Človeško razumevanje spolnih razlik – številni in različni načini, na katere se obstoj moškega in ženske pojavlja v družbenih odnosih, prepričanjih, praksah in institucijah – to je spol. Ker so pojmi spola produkt človeške kulture, niso stalni, ampak so značilni za določen čas in kraj. To pomeni, da je spol po svoji naravi zgodovinski. Opredelitev spola je vedno prisotna, vendar nikoli statična. Tudi v določenem času in prostoru se kategorije moškosti in ženskosti oblikujejo, širijo, izpodbijajo, preoblikujejo in potrjujejo. Zato se bodo reprezentacije in udejanjanje spolnih atributov in lastnosti pojavljale na vseh področjih, na katerih ženske in moški živijo in razlagajo svoja življenja.

Zgodovina spolov ne zmanjšuje pomena zgodovine žensk, temveč jo vključuje in krepi. Zgodovina spolov ženskam ne priznava le vloge zgodovinskih akterk, temveč tudi zavrača predpostavko, da so moški nevtralna bitja, katerih moškost in spolnost ne zahtevata pozornosti. Ta perspektiva predpostavlja, da vsak zgodovinski subjekt oblikujejo in nanj vplivajo lastnosti spola – in obstoj spolnega binarnega sistema.

https://apcentral.collegeboard.org/courses/ap-united-states-history/classroom-resources/what-is-gender-history

Ljubljana, 8. aprila.

Umrla je plemenita, hrabra i značajna slovenska žena Franja Tavčarjeva.

Pred dvema mesecema je praznovala svojo 70 letnico. Vsa napredna slovenska javnost ji je tedaj izkazala spoštovanje in zahvalo za neumorno, nesebično in plodno javno delovanje, ki je izpolnilo zadnja desetletja jubilantke. Ves narod ji je tedaj želel, da bi še dolgo vodila nase napredno ženstvo, da bi ji bilo usojeno še dolgo vzpodbujati mlado generacijo k delu v korist skupnosti, k delu za zmago napredne miselnosti.

S cvetjem in čestitkami jo je tedaj obsula Ljubljana. Iz vseh krajev Slovenije so prišle žene in dekleta. Iz vseh krajev Slovenije so prišli zastopniki javnih društev in ustanov, vsi so prinesli čestitke in cvetje. Ginjena od veselja je Franja Tavčarjeva sprejemala častilce in jih vzpodbujala k delu za misel, kateri je žrtvovala najlepša leta svojega življenja po vzgledu svojega moža dr. Ivana Tavčarja. Še nobeni slovenski ženi ni javnost izkazala ob taki priliki tolike pozornosti in tolike časti.

Včeraj ponoči ob 23.15 je nehalo biti plemenito in hrabro srce Franje Tavčarjeve. Danes zjutraj je slovenska javnost iz jutranjih časopisov izvedela tužno vest o njeni smrti. Tisočera srca njenih oboževalcev in oboževalk, njenih učenk in sodelavk, njenih prijateljev in prijateljic je ta vest napolnila z žalostjo. Širša javnost ni vedela o njeni bolezni. Gospa Franja Tavčarjeva se ji je z občudovanja vredno življensko energijo upirala. Opešale so ji zadnja leta samo noge. Oprta na palico je posečala zadnje čase dobrodelne prireditve. Ob 70 letnici smo se občudovali njeno duševno čilost, podjetnost in prisebnost. Sprejemala je številne deputacije iz vse Slovenije, poročevalcem je ustregla rada in jim pripovedovala o najzanimivejših dogodkih iz svojega javnega udejstvovania. Njen spomin je bil še svež. Kakor vedno, tudi v najtežjih časih, je ob sedemdesetletnici brez strahu povedala s plemenito samozavestjo, kako se je borila s sodelavkami za duhovno in narodno svobodo. Pogumno je izjavila, da bi brez njene pomoči naše ženstvo ne zbralo podpise za majniško deklaracijo, kar nekaterim ni bilo všeč. Franja Tavčarjeva je ljubila nad vse svoi narod, zaradi tega je v usodnih dneh skušala zbližati napredno ženstvo in ženstvo, ki se imenuje katoliško  Velikodušnost te slovenske žene, njena zdrava pamet in njena plemenitost se je pokazala v velikih prilikah, baš ob takih prilikah pa je ženstvo nasprotnega tabora pokazalo svojo ozkosrčnost in strankarsko odvisnost. pr-Pokojno Franjo Tavčarjevo je napad časopisja iz Kopitarjeve ulice ob 70 letnici užalil, ker so ji podtikali slab namen Z besedo klerikalke« prav gotovo Fran:a Tavčarjeva ni imela namena kogarkoli žaliti in psovati. Dobila je zadoščenje na dan po smrti. Današnji jutranjik iz Kopitarjeve ulice ugotavlja, da je »Franja Tavčarjeva sicer delovala v nam nasprotnih političnih vrstah, toda bila je vseskozi ljubezniva in korektna gospa plemenitega srca, ki ie imela za vsakogar dobro besedo in odprto roko. Da, korektna je bila tudi ob 70 letnici.

