digital Humanities, ki odgovarjajo na to vprašanje.[3] Med humanističnimi temami v digitalnem svetu so na primer etičnost, prosti dostop podatkov za javnost in študije spolov. Med področji digitalne humanistike je tudi kulturomika kot kvantitativna analiza kulture in trendov na podlagi digitaliziranih besedil, na primer tvitov in publicističnih člankov. Gre za rudarjenje podatkov za raziskovanje kulturnih fenomenov v družbi, na primer emocij ljudi v zvezi z določeno tematiko. Digitalna humanistika se po eni strani osredotoča na ustvarjanje digitalnih virov in dostop do njih, po drugi strani pa izvaja analize digitalnih materialov z naprednimi računalniškimi tehnologijami.[4]

 

Kaj počne digitalni humanist oziroma digitalna humanistka? Na iniciativi The European Union’s Digital Research Infrastructure for the Arts and Humanities so ustvarili Taksonomijo digitalnih raziskovalnih dejavnosti v humanistiki (TaDiRAH), ki vključuje tri široke kategorije: raziskovalne dejavnosti, raziskovalne predmete in metode. Digitalni humanisti oziroma humanistke se ukvarjajo s širokim naborom tematik, vključno z množičnim iskanjem podatkov, kodiranjem ipd., in raziskovalnih metod. Delo digitalnega humanista ali digitalne humanistke v okviru informacijskih tehnologij med drugim obsega razvoj in implementacijo algoritmov, kodiranje, pošiljanje sporočil prek različnih aplikacij, skrbništvo, upravljanje ter analizo informacij, ustvarjanje in analiziranje statističnih podatkov, socialno mreženje ter virtualna srečanja, zapisovanje in objavljanje informacij, uporabniško testiranje, razvoj programske opreme, spleta ter vizualizacij, interpretacijo podatkov idr. Digitalna orodja ne morejo opravljati kritičnega in analitičnega dela, ki ga opravljajo ljudje, ti pa po drugi strani ne morejo opravljati dela, ki ga opravljajo ta orodja.[5] V določenih primerih bi lahko do rezultatov, do katerih pridejo raziskovalci z digitalnimi metodami, prišli tudi brez uporabe teh metod. Če bi hoteli na primer pokazati pogostost rabe pridevnikov v slogu določenega avtorja, bi prebrali vsa njegova dela, si označili pridevnike in napravili preštevno analizo, vendar bi nam to vzelo veliko časa. Če bi to opravili z računalniškim programom, bi torej izvedli isti tip raziskave, ki pa bi lahko bila zaradi drugačne metode širša, kompleksnejša in hitrejša.[6] Poleg tega se z digitalnim vidikom spreminja način izvajanja raziskav v humanistiki, in sicer v smeri sodelovanja raziskovalcev različnih profilov in strokovjakov na področju informacijskih tehnologij.

 

Digitalna humanistika ni le aplikacija računalništva na področje kulture, opozarja Andrew Piper.[7]  Kulturna analiza nas namreč vabi k premisleku obeh kategorij – tako kulture kot tudi računalništva -,  ob tem pa odpira vprašanja glede implicitnih predpostavk o objektivnosti in univerzalnosti na področju informacijskih tehnologij. Opozarja, da je znanje vselej postavljeno v določene okoliščine, v nek kraj in čas, da vedno obstaja določen subjekt, ki je nosilec znanja. Računalništvo pa prinaša spodbudo k premisleku izhodišč v humanističnih raziskavah: kaj nam zadošča kot dokaz, kakšen je odnos med teorijo in prakso ipd.[8]

 

Kultura bo polju računalništva omogočila bolj kritičen vpogled v to, kako algoritmi strukturirajo pomene.[9]

 

Tom Scheinfeldt[10] ocenjuje, da digitalna humanistika obsega dve osrednji veji: študij književnosti in študij zgodovine, ki sta se samostojno širila v 90. letih 20. stoletja, s pojavom svetovnega spleta v poznih 90. letih in po letu 2000 pa sta se pričela razvijati v medsebojni povezanosti. V pričujočem učbeniku se ukvarjamo z digitalno humanistiko in literaturo, tj. s stičišči med možnostmi, ki jih ponuja digitalni svet, in raziskovanjem književnosti. Digitalne tehnologije vplivajo na področje literarnega ustvarjanja in novih umetniških praks, na polje recepcije bralcev, ki imajo možnost književna besedila brati drugače, pa tudi na področje literarnega raziskovanja.

