3 Pravica do političnega udejstvovanja

Vstop (slovenskih) meščanov v javnost

Pravica do političnega odločanja je bila v zgodovini dolgo časa privilegij plemiških in cerkvenih elit. Šele z oblikovanjem meščanstva kot družbenega razreda se je začelo odpirati vprašanje demokratizacije družbe in možnosti participacije v javni in politični sferi. Prva stopnica na posameznikovi oz. posamezničini poti k političnemu udejstvovanju, je volilna pravica. Za širši sloj prebivalstva na Slovenskem je bila do tega dolga pot, ki se je začela z vstopom v meščansko javnost. Ta pojem je natančno opredelil Jürgen Habermas v svojem konceptu javne sfere, kakor ga je razvil v knjigi Strukturne spremembe javnosti.

Kot piše Habermas, se je meščanska javna sfera od evropske zgodnje moderne razvila iz prej prevladujoče, monarhično dominirane reprezentativne javnosti. Bistveno ozadje Habermasove teorije javne sfere v sodobnosti predstavljajo starogrške mestne države, v katerih je bilo področje doma (oikos) strogo ločeno od področja skupnega dogovarjanja o javnih zadevah (polis). Če sta torej v antični grški mestni državi država in družba (polnopravni državljan) v osnovi sovpadali, sta v moderni Evropi obstajali v bistveno nasprotnem razmerju. Za Habermasa je zgodovina razvoja evropske ideje javne sfere povezana predvsem z družbenim vzponom buržoazije, skupine, ki je imela velik gospodarski vpliv, vendar skoraj nobene moči za oblikovanje družbe. Ko je buržoazija postajala vse pomembnejša v družbi, je razvila idejo zasebne sfere svobode, zaščitene pred vdori in posegi absolutistične države.

“Javna oblast se je konsolidirala kot oprijemljiv protipol tistih, ki so bili zgolj podložniki te oblasti in so bili v njej sprva določeni le negativno. Kajti to so bili zasebniki, ki jim je bila onemogočena udeležba v javni oblasti, saj niso opravljali nobene javne službe. V tem ožjem smislu je postalo “javno” sinonim za državno; prilastek se ni nanašal več na reprezentativni “dvor” kakšne osebe, ki ji je dana avtoriteta, temveč po kompetencah urejeno delovanje aparata, ki mu je dan monopol na legitimno izvajanje oblasti. Kot pendant oblasti, se je konstituirala meščanska družba. Dejavnosti in odvisnosti, ki so bile doslej izobčene v okviru hišnega gospodarstva, so čez gospodinjski prag stopile pred oči javnosti.” (31-32). Habermas opozarja na pomembno vlogo, ki jo je pri tem zavzel tisk in  na novi stan izobražencev, ki je postal “bralna publika”.

Habermas s pridevnikom „javna“ označuje vse tiste manifestacije človeškega bivanja, ki so splošnega pomena, tj. ki zadevajo vse člane skupine in so zato predmet procesov pogajanj in regulacije skupine kot celote. Kot abstraktni nasprotek javne oblasti se je izoblikoval publicum kot protiutež, kot publika meščanske javnosti.

Osrednje sredstvo množičnega razširjanja tega novega koncepta javne sfere se je izrazilo v razvoju novih oblik meščanske publicistike; vse boljša tiskarska tehnologija je privedla do nastanka periodičnih tiskovnih organov po vsej Evropi. Ti časopisi in revije so svoje meščansko občinstvo najprej oskrbovali s političnimi in gospodarskimi novicami, ki so poročale o javno pomembnih dogodkih in predpisih v posamezni nacionalni državi (npr. odloki in uredbe), včasih tudi vsak dan. Drugič, zagotavljale so tudi zabavne in eskapistične novice. Tretjič, in to je za Habermasa bistvena značilnost meščanskih časopisov, so meščanski bralni publiki omogočali kritiko dejanj monarhije. Meščanska javnost, ki jo je predstavljalo javno mnenje bralcev časopisov, je tako postopoma postala merilo uspehov in neuspehov vladarjevega zastopanja ljudstva. Navsezadnje je to privedlo do paradoksalne situacije, da je bilo vprašanje legitimnosti ali nelegitimnosti monarhične vladavine povezano z odobritvijo ali neodobritvijo javnega mnenja, zato je avtoritarna državna oblast lahko postala predmet razprave v instituciji, meščanskem tisku, ki se je lahko vladarjevemu regulativnemu prijemu podredil le z omejevanjem meščanske sfere svobode (cenzura tiska).

