[…]

Na Tomaževo, neko sredo večer, ženeta Blaže ino Nežica kravco na vodo, grede pa materi vode iz pod mlina nosita. Nekaj šolarjev mémo perbiti; med njimi Lojze, Kaménskiga gospoda sin. Dekline gredo pohlevno svoj pot, dečki pa naglo na léd planejo, ter po steski derkajo. Ko bi trenil, se léd vdere. Lojze v vodo pade, ki ga ravno na žleb nese. Tovarši bežijo. Blaže vidi, ino hitro vodo zapre. Nežika pa po očeta leti. Mlinsko kolo ravno Lojzeta prime in zastoji, ker vode ni imelo. Mlinarič perdirjajo, mladenčeta iz pod kolesa potegnejo, ki ni več dihal. Voda od nja teče.

Vešani na krič perletijo, in hočejo sroče na glavo postaviti. „Nikarte!” zaupije Florjanova Bariča. ,,Ravno preteklo nedelo smo v soli slišali, vtoplenih ne na glavo postavljati. Le v bajto ga zanesmo, pa varno na klop položimo. Lepo rahlo ga na trebuh denimo. Mlinarička! čedno mu ledeno obleko islečite, jez mu bom glavo nekoljko k zemli nagnila, pa čelo povzdignila, naj se voda iz nja izcedi. Zdaj pa v postel z njim. Le malo mu glavco podložite. Oterite ga prav dobro, ino pa suknine zagrejte. Dajte mi rorč; bom skoz nos v njega pihala, pa moram drugo nosnico zatisniti. Možje! prav zvesto mu serčno jamico pa podplate z kertačo terite, tudi po vsim životi ga z toplim suknam dergnite. Bom poskusila mu skoz usta zdrave sape vpihati. Primi ga nekdo čedno za nos. — — Hvala Bogu ! še je živ. Le pridno delajte ; že se žilice mezijo ! — Zdi se mi, de rahlo diha” —* Lojzeta ravno toplo odenejo, ki zopet živi, ko zdravnik iz Kamnika persôpejo, bolničeka oskerbet. Barico pohvalijo, deje vešanam tako modro svetvala. Neumni ljudje iz ene nesreče dve naredijo, ako modriga človeka blizo ni. Predlanskim so v Verbnim otroka iz vode potegnili. Hitro ga dva za noge zgrabita, ino na glavo terčita. Kašta v njem pokne — po njem je bilo. —- „Kako dobro za mlade ljudi, ki se v šoli kaj prida zvučijo!”

II

Blaže ino Nežica v nedelsko šolo pojdeta.

Lojze ostane per Mlinarcih, dokler prav ne okreva. Na eni rami se mu je prav poznalo, kako ga je kolo prijelo. Sreča, de je po zimi malo vode bilo, in pa de je Blaže hitro zapernico zatisnil. Sam Bog ga je ovarval.

V nedelo po večernicah pridejo gospod kaplan ino šolni učitel iz Slavine, kjer je fara, Lojzeta objiskat. Blaže se ravno k bolničetu vsede ino iz bukvić za kratek čas bere, Nežica pa za mizoj žoke plete. Hitro vstaneta ino gospodu roko poljubita, po tem pa tiho h peči stopita.

Gospoda Lojzeta prijazno pozdravita, ki se jima je že pomazal. „Vidiš, Lojze! kdo ne sluša, si sam nesrečo poskuša, katira mu za petami gre — pravijo gospod kaplan. Boga zahvali, de nisi vtonil; pa tudi ta dva pridna otroka, ki sta tebe smerli otela.“

Zdaj Blažeta pobarajo: „Kaži, kake bukvice imaš ?“ Blaže jim Navod za nedelske šole poda. „Mlakarjeva kuma (botra, gotica) so jih nama za pisanko kupili, Florjanova Barica naj je ob nedelah brati naučila. Saj k vam v šolo hodi“ — Nežica zgovorno pripoveduje. “Prav je tako!“ pravijo gospod kaplan. „Poskusi brati od oblačila nedolžnosti.“  Deklice koj gladko bere. „Zdaj pa ti, Blaže, od Bošljančela.“ Fantič prav zastopno celo povest prebere. Pohvalijo ju, ter velijo: „Kaj pa de v šolo ne hodita?“ — „Ne vtegneva,“ odgovori Nežica. „Po zimi pomagam jez mami, Blaže pa ateju. Po leti paseva veško živino, de si obleke zasluživa.“ „Prav tako,“ rečejo gospod kaplan; „škoda bi pa vaj vender bilo, de bi se bolj ne zvučila. Česar se v mladosti zvučiš, z tem se za starost oskerbiš. Ob nedelah nimata kaj zamuditi. O božiči lehko med drugošolce stopita. Vај hočem v šolo!“

,,Kamo sta pa oče ino mati?“ „Mati so šli bolno Milejco objiskat, ki ste jo v tork previdili; po očeta so pa Kamenski gospod poslali.“ pravi Blaže.