Franja Tavčarjeva je bila rojena 8. februarja l. 1868 v Ljubljani na Starem trgu v hiši št 2« kot hči nadtelegrafista Gustava Košenine in njegove žene Frančiške, rojene Arcetove, hčerke imovitega Ljubljančana. Kmalu je izgubila očeta in mater. Mati, ki ie bila izredno lepa ženska, je umrla dva meseca po rojstvu Franjice, oče je podlegel tri leta nato pljučnici. Siroto Franjico je vzgajala skrbno kakor pravi mati teta Ajka Acetova s pomočjo strica Rajka Aceta in strica Franca Lukmana, tedaj najuglednejšega in zadnjega ljubljanskesa trgovca s čipkami. Stric France Lukman, ki je bil znan pod imenom »špickramar” in je ostal samec, je ustvaril dom Arcetovim in siroti Franjici Košeninevi na Poljanski cesti. Male Franjice se je prijelo ime »špickramerjeva Francka”. Že v šoli pri uršulinkah je Franjica pokazala veliko zanimanje za slovenski jezik in se navduševala za tvorce slovenske narodne kulture. Razvila se je v krasno dekle, v katero se je zaljubil dr. Ivan Tavčar, ko mu je bio 35 let. Dne 22. maja 1. 1887 sta se poročila v šentpetrski cerkvi. Nevesta je imela komaj 19 let.

V srečnem in vzornem zakonu je Franja Tavčarjeva rodila štiri sinove, Ivan je advokat, Ante bančni ravnatelj, Igor zdravnik in Fran inženjer. Hčerka Pipa se je poročila z zagrebškim industrijalcem Arkom. Razen sina Frana ki se mudi poslovno v Ćrni gori, so bili vsi otroci ob smrtni postelji, ko je Franja Tavčarjeva mirno prestopila prag iz življenja v smrt.

Ob 70 letnici je Franja Tavčarjeva izjavila: »Resnično sem vesela, da napredne narodno zavedne žene v teh desetletjih, ki so za name, nismo delale zaman« Imela je je v resnici velike uspehe pri organizaciji našega ženstva. Leta 1901 je ustanovila »Splošno žensko društvo« ki je matica naših ženskih organizacij. Skrb za napredek našega ženstva in zlasti skrb za mladino jo je vodila vsa nadaljna leta in jo vzpodbujala k javnemu delovanju. Ustanovila je prvo slovensko »Žensko telovadno društvo« pa prvi ženski sokolski odsek pri Sokolu.  Sodelovala je pri ustanovitvi Otroške bolnice, Dečjega doma, Višje dekliške šole, internata Mladike, po prevratu pa pri ustanovitvi Doma visokošolk in Doma Franje Tavčarjeve v Kraljevici. V usodnih in težkih časih med svetovno vojno je organizirala dobrodelne akcije za naše fante na fronti in v zaledju. Tudi v teh časih se ni bala priznati, da je Slovenka in Jugoslovenka Tedaj je imela že odlikovanje kralja Petra I., katerega je dobila leta 1911, ko je prinesla v Beograd prispevek slovenskih žen za poplavljence v Srbiji. Bila je prva slovenska žena s tako dragocenim odlikovanjem. Bila je tudi najbolj ponosna na to odlikovanje in ga ni vrnila med vojno, ko so ji oblasti grozile. Blagopokojni kralj Aleksander I. Zedinitelj ji je izkazal ob vsaki priliki svojo naklonjenost, kraljica Marija jo je ljubila in spoštovala, saj je bila dolgo vrsto let njena častna dvorna dama. Po prevratu je ustanovila podružnico Kola jugoslovanskih sester v Ljubljani in dala pobudo za ustanovitev podružnice tega društva po vsej Sloveniji. Ob 60 letnici in ob 70 letnici je dobila dve jugoslovanski odlikovanji, pred leti pa tudi visoko bolgarsko in visoko češkoslovaško odlikovanje Bila je prva častna meščanka Ljubljane.