Na Slovenskem etničnem področju vstopijo moški, ki se opredeljuje kot Slovenci, v javni prostor v večjem številu šele v 19. stoletju. Postopoma se izoblikuje sloj izobražencev in podjetnikov, ki jih lahko opredelimo kot slovensko meščanstvo.

Čitalnice so bile eden izmed prostorov, v katerih se je odvijal “kulturni boj”, ki je bil, kot opozarja Irena Selišnik, “ena izmed značilnosti slovenske politične kulture” (2008: 19), slednjo pa naj bi “označeval močan katoliški, celo klerikalni pelat, šibak liberalizem, idejno politična ekskluzivnost in ostra katoliško-liberalna polarizacija, ki je ostala konstanta slovenskega političnega prostora” (Selišnik 2008: 20). Slovenci so, kakor še piše Selišnik, prenesli nemško različico kulturnega boja, ki je bila povezan z odmikom od katoliške cerkve. V “kulturnem boju” so bili do konca stoletja zelo glasni predstavniki liberalnih idej, ki so jim pripadali tudi slovenski kulturniki, še posebno literati. Ti so sooblikovali podobo moškosti. Medtem ko je romantična doba dopuščala čustvenega in občutljivega moškega, se v dobi realizma vzpostavijo nove reprezentacije moškosti, ki temeljijo na meščanskih vrednotah poslovne uspešnosti in družine. To je lepo razvidno iz dveh različic Tugomerja, ki ga je Josip Jurčič (1876) predstavil kot moškega, ki ga vodijo čustva, Anton Slodnjak je zapisal, da je Jurčičev Tugomer erotični obsedenec, ne deluje torej razumno in s tem povzroči propad slovenskega tabora. Fran Levstik je lik Tugomerja spremenil: pri njem je ljubezen do ženske v ozadju, Tugomer je nosilec etičnih vrednot, vendar deluje v svetu, v katerem so nasprotniki povsem neetični, zato je njegov poraz posledica zaupljivosti in poštenosti. V Levstikovem Tugomerju beremo: ““Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu!”

A že v Desetem bratu Jurčič ustvari drugačen tip moškosti, povezan z njegovo sodobnostjo: v njem namreč prikaže mladega izobraženca, ki se iz preprostih razmer povzpne na družbeni lestvici. Pri tem mu delno pomaga srečno naključje, delno pa lastna sposobnost, kar ga vzpostavlja kot meščana. Kasnejši slovenski roman 19. stoletja se naključjem izogiba, a kot ugotavlja Matjaž Kmecl, v veliki meri uresničuje idejo, ki je prisotna v Desetem bratu: mlad, načelni slovenski izobraženec, vzbudi ljubezen bogatega dekleta in s poroko pridobi premoženja, zaradi česar postane ugleden član meščanske družbe, ki včasih deluje tudi na političnem področju: “Matrimonialne združitve, s katerimi se ti romani z izjemo Zorina končujejo, so znamenje prvobitne akumulacije kapitala; meščanski kraljevič je ta kapital odčaral iz stare plemske letargije, prenesel ga je v nove, spretnejše, sposobnejše meščanske roke, pahnil ga je čez prag brezplodnosti v živahen obtok in tveganje”. Kmecl 1981: 80)

To mu omogoča njegov položaj, saj so moški v habsburški monarhiji lahko v politično javnost vstopali preko delovanja v društvih, ki so bila, kakor piše Daša Ličen, “poleg tiska sredstvo, s pomočjo katerega so lahko liberalni meščani in meščanke oblikovali in manifestirali svoje kritične ideje, ki so tlakovale pot iz starega režima v novo, k napredku usmerjeno meščansko družbo” (Ličen 2023: 35). Množične politične stranke pa so nastale “kot posledica uveljavitve splošne in enake ter direktne volilne pravice” (Selišnik 2008: 21). Splošna in enaka volilna pravica za moške je bila v habsburški monarhiji uvedena leta 1907. Tudi Slovenci so kandidirali na volitvah in pri Josipu Vošnjaku lahko preberemo, kakšna je bila slovenska “politična” moškost:

Preberite še Vošnjakov opis dr. Radoslava Razlaga, ki ga pisec ves čas primerja z Davorinom Trstenjakom:

Bil je simpatična oseba, toda ona iskrena ljubezen, ki sem jo čutil do Davorina, ni se v meni do Razlaga razvila. In to je naravno, ker se človek nikoli ni mogel na njega zanašati, da ostane dosleden pri sklepih, bodi si svojih ali strankinih.

Čelo je imel bolj nizko in imel bolj omejen svetozor. Mehkega značaja je bil, da, prav mehkega. Če je zadel ob večji upor, pa je vrgel puško ob plot in s tem spravil svoje privržence v velike zadrege. Nikdar nismo vedeli, ali bo vztrajal pri nalogi, ki jo je prevzel.

Tudi v delavnosti se pač ni dal primerjati z Davorinom in dostikrat sem slišal iz njegovih ust: “Fantje, le delajte!” on pa je roke križem držal.

Pošten pa je bil vseskozi in dasi je po svoji preselitvi v Ljubljano precej spoznal, da bi tam mogel izhajati le, ako se brezpogojno vda Bleiweis-Costovemu vplivu, tega vendar ni storil, ker je uvidel, kake slabe nasledke je zakrivila Costova politika za Slovence. (Vošnjak 1982: 136)

 

Vstop Slovenk v javno življenje

Vstop Slovenk v javno življenje in kasneje v politiko je bil povezan s specifično situacijo slovenskega naroda, zato so Slovenke v 19. in na začetku 20. stoletja vselej ob spolni poudarjale tudi svojo narodno pripadnost. Pred letom 1848, kot ugotavlja Peter Vodopivec, »še pomisliti ni bilo na to, da bi [ženske in dekleta] lahko samostojno stopila iz ‘družinskega kroga’ ali celo več: nastopila v javnosti« (Vodopivec 1994: 33).  Kljub temu so že pred revolucionarnim letom nekateri narodno zavedni Slovenci vedeli, da je v narodno gibanje potrebno vključiti tudi ženske. Že okoli leta 1838 je Matevž Ravnikar-Poženčan v ilirščini zapisal pesem Slovenkam, ki je danes bolj razumljiva v razlagi Alfonza Gspana: »Pesnik spodbuja ženstvo, naj se pridruži pesnikom in jim pomaga dramiti v rojakih narodno zavest. […] Ženska sladkost bo lepo dopolnila moško poezijo, ki je trša. Njihov glas bo izpodrival vdor tujstva med nas. […] Prerodni entuziast si torej vroče želi, naj tudi ženske sodelujejo pri pesniškem ustvarjanju in poustvarjanju, kajti v tem vidi najučinkovitejše sredstvo za narodno prebujo«. (Gspan 1979: 357).

Z dejavnostmi, ki naj bi spodbudile narodni prerod, kot so bile družabne prireditve v čitalnicah, na taborih in narodnih veselicah, so se Slovenkam odprle možnosti sodelovanja v kulturnem življenju, ki ni bilo več omejeno na ozek krog družine in znancev. V prelomnem letu 1848 se pojavijo publicistični zapisi, v katerih je izstop iz »ženske« anonimnosti povezan z ljubeznijo do naroda. Prve slovenske pesnice in pisateljice vselej svoje ustvarjanje vidijo v povezavi z krepitvijo narodne zavesti.

Tudi ženske so začele ustanavljati podružnice različnih družb in društev. Najprej, leta 1887, so Tržačanke ustanovile  žensko podružnico Ciril-Metodove družbe, ki je bila sicer ustanovljena dve leti prej v Ljubljani.