 

 

2 Nove literarno-umetniške prakse 

 

Pisna komunikacija na daljavo sega daleč nazaj v čase poštnih slov in šele pred dobrimi tristo leti se je tehnologija posredovanja pisem (s poštnim sistemom, pa tudi bolj dostopnim papirjem) razvila do te mere, da so se – takrat zgolj premožnejši sloji – v medsebojnih dopisovanjih pričeli poigravati z besedami in besedilom. Temu bi lahko rekli tudi predhodnik internetnih literarnih praks, ki so se ob širši dostopnosti računalniških omrežij (vsaj na premožnejšem severozahodu) zares razmahnile šele v 90. letih 20. stoletja. Že v 19. stoletju so sicer odkrili, da lahko računalniški stroji poleg številk uspešno (in zabavno) premetavajo tudi črke (kakor so s tem igraje eksperimentirali že v obdobju baroka, a takrat še na papirju), v 20. stoletju pa se je postopoma uveljavilo tudi računalniško procesiranje slike in zvoka.

 

Tako so se literarno-umetniške prakse postopoma posluževale novih orodij in platform, ki so odpirale dotlej neslutene možnosti dostopa in dometa, povezovanja ustvarjalk in ustvarjalcev na daljavo, pa tudi poigravanja z besedilom ter njegovim kombiniranjem z drugimi medijskimi oziroma izraznimi oblikami. Besedilo v računalniku nastopa kot podatkovni vnos, kot material – iz črk in besed, kar za informatiko pomeni iz ničel in enic, vanje pa so nenazadnje zakodirane tudi slike in zvoki. Eno od prvih del, ki je hkrati izkoristilo številne avdio-vizualne in programerske zmožnosti računalnika, je bilo delo Legible City (Berljivo mesto) Jeffreya Shawa iz leta 1989, kjer uporabnik na prirejenem kolesu navigira skozi besedilno pokrajino. Deset let pozneje pa je interaktivna instalacija avtoric Camille Utterback in Romy Achituv z naslovom Text Rain (Besedilni dež) navidezno materialnost črk približala vse do meje (projekcije) človekovega telesa. Eksperimenti e-mail art (e-poštne umetnosti) so se dogajali že v 70. letih 20. stoletja in s tem nadaljevali prej omenjene tradicije večstoletnega soustvarjanja besedila na daljavo.

 

Takoj po razmahu svetovnega spleta sredi 90. let se je na multimedijsko razširjeni platformi medsebojno povezanih računalnikov razbohotila tudi spletna literatura v vseh svojih oblikah – od t. i. hiper-romana, v katerem listanje po knjigi zamenja sledenje spletnim povezavam ter raziskovanje avdio-vizualnih elementov na ta način obogatene pripovedi, pa vse do spletne poezije, ki je poleg hiperpovezav in multimedijskih razsežnosti lahko služila tudi vse bolj raznolikim možnostim animiranja oziroma programiranja (bolj ali manj nestanovitnih) besed, črk, pa tudi poseganja v podatkovne zbirke (baze), sodelovanja na daljavo ipd. Tudi dramsko besedilo ni ostalo imuno na nove tehnologije – eksperimentiralo se je (in se še) s t. i. klepetalnim gledališčem (chat theatre), pa tudi z različnimi internetnimi in spletnimi oblikami (kot-da-)dramskega besedila, ki vdira tudi v resnični prostor gledaliških uprizoritev, in obratno, tako v gledališkem kot v galerijskem in tudi muzejskem prostoru se srečuje s tehnologijami navidezne oziroma raziširjene resničnosti (VR, AR).

 

V novem tisočletju se je z razmahom družabnih omrežij in pretočnih platform literarno ustvarjanje premaknilo seveda tudi tja, e-literatura je postala pomemben prostor izražanja drugačnih, alternativnih in manjšinskih identitet, pravic manjšin, feminističnih, dekolonialnih, ekokritičnih ipd. agend. Vse te mnogotere e-literarne oblike sedaj sobivajo, tako rekoč vsak dan se razvijajo nova dela in vznikajo raznoliki projekti. Tudi na področju e-literature in spletne umetnosti je slovenski prostor prispeval nekaj svetovno prepoznavnih imen ter vrsto inovativnih projektov in pomembnih umetniških del, ki so uvrščena v svetovne antologije ter so bila predstavljena v muzejih, galerijah in na festivalih širom zemeljske oble.