Svojo plemenito naklonjenost mladini je pokazala tudi s tem, da je stopila na čelo konzorcija »Zvončka . Odločilen je bil njen vpliv v številnih ženskih organizacijah, bila je v resnici voditeljica našega ženstva in ustanoviteljica vseh važnejših dobrodelnih ustanov in zavodov. Postavila si je s smotrnim in zavestnim delom najlepši in najtrajnejši spomenik, ki bo bodočnosti pričal o njeni plemenitosti, pogumnosti in brezmejni dobroti.

Pogreb bo v nedeljo.

Dopoldne so uslužbenci mestnega pogrebnega zavoda na domu pokojne gospe Franje pripravili vse potrebno za mrtvaški oder, na katerega bodo položili njeno truplo takoj po prevozu iz Leonišča Določena je tudi že ura pogreba. Ljubljana bo spremila blagopokojno gospo na njeni zadnji poti v nedeljo ob 14. Pogreb bo iz hiše žalosti Breg 8, odkoder bo krenil po Novem trgu, Gosposki ulici na Kongresni trg, odtod pa po Šelenburgovi ulici, Aleksandrovi in Bleiweisovi cesti na Celovško cesto do pivovarne Union, kier bodo krsto z zemskimi ostanki plemenite pokojnice položili na avtofurgon, ki jo bo prepeljal na Visoko, kjer jo bodo ob 17. položili v rodbinsko grobnico k njenemu možu dr. Ivanu Tavčarju.