“Največji in najpomembnejši projekt na področju narodnoobrambnega delovanja, ki je združil večino slovenskega ozemlja, je bila organizacija Družba sv. Cirila in Metoda (CMD). Zavzemala je pomembno mesto med prizadevanji Slovencev, da bi zavrli vse intenzivnejšo germanizacijo in italijanizacijo obmejnih prostorov. Z ustanavljanjem zasebnih vrtcev in šol na narodnostno najbolj ogroženih področjih slovenskega ozemlja je poskušala popraviti krivice uradne šolske politike, ki ponekod, kljub zadostnemu številu slovenskega prebivalstva, ni predvidela šol v slovenskem jeziku.” (Robert Devetak: Boj za slovenske šole in delovanje ženskih podružnic Družbe svetega Cirila in Metoda na Goriškem in Gradiškem v obdobju pred prvo svetovno vojno, str. 370).

Nacionalistične organizacije so ženskam nudile prvo platformo za izražanje zahtev po vključitvi v različne oblike javnega in kasneje tudi političnega življenja. Seveda so bila tudi ženska društva in združenja ideološko opredeljena.

Najpomembnejša akterka na Kranjskem je bila Marija Murnik Horak (1845-1894). Kot piše Nataša Budna Kodrič, je Marija Murnik pozvala k ustanovitvi ženske podružnice CMD v Ljubljani, bila je dejavna tudi pri drugih dobrodelnih dogodkih in tako povezala slovenske meščanke. Za delovanje žensk so bila zelo pomembna društva, vendar ne smemo pozabiti, da so v Avstriji ženske lahko sodelovale v političnih društvih šele leta od leta 1911 (Verginella 2006: 133).

Do leta 1911 so torej imela ženska društva, vsaj na papirju, za izhodišče dobrodelnost in poklicno pripadnost.

Marta Verginella v knjigi Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev povzema vstop Slovenk v javno življenje preko društev. Zelo pomembno je bilo Društvo slovenskih učiteljic, ustanovljeno decembra 1897), ki je bilo prva stanovsko in politično organizirana ženska skupina, ki se je postavila po robu spolni diskriminaciji na poklicnem področju. Leta 1901 je bilo ustanovljeno Splošno slovensko žensko društvo, ki je združevalo podjetnice in izobraženke.

Socialni demokrati so spodbudili nastanek ženskega društva Veda v Idriji (1900). Tudi katoliška stran je bila dejavna, saj je želela ustvariti protiutež društvom, ki so jih podpirali liberalci in socialni demokrati. Tako je najprej nastalo Katoliško društvo za delavke in mreža Marijinih društev, leta 1900 pa še Krščanska ženska zveza (Verginella 2006: 121)

Vstop žensk na trg dela

Ženska društva so lahko nastajala, ker je bilo veliko žensk zaposlenih v različnih službah. O tej vrsti izstopa iz zasebnosti doma v javni prostor službe, je pisala Sabina Žagar Žnidaršič. Poudarila je, da so bile ženske “vedno nepogrešljive delavke, vendar se je odnos do žensk in njihovega dela močno spremenil v tudi sicer prelomnem 19. stoletju. Proces prehoda v pretežno kapitalistični način dela in industrijske proizvodnje, ki ima svoje korenine v Angliji, je sredi 19. stoletja s približno stoletno zamudo zajel tudi področje avstrijske monarhije in s tem naše kraje. Spremembe na trgu dela in proizvodnje so korenito posegle v naravo in pojavnost ženskega dela. Delo je postalo merljivo, plačljivo, obsegalo je poseben del delavčevega dneva, vedno pogosteje je zahtevalo formalno strokovno izobrazbo ali vsaj priučitev, postajalo je vedno bolj specializirano in ločevano po spolu. Novi pogoji na trgu dela so ohranjali nekatere tradicionalne značilnosti ženskega dela, prav tako pa so ustvarjali nove. Če je za tradicionalna gospodarstva in načine življenja veljalo, da je žensko delo nepogrešljiv in integralni del ženskih gospodinjskih pridobitnih obveznosti, pa sta se v novem svetu znotraj doma dokončno ločili pridobitnost in potrošnja. Na novo se je sestavila vsebina gospodinjstva kot skupka različnih opravil, povezanih predvsem s porabo (kupljivih) dobrin. Žensko gospodinjsko delo sedaj ni ostalo le tisto delo, ki je nemerljivo in neplačano, ampak je postalo delo, ki neposredno ne prispeva k
preživetju družine ali gospodinjske skupnosti. Žensko (gospodinjsko) delo je postalo neproduktivno. Za ta dela, ki so jih v naši in večini drugih kultur opravljale ženske iz generacije v generacijo, je veljalo, da kar najbolje ustrezajo ženski naravi, oziroma da so tovrstna dela za ženske naravna.” (Žnidaršič Žagar 2003: 44)