 

3 Raziskovanje književnosti z digitalnimi orodji in kvantitativni podatki v literarni vedi

 

Z digitalnim obratom družbe so se pričele pojavljati tudi različne nove metode raziskovanja v literarni vedi, kjer so raziskovalke in raziskovalci tradicionalno temeljili predvsem na bližnjem branju. Pri slednjem se posameznik osredotoči na podrobnosti in globoko razumevanje besedila, s poudarkom na analizi zapletenih konceptov ter odnosov med besedami in povedmi. Digitalna orodja uvajajo t. i. računalniško branje oziroma strojno branje, ki vsebine danih besedil analizira z uporabo jezikovnih modelov in umetne inteligence. Računalniško branje je proces, s katerim računalniki iz določenih virov podatke pridobivajo in jih shranjujejo ter jih obdelujejo s kvantitativnimi metodami. Tako izluščijo določene informacije, prepoznajo posamezne vzorce, tematike ipd. Digitalna orodja raziskovalcem omogočajo, da hitro in natančno analizirajo obsežne besedilne zbirke, pa tudi posamezna literarna besedila. Gre za kvantitativne analize, ki dopolnjujejo tradicionalne metode literarne vede, raziskovalci in raziskovalke pa rezultate kritično interpretirajo, preverijo na primer morebitno pristranost digitalnih orodij v interpretaciji literarnih del.

 

3.1 Literarna veda in možnosti digitalnega

 

Raziskovanje književnosti s sodobnimi orodji informacijske tehnologije je v sodobnem času postalo podpodročje literarne vede. Literarna veda sicer tradicionalno obsega tudi druga področja: literarno zgodovino, literarno teorijo in literarno interpretacijo. Poleg tega posebno polje znotraj literarne vede zavzemajo didaktika književnosti, primerjalna književnost in tekstologija, medtem ko metodologija literarne vede obsega samorefleksijo metod v literarni vedi, vključno z digitalnimi metodami.

 

Na vseh teh področjih je mogoče opazovati, kako se literatura oplaja z možnostmi digitalnih tehnologij. Raziskovanje književnosti s sodobnimi orodji informacijske tehnologije ima različna poimenovanja, znano je na primer kot kulturna analitika, literarno podatkovno rudarjenje, kvantitativni formalizem, literarno besedilno rudarjenje, računalniška besedilna analiza, računalniška kritika, algoritemska literarna veda, družbeno računalništvo v literarni vedi in računalniška literarna veda.[11]

 

“Moramo vsi postati digitalni humanisti? Seveda ne. Vsekakor pa bo nove tipe dokazov, ki jih digitalne metode lahko prinesejo na področje literarne vede, vse težje ignorirati.” [12]

 

“Bo literarna veda še naprej predvsem interpretativna? Ali obstajajo novi modeli interpretacije? Bodo morale literarna veda in z njo literarne študije dobiti nove oblike? Ali bo imel premik od tiskane k elektronski kulturi posledice za koncept literature in s tem za literarno vedo?“[13]

 

Na področju digitalnih metod v literarni vedi je zelo razširjeno t. i. oddaljeno branje oziroma makroanaliza književnosti. Gre za računalniške analize obsežnih korpusov literarnih besedil z uporabo računalniških orodij. Predmet raziskovanja literarnovednih vprašanj z digitalnimi orodji so v širšem smislu teksti, kar pa ne pomeni, da se ta tip raziskovanja omejuje le na oddaljeno branje obsežnejše zbirke literarnih besedil. Predmet oddaljenega branja je lahko korpus besedil ali posamezno besedilo oz. njegovimi deli (na primer v romanu analizo dialogov v primerjavi z besedilom pripovedovalca), zanimajo nas lahko katalogi metapodatkov o literarnih delih (na primer spol avtoric oz. avtorjev) ali izvajamo oddaljeno branje posameznih tipov literarnih likov ipd. Poleg literarnih besedil pa se lahko posvečamo tudi literarnozgodovinskim virom, na primer digitaliziranim dnevnikom književnih ustvarjalcev in ustvarjalk, kjer reflektirajo svoje življenje ter ustvarjanje.

