Nekaj uvodnih besed

Pričujoči učbenik o digitalni humanistiki in literaturi osvetljuje eno izmed najvznemirljivejših področij v sodobnem študiju humanistike, ki se povezuje tudi z literarno vedo. Digitalna humanistika je v sodobnem času nepogrešljiv del raziskovanja književnosti in drugih kulturnih pojavov, ki ima velik potencial za razvoj. To polje se intenzivno razvija in testira različne pristope k raziskavam ter digitalna orodja. V okviru digitalne humanistike se rojevajo številne interdisciplinarne pobude, o književnosti pa pišejo tudi strokovnjakinje in strokovnjaki onkraj literarne vede, na primer na področjih antropologije, zgodovine, aplikativne znanosti, inženirstva, kognitivnih študij, računalništva in jezikoslovja.

Prve računalniško podprte študije književnosti segajo v 60. in 70. leta 20. stoletja, in sicer so se osredotočale na iskanje vzorcev v digitaliziranih besedilih. Raziskovalec John Burrows je že tedaj poudaril, da ni bilo mogoče ignorirati potenciala elektronskih medijev za obdelavo t. i. velikih podatkov, ob tem pa je opozoril, da tradicionalna literarna veda obravnava le manjši del vsega obstoječega književnega gradiva.^[1] Že od svojih začetkov se področje digitalne humanistike, ki se posveča književnosti, ne ukvarja le z literarnimi vprašanji, ampak v veliki meri tudi z metodološkimi vprašanji o lastnih digitalnih orodjih.^[2]

Področje računalniških raziskav literature se je od tedaj hitro razvijalo in je danes izjemno obsežno ter raznoliko, za predstavitev v pričujočem učbeniku pa smo izbrali nekaj osrednjih zanimanj raziskovalk in raziskovalcev. Skozi izbor zanimivih raziskav bralcu predstavljamo vsebine, ki bodo informativen uvod v nadaljnji študij področja. Ob tem se mestoma dotaknemo tudi zgodovinskih začetkov nekaterih raziskovalnih metod, ki so bile zasnovane že dolgo pred uveljavitvijo digitalne tehnologije. Primer je zasnova stilometrije z ročnim štetjem besed v posameznih besedilih, že dolgo preden so lahko to opravljali računalniški algoritmi. Del učbenika je namenjen tudi novim ustvarjalnim praksam, ki vznikajo ob tehnoloških inovacijah in s seboj prinašajo inovativne možnosti za umetniško izražanje.

S hitrim napredkom tehnologije in digitalizacijo informacij se tudi študij literature razvija ter odpira novim izzivom in priložnostim. Drugačne tehnologije in orodja pomenijo nov pogled na ustvarjanje ter analizo literarne in drugih umetnostnih praks. Ob uveljavljanju netradicionalnih pristopov je digitalna humanistika pogosto naletela na odpor, ena od posledic tega procesa pa je tudi delitev metod na uveljavljene, ki jih zaznamuje na primer natančno oziroma bližnje branje besedil, in sodobne digitalne metode. Izhodišče tega učbenika je, da v času metodološkega pluralizma, ko področja literarnih raziskav ne obvladujejo več posamezne literarnovedne šole, taka delitev metod ni smiselna. Za začrtanje raziskav in hipotez – pa čeprav v okviru digitalnih metod – je ključno temeljito poznavanje literarne vede, ki je poleg tega pomembno pri interpretaciji rezultatov, zato razkorak med klasičnimi in digitalnimi metodami ni utemeljen. Ne le to: digitalne raziskave književnosti oblikujejo nove tipe interdisciplinarnih raziskovalnih skupin, ki združujejo informatičarke in informatike, literarne zgodovinarke ter zgodovinarje in druge zanimive profile. S tem digitalna humanistika literarnovedne raziskave bogati in širi razumevanje človeške kulture, umetnosti, jezika ter zgodovine na načine, ki pred tem niso bili mogoči.