Avtorica poudari, da so pomemben vir za raziskave ženskega dela državne poklicne statistike. Iz njih lahko razberemo kakšna dela in v kakšnem številu so ženske opravljale. Zaposleni so bili v Avstriji razdeljeni v različne poklicne razrede.

Razred A: kmetijstvo – v tem razredu je bilo, kot ugotavlja Žnidaršič Žagar, največ žensk na Kranjskem. Kranjske ženske so se sicer s časovnim zamikom, a vendarle intenzivneje kot moški preusmerjale v druge poklicne razrede (razen v poklicni razred C, trgovina in obrt) oziroma so se vedno pogosteje preživljale v nekmetijskih gospodarskih panogah (2003: 50)

Razred B: industrija in obrt; ‘Ženske’ poklicne skupine poklicnega razreda B so bile, kot navaja Žnidaršič Žagar, naslednje: 21. tekstilna industrija, obrt, 2. papirna in usnjarska industrija, obrt, 3. lesna industrija, obrt, 4. živilska industrija, obrt ter 5. industrija, obrt pijač, sladil, prenočevanj in okrepil  in 6. poklicna skupina oblačilna industrija, obrt. Med pridobitnimi ženskami v tekstilni industriji, obrti, so imele klekljarice večino; čipkarice so v letih 1890 in 1900 predstavljale kar 40% vseh pridobitnih žensk v poklicni skupini tekstilna industrija, obrt, leta 1910 pa se je njihov delež še povečal na skoraj dve tretjini vseh. Pa vendar so po številu izrazito prevladovale ženske, ki so bile pridobitne v poklicu tobačnih delavk; med tobačne delavke je tako sodila v letih 1890 in 1900 skoraj vsaka druga pridobitna ženska te poklicne skupine, leta 1910 pa jih je bilo kar za dve tretjini vseh. Do popisa leta 1910 in sprememb, ki jih je prinesel, so bili deleži gostilničark znatni; leta 1890 je bila dobra tretjina pridobitnih žensk poklicne skupine gostilničark, leta 1900 celo slaba polovica vseh. V manjših deležih so bile pridobitne ženske poklicne skupine živilska industrija, obrt še mlinarice, pekarice in mesarice. V poklicni skupini oblačilna industrija, obrt so bili za ženske leta 1900 zanimivi predvsem trije od tedaj osmih poklicev; izdelovalke perila so imele še pri popisu leta 1890 skoraj dvotretjinsko večino med vsemi so imele še pri popisu leta 1890 skoraj dvotretjinsko večino med vsemi. V letih 1900 in 1910 so bile ženske najpogosteje pridobitne kot krojačice (dobrih 70%), redkeje kot zaposlene v čistilnicah (leta 1900 14,6% vseh, leta 1910 8,5% vseh).” (Žnidaršič Žagar 2003:  52-53)

Razred C: trgovina in promet. V tem razredu ženske najdemo na področju trgovine kot prodajalke, na področju prometa pa v dejavnostih, ki si povezane s  s poštnim, telefonskim in telegrafskim prometom. V tem poklicnem razredu so bile tudi “perice, likarice, hišne pomočnice, čistilke in druge ženske, ki so prihajale v posamezno gospodinjstvo v bolj ali manj rednih časovnih presledkih in ki niso bile sestavni, celo vzdrževani del gospodinjstva kakšnega pridobitnega gospodarja in ki so za svoje delo prejemale tudi plačilo (2003: 56).

Razred D :  razred javnih in vojaških služb, svobodnih poklicev in oseb brez navedbe poklic.