Izziv: razmislek o rabi digitalnih metod v litrarni vedi

Zakaj bi sploh uporabljali digitalne metode za raziskovanje kulture, zakaj je zdaj pravi čas za to, zakaj to ni le modna muha, ampak nujnost, se sprašuje raziskovalec Andrew Piper.[14] S pomočjo spleta skušajte najti po tri argumente za in po tri argumente proti uporabi digitalnih metod za raziskovanje področja književnosti. Posamezne argumente zapišite in pretehtajte, ali so po vaši presoji utemeljeni.

 

3.2 Kvantitativno raziskovanje književnosti

 

Raziskovanje književnosti z digitalnimi metodami je kvantitativno, saj temelji na statističnih izračunih. Vendar so se kvantitativne metode literarnih raziskav pojavile že pred uporabo računalniških tehnologij za analizo književnosti, tudi v slovenskem prostoru.

 

Primer: slovenska povest preštevno

Miran Hladnik je preveril, katere lastnosti slovensko povest razlikujejo od romana. Obravnaval je korpus sedmih pripovednoproznih del z zgodovinsko temo pisatelja Josipa Jurčiča in preštevno ugotovil naslednje določnice povesti v Jurčičevem opusu:[15]

  • v povprečju so romani sicer daljši od povesti, približno polovica romanov pa je enako dolga ali pa celo krajša od povesti;
  • dogajalni čas je v romanih krajši kot pri povesti (3,1 leta : 4,4 leta), število poglavij pa je večje;
  • pripovedni tempo – tj. gostota dogajanja, ki jo označujemo z razmerjem med pripovednim časom, ki se meri s količino besedila, in dogajalnim časom – je za polovico poglavij pri povesti in romanu enak, in sicer zmerni tempo, tj. pripovedna scena s pripovednim poročilom, medtem ko je v drugi polovici poglavij pri romanu večja uravnoteženost med pospešenim, hitrim in zelo hitrim tempom, pri povesti pa gre večinoma za pospešeni tempo;
  • v romanu je oseb in prizorišč več kot v povesti.

 

Izziv: mala preštevna analiza slovenskih romanov in povesti

Oblikujte preprosto preštevno analizo slovenskih romanov tako, da sledite navodilom:

  • izberite nekaj ključnih slovenskih avtorjev oziroma avtoric iz 19. in z začetka 20. stoletja stoletja, ko se je pričela vzpostavljati daljša slovenska proza z romani ter povestmi;
  • na spletu ali v tiskanih virih preverite, koliko naslovov povesti in romanov je posamezen avtor oziroma avtorica izdal/-a tekom svojega življenja;
  • v besedilnem urejevalniku oblikujte tabelo, kamor vpišete ime in priimek avtorja oziroma avtorice ter število izdanih del po naslednjem ključu:
    Ime in priimek Število izdanih romanov in povesti
    Josip Jurčič 38
    … …
  • poigrajte se v besedilnem urejevalniku in napravite različne vizualizacije podatkov v tabeli;
  • dodajte še druge podatke, v tabeli ločite na primer romane in povesti ter dodajte informacije o drugih literarnih vrstah in zvrsteh.

Sodobni literarni raziskovalec oziroma raziskovalka, ki se pri svojem delu poslužuje digitalnih metod, razume kompleksna vprašanja z različnih področij literarne vede, pa tudi možnosti, ki jih nudijo digitalna orodja. V tem smislu gre za kombiniranje kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih metod.

“Sprememba, ki jo doživljamo, je ravno v tem, da je kvantitativne in kvalitativne dokaze vse lažje kombinirati, kar zabriše meje med disciplinami. Zdaj delamo na metodološkem kontinuumu, ki sega od zgodovine in literature prek jezikoslovja ter sociologije. Raziskovalci se seveda še vedno svobodno specializirajo za dele kontinuuma in specializacija je še vedno dragocena, vendar nas nič ne ovira pri tem, da bi dosegali širši razpon. Ker je tudi področje humanistike kontinuum, bi morali svobodno uporabiti kakršno koli kombinacijo metod, ki nam omogoča, da določen problem rešimo.”[16]