Sonce se ravno po hribih ozira; bilo je toplo za po zimi. Kamenski gospod pridejo ino Mlinarič z njimi, tudi dva hlapca po Lojzeta. Mlinarička tudi k domu dojdejo. „Mlinariča!“ začnejo gospod kaplan, „dajta Blažeta ino Nežico v nedelsko šolo!“ — „Pač, pač,“ prigovarjajo grajski gospod. „Iz pridnih otrok še kdaj kaj bo. Od nog do glave ju bom oblekel, pa jima vsiga omislil, česar za šolo potrebujeta. Bi vajnih otrok ne bilo, ne bilo bi tudi mojiga Lojzeta več. Bog daj srečo! V šolo pojdeta!”

Mlinariča se gospodam zahvalita, Blaže in Nežica jim per odhodu zopet roke poljubita in od veselja skakata. „Glejte si!“ rečejo Mlinarič. „Vsaka nesreča gotovo srečo prinese. Dober Bog iz žalosti veselje naredi. Bodi mu čast ino hvala.“

Mila moja sestrica!

Prvo bodi pozdravljena moja ljuba Mici iz daljne, bele Ljubljane. Komaj sem čakal dobiti od Tebe koje sporočilo, dobil sem ga, nad katerim sem se močno razveselil in za katerega ti izrekam srčno zahvalo. Dolgo mučila me je noga in za tem, obiskala me je še vratna bolezen, vendar hvala Bogu vse sem prestal! Dolgčas mi je bilo zelo po domu, in nikakor se nisem mogel privaditi v Ljubljani, dasiravno sem pri jako dobri rodbini v stanovanju, gospod in gospa me ljubijo kod svojega otroka, hvaležen sem jim! Zadnjič ko so bili mama in Ivanka pri meni sem imel še celo domotožje a sedaj hočem drugačen postati! Osramotila si me draga Mici z Tvojim lubkim pisemca v katerim mi pišeš da Ti nij dolgčas, jaz pa Ti bom prihodnjič ravno tako pisal a danes to opustim. Jaz grem vsaki večer z gospodom v cerkev, ker je jako lepo. Šolsko naznanilo sem tudi dobil koje še ne izgleda preslabo, ker sem malo v šolo hodil.

Konečno bodi srčno pozdravljena in poljubljena od

Tvojega
bratca
Josipa

Ljubljana, dne 3. prosinca 1895

Draga Julija!

11. 6. 1903, 2. ura popoldne

Ravno sem prenehal z učenjem! Nekoliko se morem odpočiti, utrujen sem. Čas imam, da ti napišem par vrstic. Pisal bi ti pismo, pa še to zalepko mi je mogel dati Celestina. Sedaj pišemo maturo. Nemščino, francoščino in matematiko smo že pisali. Jutri pišemo slovensko, v soboto darstellende. Do sedaj mi je šlo dobro, nevem kako bo jutri in pojutrišnjem. Učenje se mi že kar studi. Zjutraj sedim od 7 ure do 12 1/2 v šoli in se potim in trudim, da spravim kaj vkup, a da bi vsaj imel ob desetih za eno žemljo! Šolski sluga prinese klobasice in žemlje in nosi od klopi do klopi, vsak si kupi, le pri meni položi zastonj košarico na klop. Ko bi se mogel geniti z mesta, potem bi že pri tem ali pri onem kaj dobil, a sedeti morem 5 ur kakor bi me prikoval na stol. Ne vem kako bo z ustmeno maturo. Učim se veliko, a vedno mislim, da nič ne znam. Sedaj še cigaret nimam, da bi si zvečer zaspanec priganjal. Gospodinja mi še za papir, ki ga rabim pri maturi, noče posoditi denarja; živeti morem od tuje milosti.

Odstopil ne bom od mature, če tudi ne bom znal vsega. Če bo šlo bo šlo, če ne pa ne morem pomagati.

Pisal bi Ti še, da je umorjen srbski kralj in kraljica in 3 višji časniki, pa saj vem, da bodeš prej izvedela kot dobiš to pismo!

Pozdrav in poljub
Tvoj Josip

Tako sem postal član dijaške bojevne organizacije, ki so jo močnejši srednješolski dijaki osnovo, da preženó z gradu ljubljanske postopače. Le-ti so namreč jako radi napadali manjše dijake, ki so se hodili učit v hladno senco dreves ob vznožju gradu. Ti postopači so se rekturovali navadno iz Krakovega in Trnovega, imenovali pa so jih “gasenpube”. Dijaška bojevna organizacija je imela svoje ogleduhe in kadar so le-ti prišli naznanit, da so se na gradu jeli zbirati postopači, sklicali so nas naši pokrovitelji – za take smo imeli krepkejše dijake višje in spodnje gimnazije – na kar se je včasih vnela pravcata bitka, pri kateri so udeležniki na obeh straneh bili oboreženi s palicami, s kamenjem v rutah in s ključi. Vojna sreča je bila opoteča, a vendar so dijaki – ker številnejši – po navadi ostali zmagovalci ter so prepodili postopače z gradu v mestni log. (Hribar 1983: 30)

Samostanska porta se je zaprla.