V tej knjigi boste spoznali, kako je mogoče s pristopi digitalne humanistike analizirati književna besedila, arhivirati literarno dediščino in še mnogo več. Med temami, ki jih obravnavamo, so pristopi za obdelavo velikih podatkov, uporaba računalniškega modeliranja, vprašanja etike, dostopa do znanja preko odprtih virov in digitalnih knjižnic ter ohranjanje literarne dediščine. V prvem poglavju predstavljamo polje digitalne humanistike, pokažemo, kaj počne digitalni humanist oziroma digitalna humanistka, in pokažemo, katere nove pristope prinašajo digitalne metode in orodja k raziskovanju književnosti. V drugem poglavju, ki ga je sestavil Peter Purg, se ukvarjamo s predstavitvijo e-literature s poudarkom na slovenskih umetniških projektih, v njem pa boste spoznali primere in načela ustvarjanja v digitalnem svetu, ki umetnikom ponuja številne nove možnosti izražanja. Avtorica metodološkega dela učbenika, ki sledi, je Ivana Zajc, in sicer je najprej na vrsti nekaj poglavij, ki so posvečena digitalnim metodam za raziskovanje književnosti, tako obširnih literarnih korpusov kakor tudi posameznih besedil. Najprej v splošnem predstavljamo možnosti oddaljenega branja literature z računalniki in ga med drugim vzporejamo z natančnim oziroma bližnjim branjem, ki prav tako ostaja ključna metoda sodobnega ukvarjanja z literarnimi vprašanji. Različni tipi oddaljenega braja temeljijo na statističnih izračunih in nudijo drugačen vpogled v digitalizirano literarno gradivo, pogled “od daleč”. Zatem se v posebnem poglavju posvetimo računalniški stilometriji, pojasnimo, kakšno razumevanje literarnega sloga predpostavlja, in pokažemo nekaj njenih zanimivih aplikacij. Sledi prikaz metode računalniškega procesiranja naravnega jezika in njenih aplikacij na literarnovedne raziskave. Posebno poglavje je posvečeno vse bolj aktualni temi analiz omrežij v književnosti in literarni zgodovini, ki nam omogoča, da jasneje razvidimo kompleksna omrežja, povezana z literarnim sistemom ali z motivno-tematskimi vidiki književnih besedil.

V nadaljevanju učbenik predstavlja možnosti digitalnih raziskav posameznih področij, ki zaznamujejo tudi tradicionalne literarne študije: gre za poglavja na temo digitalne humanistike in literarne zgodovine, analiz literarnih pripovedi z digitalnimi metodami, analiz čustev v književnosti ter digitalnih raziskav spola v literaturi. Sledi poglavje, ki predstavlja ključna prizadevanja in dosežke digitalne humanistike v navezavi na literarno dediščino, kjer predstavljamo spletne podatkovne zbirke in digitalne knjižnice, digitalne kritične izdaje književnih besedil ter literarnovedno znanje na spletu.

Učbenik poleg vsebinskih razlag vsebuje primere izbranih raziskav, zanimive citate, hiperpovezave, slike in videe, predlaga pa tudi izzive na spletu in onkraj njega, ki jih lahko preizkusite. Ob koncu posameznih poglavij se dotaknemo tudi kritičnih pogledov na izbrano tematiko, saj je področje, s katerim se ukvarjamo v tem učbeniku, novo in dinamično, zato včasih še išče pravilne možnosti ter generira mnoge strokovne razprave. Kritični digitalni humanistiki pa je posvečeno tudi zadnje poglavje učbenika, ki vsebuje izbrane teme s področja etične refleksije digitalnih raziskav in pretresa nove načine njihovega udejstvovanja v prihodnosti.

Učbenik je namenjen vsem, ki jih zanima prihodnost literarne vede in književnosti v digitalnem svetu ter vpliv tehnologije na naše razumevanje teh pomembnih civilizacijskih dosežkov. Ker pa se spremembe z nenehnim razvojem tehnologije nikoli ne končajo, je knjiga odprta za nove in nove vsebine, ki jih bomo dodajali ob razvoju nadaljnjih inovacij in zanimivih digitalnih pojavov na področju literarnosti. Upamo, da bo delo navdih, da se nove generacije raziskovalk in raziskovalcev pridružijo skupnosti, ki si prizadeva razumeti ter ohraniti neprecenljivo literarno dediščino s pomočjo digitalnih orodij, pa tudi, da spodbudi nove možnosti ustvarjalnosti v okviru e-literature.