Kot navaja Žnidaršič Žagar, so bili v tem poklicnem razredu raznih državnih uradnikov, vojakov in svobodnjakov vključeni tudi taki, ki ob popisu niso mogli navesti poklica, s katerim se preživljajo, niso pa tudi imeli nikogar, ki bi jih preživljal. Kot piše Žnidarši Žagar, “najdemo prve profesionalke, posebej izšolane in praktično za poklic izobražene ženske, najdemo prav tu, pa naj so bile profesionalne, izučene porodne babice ali pa učiteljice z državno priznano licenco za poučevanje. /…/ Najhitreje se je povečevalo tako število kot delež žensk v učiteljskem poklicu; leta 1890 je bilo tako v poklicu izobraževanje vpisanih nekaj več kot dvesto petdeset žensk, leta 1900 že skoraj petsto, ob zadnjem popisu, ko je postalo izobraževanje in poučevanje samostojna poklicna skupina, sestavljena iz treh poklicev, je bilo učiteljic na Kranjskem že prek tisoč. Naraščalo je tudi število žensk v poklicu nižje zdravstveno osebje; število babic in medicinskih sester, zaposlenih v javnih zavodih, se je v obdobju 1890 in 1910 skoraj podvojilo: od približno tristo sedemdesetih na približno šeststo trideset žensk. Brez dvoma so bili že tedaj vsi poklici, povezani z nižjimi medicinskimi deli, skoraj povsem v ženskih rokah.  Več kot polovica vseh žensk, vpisanih v poklicno skupino svobodni poklic je bila plesalk, glasbenic in podobnih umetnic. Število žensk, vpisanih v poklice pisateljice, urednice, stenografke,
računovodkinje, zasebne tajnice in podobno, je bilo ustrezno majhno, vendar je naraščalo. Očitno je, da so se ženske (lahko) intenzivneje zaposlovale v teh pretežno pisarniških poklicih šele med prvo svetovno vojno in po njej, ko je prišlo do pospešenega razvoja komunikacijskih tehnik in pomembnih premikov v strukturi narodnega gospodarstva.” (Žnidaršič Žagar 2003: 56-58)

V te statistike pa niso bile vključene ženske, ki so bile na trgu dela izven monarhije. Velik del izseljenstva so predstavljale delovne migracije. O spolnih razhajanjih v migracijskih gibanjih piše Aleksej Kalc v knjigi Doba velikih migracij na Slovenskem in povzema, da so migracije imele poudarjeno moški značaj in pri tem poudarja raznolikost razlogov za migracijo in možnosti za pridobitev dela, kadar je šlo za delovne migracije:

Kot še piše A. Kalc, je bilo žensko izseljevanje je bilo pogosto povezano z moškim, v tujino so odhajale s sorodniki ali k sorodnikom, včasih pa tudi same, njihovo priseljevanje je omejeval tudi delovni in družbeni status moških, ki so bili pogosto zaposlene v nižjih segmentih delovnega trga. V začetku 20. stoletja se je delež migrantk večal. V Ameriko so se v večjem številu izseljevale ženske iz Domžal (slamnikarice) in Kočevskega. Podobna situacija kot v Amerika je bila tudi v Nemčiji, ki je tudi predstavljala državo, v katero so se ženske izseljevale v večjem številu. Sektorji, v katerih so delale, so bili agrarni, tekstilna in tobačna industrija ter trg hišnega dela.

S slednjim je bilo povezano tudi aleksandrinstvo. (Nav. delo, 124-131).Najbolj množična ženska migracija je bilo aleksandrinstvo. Ker so aleksandrinke delovale v okoljih, kjer so bili njihovi delodajalci pripadniki drugih religij, je bil strah pred skrunitvijo njihovega telesa in narodne časti s strani tujcev nenehno prisoten tako v slovenski javnosti kot v njihovih družinah, s čimer se lahko seznanite tudi v elektronski zbirki Pisma v korespondenci med aleksandrinko Felico Koglot Peric in njenim zaročencem oz. možem Francom Pericem.

Žensko delo v prvi svetovni vojni

Vstop na tista področja na trgu dela, ki so bila ženskam skorajda nedostopna, je omogočila tudi prva svetovna vojna. Preberite članek dr. Petre Svoljšak ali si oglejte njeno predavanje.