 

Kvantitativni podatki so se v literarni vedi uporabljali že prej, vendar je z vzponom digitalnih informacijskih tehnologij drugače, saj imamo na voljo digitalne zbirke podatkov in samodejno iskanje informacij. Kar se tiče jezika in sloga, je mogoče izvajati raziskave, o katerih so pretekle generacije lahko le sanjale.[17] Računalniške analize se dobro odrežejo pri primerjavah, saj nam lahko statistične metode pomagajo interpretirati besedila, posebej kadar preverjamo hipoteze in interpretacije, ki so v preteklosti temeljile na človeškem branju in nekoliko naključnem opazovanju zanimivih lastnosti besedil.[18]  V določenih primerih bi sicer lahko do rezultatov, do katerih pridejo raziskovalci z digitalnimi metodami, prišli tudi brez uporabe teh metod. Če bi hoteli na primer pokazati pogostost rabe pridevnikov v slogu določenega avtorja, bi prebrali vsa njegova dela, si označili pridevnike in napravili preštevno analizo, vendar bi nam to vzelo veliko časa. Če bi to opravili z računalniškim programom, bi torej izvedli isti tip raziskave, ki pa bi lahko bila zaradi drugačne metode širša, kompleksnejša in hitrejša.[19] Poleg tega se z digitalnim vidikom spreminja način izvajanja raziskav v humanistiki, in sicer v smeri sodelovanja raziskovalcev različnih profilov in strokovjakov na področju informacijskih tehnologij. Računalniško branje v literarno vedo, ki jo je tradicionalno zaznamovalo kvalitativno raziskovanje, prinaša kvantitativne pristope. Primerjavo med tema tipoma pristopov prikazuje naslednja preglednica:

 

Tabela: Razlike med kvantitativnim in kvalitativnim raziskovanjem v literarni vedi

kvantitativno raziskovanje kvalitativno raziskovanje
odnos med teorijo in raziskovanjem strukturirane stopnje, ki si logično sledijo, deduktivno raziskovanje (teorija je pred opazovanjem) odprto, interaktivno
koncepti operativni orientirani, odprti, razvojni
psihološka interakcija med raziskovalcem in opazovanim fenomenom znanstveno raziskovanje, izločeno, nevtralno empatična identifikacija in perspektiva do objekta študija
reprezentativnost statistično reprezentativen vzorec posamični primeri, ki niso statistično pomembni
matematične in statistične  tehnike intenzivno uporabljene niso uporabljene
implikacije rezultatov posplošene specifične

Vir: Salgaro 2018: 51

 

3.3 Vizualizacije podatkov

 

V digitalnih raziskavah literature se pogosto pojavljajo novi tipi vizualizacij podatkov, ki so jih v okviru literarne vede tradicionalno manj uporabljali. Čeprav se spoznanja na področju literarne vede širijo predvsem z besedili – članki in knjigami raziskovalcev in raziskovalk –, pa se je v preteklosti občasno posluževala tudi ilustracij, ki so podkrepile njene vsebine, vendar so sodobne vizualizacije literarnih raziskav v okviru digitalne humanistike drugačne, saj načeloma temeljijo na kvantificiranih podatkih, kar na primer velja za najbolj tipične prikaze: mape, zemljevide in drevesa.[20] Gre za dvo- ali tridimenzionalne prostorske obike, ki poglabljajo raziskavo, besedilo pa ilustrirajo ali ga s svojo informativnostjo celo nadomeščajo.[21] Ti prikazi bodisi predstavljajo podatke in njihovo interpretacijo bodisi posredujejo novo znanje. V spletnem okolju so vizualni prikazi lahko tudi interaktivni in nas vabijo k raziskovanju tematik, ki nas še posebej zanimajo.

 

Med grafičnimi predstavitvami podatkov, ki se uporabljajo v literarni vedi, Miran Hladnik navaja naslednje tipe:[22]

  • grafikon: histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni graf raztrosa (imenovan tudi korelacijski diagram ali raztreseni oziroma razsevni grafikon), statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije;
  • diagram: časovni ali kronološki, drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram, ki ga generira klastrska analiza ali grupiranje), omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoški in Vennov diagram;
  • kartogram, shema, piktogram.