DR. IVAN TAVČAR

Umrl je — mož.
S. Gregorčič.
Po večletni ljuto borbi s Vsekrotilko Smrtjo, ki ji je po večno veljavnih zakonih brezpogojno plen vse, kar se rodi smrtnega, je včeraj izdihnil svojo plemenito velko dušo eden največjih sinov, kar jih je kedaj rodila dobra, zlata, a bedna slovenska mati.
Izdihnil je dr. Ivan Tavčar.
Umrl je — mož!
Dr. Ivan Tavčar Je vzrastel iz osrčja naše slovenske zemlje in je tako izrazit predstavitelj našega plemena, naše kulture in vseh naših stremljenj, vsega našega življenjskega boja, vseh naših visokih ciljev in vzorov, vsega našega trpljenja in upanja v lepšo bodočnost, kakor jih imamo v vsej svoji preteklosti le prav neznatno število.
Vsak narod ima v svoji knjigi Življenja na najodličnejšem mestu zapisana imena svojih največjih osebnosti, najizrazitejših predstavnikov svoje narodne in vsečloveške individualnosti. Njegove velike vrline so istovetne z najlepšimi potezami v splošno človeškem, vsečloveškem značaju. In te velepoteze vsečloveškega, božanstveneea značaja se oživotvarjajo v največjih duhovih posamnih narodov.
Naši najsvetlejši vzorniki so možje, ki so združili v svoji osebnosti v čudovito skladje vse, kar je najlepšega in največjega v nepopolnem mikrokozmu vsega človeškega. Ivan Tavčar je bil n a š slovenski — človek Po svoji zunanjosti je bil v svoji mladeniški in moški dobi vse do tistih let, ko je začela trkati na njegova vrata neizprosna morilka vsake energije in vse lepote, mož, kakor da ga ni rodila v bolečinah stokajoča mati; bil je mož, o katerih pravi naš moderni poet, da so se izvili gori iz boka. — V tej orjaški človeški lupini pa so bili v najlepši pestrosti nasuti biseri pravega, najplemenitejšega, iskrenega notranjega življenja. Tu notri je bilo »življenje njegovega življenja«.
Kdorkoli je imel priliko, seznaniti se s tem njegovim večnim življenjem, je neoporečna priča o čednostih in lepotah velike Tavčarjeve duše.
Veliki duh Tavčarjev je plaval že v prvi svoji mladosti in v vsej svoji poznejši dobi nad toli vroče ljubljeno zemljico slovensko, obkroženo od vseh strani z neprijateljskimi silami, tresoč se le prečesto v smrtni groznici. Njegovo sveto prepričanje, da se more naš narod na tem tako strašno ogroženem koščku slovanske zemlje ohraniti in rešiti le s pomočjo svoje lastne kulture, ki ima svoje vrelišče in žarišče v lastnem ljudstvu, iz katerega mora vzrasti narod, je rodiIo Emila Leona — pisatelja Ivana Tavčarja. In slovenski narod je sprejemal iz svojevrstnega umetniškega peresa Tavčarjevega biser za biserom v lepi vrsti od prvih črtic o bolestih in radostih naših gorjancev pa do onega v naši literaturi brezprimernega. čudovitega »Cvetja v jeseni«, s katerim se je kot silna pisateljska individualnost za večno poslovil od svojega naroda.
Naša slovstvena zgodovina nam bo podala o pisatelju Tavčarju sklepno sodbo, ki bo njegovemu velikemu geniju pravična in zanj ter za našo nacijonalno kulturo nadvse častna.
Kultura more ohraniti naš narod v njegovi težki življenjski borbi. In kulture ni brez prave svobod e. To je bila druga velika maksima mladega in starega Emila Leona in dr. Ivana Tavčarja.
Bil je ves čas svojega blagoslovljenega življenja naš veliki borec za svobodo, naš voditelj na poti skozi temo tja proti jasnim, solnčnim ciljem svobode in kulturnega napredka. Boril se je z vso ostrostjo svojega duha, z vso svojo življenjsko energijo zoper mračne sile, ki so bile nevarne napredku in svobodnemu, neoviranemu razmahu naše duševne energije, naših umetniških in znanstvenih stremljenj.
Vse, kar je bilo v dolgih desetletjih resnično narodnega in naprednega, iskreno vnetega za srečo In lepšo bodočnost našega rodu, je bilo v naprednem političnem taboru, ki ga je ponosno, vztrajno in nesebično čisto vodil dr. Ivan Tavčar, najdoslednejši, najnačelnejši in najčistejši naš politični voditelj.
»Umrl je — m o ž!
Kje tak je še med nami?«
Dr. Ivanu Tavčarju je bilo dano, da je učakal ujedinjenje slovenskega naroda z brati na jugu v eno narodno državo, Izpolni se mu je s a n, k i ga je sanjala njegova bogata d u š a v opojnih trenutkih, ko se je oddaljila od krute realnosti suženjstva, ki nas je vse pritiskalo k tlom, ki ga je prenašal zlasti on z največjim samozatajevanem v zadnjih letih pred razsulom habsburškega carstva. Videl je Še kot izvoljeni poslanec ljube mu Ljubljane, kjer so bile vse najtrdnejše korenine njegovega bistva, narodno skupščino, ki je položila temelj naši državi. Nato se je vrnil — njegova večletna bolezen ga je k temu prisilila — v svoj rodni slovenski zavičaj in je s stoično mirnostjo in udanostjo pričakoval, kar je neizogibno.
Bogato, blagoslovljeno življenje velikega moža — stoično mirna, lepa smrt našega velikana, ki tolaži vse njegove ljube, ki so mu bili kot svojemu dobremu očetu tako iskrena udani.
Končano! Kar je smrtnega na njem, se izroči v par dnevih naši slovenski zemlji, katere vrednost in lepoto je ovekovečil v svojih nesmrtnih delih.
Kar je nesmrtnega, večnega v njegovih delih, v njegovih spisih, v njegovem plemenitem značaju, vse to gre z njim pred prestol Vernega, da bo pričalo o njegovem velikem, nesmrtnem delu za narod, za Človeštvo.
A vsi ti njegovi velečini čustva in uma naj se vrnejo Izpred prestola Božanstva v našo domovino, na našo zemljo, v našo kraljevino in jo naj store — srečno! In če bo naša domovina srečna, bo srečen tudi veliki Duh našega Ivana Tavčarja, ki naj bdi nad njo v vekov veke.
Večna slava nesmrtnemu geniju dr. Ivanu Tavčarju!