Oglejte si še razstavo o ženskah v prvi svetovni vojni in povzemite, kakšna je bila situacija glede vstopa žensk na trg dela in v javni prostor nasploh. Primerjajte svoje izsledke z doslej pridobljenim znanjem o položaju žensk v javnosti.

Boj za žensko volilno pravico

Zmotno bi bilo misliti, da se moški za splošno volilno pravico niso borili. Vasilij Melik v knjigi Volitve na Slovenskem 1861-1918 o tem piše:

“Do druge velike državnozborske reforme je prišlo leta 1896. Uvedena je bila — prvič v avstrijski zgodovini — splošna (moška)
volilna pravica in na svojevrsten način spojena s starim sistemom kurij. Po razvoju, kakor je v svetu prevladoval, bi pričakovali, da
bo splošna volilna pravica uveljavljena v mestnem in kmečkem volilnem razredu. Toda v Avstriji so napravili drugače. Mestna in kmečka kurija sta obranili svojo omejeno volilno pravico, za splošno volilno pravico pa so ustvarili novo, splošno kurijo ter je pritaknili k nespremenjeni dotedanji sestavi parlamenta. Po vrstnem redu (naštevanja volilnih razredov v volilnem redu je bil to peti razred, prijela se ga je oznaka »peta kurija«. Seveda taka rešitev, ki je prepuščala ljudstvu le eno šestino poslancev, ni mogla zadovoljiti. Boj za splošno in enako volilno pravico, ki ga je od začetka devetdesetih let vodilo delavsko gibanje, je zavzemal vedno večji obseg. Leta 1907 je bila uveljavljena tretja velika državnozborska reforma. Odpravljeni so bili vsi volilni razredi. Avstrija je dobila poslansko zbornico, sestavljeno na podlagi splošne in enake, tajne in direktne volilne pravice. Deželni zbori splošne in enake volilne pravice niso v stari Avstriji nikdar dosegli. Stare kurije iz leta 1861, zraven njih pa splošna kurija, imenovana ponekod peta, ponekod četrta, z večjim ali manjšim deležem poslancev, to je bila najvišja stopnja demokratizacije deželnih zborov, velikih deželnozborskih volilnih reform, izvedenih skoraj v vseh deželah v začetku 20. stoletja. Tako so torej kazali deželni zbori ob zatonu stare Avstrije kljub mnogim spremembam (tajnemu in pismenemu glasovanju namesto ustnega in javnega, direktnim volitvam namesto indirektnih v kmečkem volilnem razredu, ponekod deloma proporcionalnemu sistemu, nacionalnim volilnim okrajem, nacionalnim kurijam v nekaterih deželah itd.) še vedno staro, polfevdalno podobo. Ker so posamezne dežele svoje volilne reforme izvajale vsaka ob svojem času in na svoj način, so bile razlike v volilnih predpisih in volilni pravici med deželo in deželo ob prvi svetovni vojni znatno večje kakor pa petdeset let prej.” (Melik 1965)

Po prvi svetovni vojni, v novi državi, so imeli splošno volilno pravico prav tako samo moški starejši od 21 let, je pa imela določene omejitve glede vpisa v volilni imenik, o čemer piše Bojan Balkovec.

Do ženske volilne pravice je bila daljša pot, saj so jo na Slovenskem pridobile formalno šele po drugi svetovni vojni, na osvobojenih ozemljih na Dolenjskem in Notranjskem pa že leta 1942 (Verginella 2006: 53). Prve so volilno pravico dobile Finke (1906), kmalu po prvi svetovni vojni pa tudi Avstrijke, Britanke, Irke in druge (Verginella 2006: 53).