Primer: piktogram drugačnosti






Od abstraktnih pojmov do zgodovinskih dogajanj – na področju humanistike se pogosto pojavljajo vsebine, ki jih lahko prikažemo s poenostavljeno sliko, s čimer kompleksne vsebine predstavimo na razumljiv način.


 


“Literarni razvoj se je dogajal z izumljanjem vedno novih, od tradicije drugačnih načinov sporočanja in ob stalnem prehajanju drugačnega v normalnost mainstreama in v kanon,” piše Miran Hladnik, ki s sliko ponazori razlike med pojmi drugačno, različno in raznoliko v slovenščini.[23]


 




(vir: Hladnik 2016)






 






Izziv: Izdelajte piktogram






S piktogramom, ki ga izdelate v enostavnem program Slikar, ponazorite razdelitev literarnih vrst, zvrsti in žanrov v literarni teoriji. Lahko si pomagate z viri, na primer monografijo Janka Kosa: Literarna teorija.






 






Primer: vizualizacije poezije na grafitih v Rimu






Književnost se dotika tudi mnogih fiktivnih in resničnih geografskih lokacij, kjer potekajo literarne zgodbe. Literarna veda se je že tradicionalno ukvarjala s prostorskimi razsežnostmi tako v okviru fiktivnih literarnih svetov kakor tudi v okviru avtorskih biografij. Zemljevidi, povezani s književnimi vsebinami, so bili del literarnih študij, še preden se je v zgodnjih 90. letih 20. stoletja pojavil t. i. prostorski obrat v literarni vedi, ki je odprl nove možnosti za stike med literarno vedo in geografijo.[24] Na preseku med literarno vedo, geografijo in digitalno humanistiko nastajajo projekti digitalnega mapiranja podatkov s področja literature. Pristopi digitalnega mapiranja omogočajo globlje razumevanje kronologije in medsebojnih povezav med literarnimi liki.[25] Hkrati se na ta način izpostavijo vrzeli med fiktivnimi svetovi, ki prostor uporabljajo kot sredstvo za strukturiranje pripovedi, in zemljevidi, ki skušajo predstavljati zunajbesedilni geografski svet.[26]


 


Mapiranje pa se ne povezuje nujno s fiktivnimi zgodbami literarnih del, ampak tudi s procesi ustvarjanja, ki so nujno povezani z določenim konkretnim okoljem. Primer je spodnji zemljevid Rima, kjer so s pikami označeni verzi na grafitih na določenih lokacijah mesta, z različnimi barvami pa so označene tematike te poezije (zelena je eksistencialna tema, vijolična je socialna tema, modra pomeni tematiko umetnosti, rumena ljubezensko temo, siva pa temo spolnosti).[27]


 




Slika: Zemljevid Rima z označenimi lokacijami pesmi-grafitov; vir: Vitali 2018: 124


 










Izziv: oblikujte zgodbo na platformah StoryMaps in Tiki-toki Online Timeline Maker






    

  • Med svojimi najljubšimi literarnimi avtorji ali avtoricami izberite primer književnih besedil, ki omenjajo resnične zemljepisne lokacije. Vpišite jih v spletni zemljevid na platformi StoryMaps in jih povežite z različnimi medijskimi vsebinami, na primer s fotografijami krajev, ilustracijami likov fiktivnih zgodb različnih ustvarjalcev, zvokovnimi posnetki branja odlomkov, ki govorijo o teh krajih, video posnetki okolice itd.
    • 



 


    

  • Na spletni strani Tiki-toki Online Timeline Maker oblikujte časovnico življenjske zgodbe izbrane avtorice ali avtorja. Uporabite čim več virov in vključite slike različnih oseb, krajev, književnih izdaj itd. Poigrate se lahko z možnostjo oblikovanja tridimenzionalne časovnice, ki gledalca popelje skozi zgodovinski razvoj v obliki prostorskega premika, pa tudi z interaktivno multimedijsko časovnico, ki obiskovalcu ponudi informacije v različnih oblikah.
    • 



 






 


4 Kritični pogledi na digitalno humanistiko v literarni vedi


 


Digitalna humanistika je dokaj novo področje raziskav, ki se na tehnološkem polju hitro razvija in ki ga zaznamujejo eksperimenti, zato se srečuje tudi s težavami – od družbenih krivic, ki jih odražajo algoritmi, do vprašljivih rezultatov analiz z digitalnimi orodji. Nekatere izmed odmevnih kritik digitalne humanistike razgrnemo v nadaljevanju.