Marta Verginella tudi razloži pomen volilne pravice:

Volilna pravica žensk je prelamljala staro, “simbolno” prepoved, omogočala je ženskam vstop v stoletja prepovedan prostor, namenjen izključno moškim. Vključitev žensk v volilno telo je zato povzročala nemalo bojazni celo med najbolj revolucionarno razpoloženimi krogi. Dejstvo je, da so si z volilno pravico ženske pridobile pravico soodločanja o pomembnih političnih vprašanjih; zagotovile so si aktivno in pasivno volilno pravico – je pravico voliti in pravico biti voljen, vendar kot potrjujejo povojni podatki o prisotnosti žensk v posameznih političnih telesih, je bila pot od formalne k dejanski enakopravnosti med spoloma polna ovir in zaprek. (Verginella 2006: 55)

 

Pot do splošne in enake volilne pravice se je začela v ženskih društvih. Splošno žensko društvo si kot glavni cilj ni zadalo pridobitev volilne pravice. So se pa zanjo leta 1902 zavzele učiteljice, iz česar je razvidno, kako pomembna sta bila vstop na trg dela in izobrazba. Nekatere slovenske borke za pravice žensk niso na prvo mesto postavljale te pravice, so pa aktivno podpirale svoje može oziroma strankarske kolege.

Selišnik izpostavlja zakon za občinske volitve iz leta 1866, “ki je določil, da morajo davkoplačevalke, ki želijo oddati svoj glas, glasovati preko pooblaščenca”, tako so “ženske pred prvo svetovno vojno imele v glavnem volilno pravico na občinski ravni, in sicer kot davkoplačevalke, lastnice premoženja, nekatere tudi zaradi svojega posebnega poklicnega statusa, denimo učiteljice. Svoj glas so lahko oddale preko pooblaščencev. Za deželnozborske in državnozborske volitve, kjer je veljal sistem volilnih razredov, torej kurij, pa so ženske v glavnem volile v veleposestniški kuriji in trgovsko-obrtni zbornici, tudi tu preko pooblaščencev”. (Selišnik 2024: 146)

Pred prvo svetovno vojno so ženske organizirale več protestnih zborovanj. Kot poroča Selišnik, se jih je leta 1906 v Unionski dvorani zbralo kar 3000, da so izrazile svoje nasprotovanje zakonu o svobodni šoli in ločitvi (Selišnik 2008: 62)

Leta 1911 so ženske, ki so imele, kot je bilo opisano zgoraj, prvič same volile in ne preko pooblaščencev. Kot navaja Selišnik, so organizirale tudi shode, ki so bili namenjeni samo volilkam. O govoru Franje Tavčar in o teh volitvah lahko beremo na prvi v Slovenskem narodu 21. aprila 1911.  O njeni podporu stranki Ivana Tavčarja preberite v Slovencu (5. 4. 1906).

Boj za žensko volilno pravico je bila povezan s špekulacijami, da stranke lahko vplivajo na njihove odločitve in tako povečajo možnosti za zmago na volitvah. To nam razloži, zakaj so stranke, ki so sicer bile konzervativne v pogledih na položaj žensk, podpirale volilno pravico, ženska društva pa niso, kot ugotavlja Selišnik, bistveno prispevala k uveljavitvi splošne volilne pravice za ženske. Vendar se pri takšni oceni moramo zavedati, kot še opozarja raziskovalka, da je v celotni Avstriji zahtevanje ženske volilne pravice potekalo drugače kot v anglo-ameriškem prostoru, kjer so sufražetke organizirale parade in demonstracije, ki so bile včasih precej agresivne.

Ženske so pomembno prispevale k zbiranju podpisov za Majniško deklaracijo in z velikimi upi vstopile v novo državo po prvi svetovni vojni, kjer pa se je boj za volilno pravico začel znova in bil vse do konca Kraljevine Jugoslavije neuspešen, četudi so bile ženske bolj dejavne v strankah kot v Avstro-ogrski monarhiji. Po vojni so v javno življenje vstopila tudi nova imena, med katerimi omenimo predvsem Alojzijo Štebi, Angelo Vode in Cilko Krek. Jugoslovanke so se organizirale  v Alianso ženskih gibanj, ki je imela v programu kot cilj tudi volilno pravico, vendar je šele nova država uzakonila, kakor je bilo pokazano zgoraj, splošno volilno pravico tudi za ženske.

O delovanju žensk med obema vojnama je pisala tudi Erna Muser v članku Socialisti in komunisti ter boj Slovenk za enakopravnost.