 


















Za digitalne raziskave književnosti je nujno, da so literarna dela digitalizirana in shranjena v ustreznih formatih, ki pa najpogosteje niso prosto dostopni za javnost oziroma je pretvorba dokumentov, ki so zaščiteni z avtorskimi pravicami, v te formate v nekaterih državah kriminalizirana.[28] To je ovira pri digitalno humanističnih raziskavah književnosti in morda tudi eden od razlogov, da se mnoge raziskave posvečajo starejšim tekstom, ki so jim avtorske pravice že potekle.


 
















Posamezni raziskovalci in raziskovalke opozarjajo, da digitalna humanistika ne upošteva v zadostni meri kategorij rase, etničnosti, spola, seksualnosti in razreda. Po njihovem mnenju se zaradi ustroja računalniških algoritmov pojavljajo krivične prakse pri delovanju umetne inteligence in analizi  velikih podatkov, zato sta v boju proti neenakostim ključni odprta dokumentacija in razložljivost podatkov za javnost.[29] Čeprav eden od kritičnih pogledov digitalnim metodam analize književnosti očita apolitičnost, pa praksa – na primer feministične študije na podlagi digitalnih metod – kaže, da se raziskovalci in raziskovalke z računalniškimi algoritmi lotevajo tudi globoko političnih tematik.[30]


 


Še ena kritika metod digitalne humanistike je, da ustvarjajo vzorce in modele tam, kjer niso pomenljivi: “/š/tevilke lahko vržemo v največje računalniške oblake, kar jih je svet kdaj videl, in pustimo, da statistični algoritmi najdejo vzorce tam, kjer jih znanost ne more.”[31] Eden od odgovorov na ta kritični vidik je, da programi z velikimi podatki ravnajo na temelju statističnih in matematičnih teorij, ne pa naključno.[32]


 


Digitalna orodja se sicer pogosto naslanjajo na različne teorije, na polju literarnih raziskav pa tudi na vrsto metod literarne vede.[33] Kljub temu kritike pravijo, da digitalne raziskave književnosti ne temeljijo na ustaljenih literarnovednih izhodiščih in zgolj prikazujejo določene rezultate analiz, namesto da bi s temi metodami preizkušale hipoteze ter z uporabo statističnih orodij poskušale prikazati vzročno-posledične povezave med pojavi.[34]




  1. Anderson 2008 ↵
  2. Fitzpatrick 2010 ↵
  3. What is digital humanities? ↵
  4. Biemann idr. 2014: 87–91. ↵
  5. Adwetewa-Badu 2020 ↵
  6. Eve 2022: 8 ↵
  7. Piper 2016 ↵
  8. Piper 2016 ↵
  9. Piper 2016 ↵
  10. Scheinfeldt 2008 ↵
  11. Nan 2019: 601 ↵
  12. Eve 2022: 153 ↵
  13. Culler 2010: 907 ↵
  14. 2016 ↵
  15. Hladnik 1993: 65–75 ↵
  16. Underwood 2016 ↵
  17. Moretti 2013: 212 ↵
  18. Hockey 2000: 66 ↵
  19. Eve 2022: 8 ↵
  20. Eve 2022: 67–68. ↵
  21. Stanley 2003: 9 ↵
  22. Hladnik 2016 ↵
  23. Hladnik 2016: 46–53. ↵
  24. Urbanc in Juvan 2012: 297–316 ↵
  25. Eve 2022: 108 ↵
  26. Eve 2022: 128 ↵
  27. Vitali 2018: 105–136 ↵
  28. Paul Eve: 2022: 11 ↵
  29. Prescott 2023 ↵
  30. Eve 2019 ↵
  31. Anderson 2008 ↵
  32. Mayer-Schönberger in Cukier 2013 ↵
  33. Warwick 2016: 538–52 ↵
  34. Nan 2019: 605 ↵



					
		
					

						

							

								
License

								
Icon for the Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0 International License
Digitalna humanistika in literatura Copyright © 2023 by University of Nova Gorica Press is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0 International License, except where otherwise noted.
							

														

								
Share This Book