Vodili so me po velikih, dolgih hodnikih, gori in doli po stopnicah. Bala sem se teh številnih hladnih, tihih prostorov in tujih, temno oblečenih nun. V veliki spalnici z mnogimi posteljami, belo pobeljenimi, golimi stenami so me pustili samo. V kotu je viselo razpelo in pred njim je brlela bleda, medla lučka.

„Lahko greš spat,“ mi je dejala nuna, pokazala mi posteljo in odšla.

Mene je zazeblo, kakor da sem v zimi, ko sem ostala sama v tihi beli spalnici, ki je bila večja od največje sobe pri oskrbnikovih. Bilo mi je, kakor da sem se zgubila, tako pusto, prazno in tuje.

Mehanično sem slekla obleko in počasi zlezla v postelj. Glava me je bolela in bilo mi je težko in žalostno, da sem jokala.

Okna spalnice so bila visoka, stekla z apnom pobeljena. Vsa soba je dihala strogost in mrzloto.

Jokaje sem zaspala.

„Hvaljen bodi Jezus Kristus! Vstati!“ ta klic me je prebudil naslednje jutro iz lepih, gorkih sanj.

Iz vseh postelj so se vzdigovale deklice približno moje dobe. Samo nekaj je bilo večjih, na pol odraščenih, ki so morale nas mlajše nadzorovati.

Posebno v začetku mi je bilo neizrečeno dolgčas.

Pouk, ukazi, molitve, vse je bilo nemško. In ker nisem razumela, kaj so mi velevali, sem bila v večnih kaznih. Molile smo vsako uro še poleg jutranje in večerne molitve in molitev pred obedom in po obedu, maše in rožnega venca. V obednici so med jedjo vselej brali povesti iz življenja svetnikov, med oblačenjem in slačenjem pa je najstarejša nadzornica molila dolgo molitev in litanije. Več kot polovica nas ni niti zdaleč mislila na to, .kaj moli, da, me mlajše novinke z dežele nismo razumele od vsega niti besede. Kričale smo z drugimi pretrgane in zmešane besede brez smisla in pomena. Tako smo v pravem smislu besede preklepetale cele ure na dan.

Zame to ni bil prijeten čas, četudi se nisem slabo učila. Prve mesece se mi je sicer pošteno slabo godilo, a ko sem za silo razumela jezik, je bilo takoj veliko bolje. To se pravi, kar se tiče pouka, drugače mi je bilo vedno enako.

V samostanu je bilo dosti deklic in jaz sem bila ena izmed tistih, ki so bile najslabše oblečene. Nikdar nisem dobila od doma sadja ali slaščic, nihče me ni obiskoval in nisem se mogla bahati ne s kako bogato teto ne s slavnim stricem, Moj oče ni bil ne tak ne drugačen svetovalec, ni imel ne zlatega ovratnika ne kapitala ali bogatega posestva, in moja mati ni bila ne zdaleč „milostljiva“. Zaradi mene torej ni bilo treba imeti posebnih ozirov na „gospoda papa in gospo mama“ in poleg vsega so moji starši plačevali le polovico navadne mesečnine.

Ker nisem mogla naposled niti sošolkam pripovedovati nič zanimivega, nisem niti med njimi našla posebne naklonjenosti. Nosila sem nerodne, grdo škripajoče kmetske čižme, ki so bili na petah dobro nabiti z žebljički, in zakrpane, izprane obleke. Moje srajce so bile brez čipk in vsega sem imela samo šest žepnih robcev. Če se je moje perilo ob razdeljevanju pomešalo med drugo, slišala sem vselej grde žalitve. Neko starejšo „kandidatinjo“ sem sovražila iz vse duše, ker mi je nekdaj moje spodnje krilo, ki se je ob pranju zamešalo v njene stvari, vrgla pred noge z besedami: „Pfui, wie grob!“, da so se vse druge v spalnici zaničljivo zasmejale.

Neka stara Francozinja, ki smo ji rekle „madam“, je prišla vsak teden dvakrat v samostan učit nas poklonov in manire.

Bila je nadvse vljudna, vika la je vse, tudi najmanjša, a meni je bila poosebljena hudobnost. Venomer je zabavljala čez kmete in največji ukor, največja žalitev, največja kazen pri njej je bila, kadar je kateri dejala, da hodi kakor kmet, ali da se ji pozna, da je s kmetov.

Moji nerodni, hreščeči čižmi so mi večkrat prislužili take opazke. Ko sem počasno, v taktu prišla bliže in bila ravno na tem, da poskusim svoj poklon, se mi je hudobno nasmehljala in me s priliznjeno, škodoželjno dobrovoljnostjo vprašala, ali sem se v samostanu zelo težko navadila nositi čevlje.

„Oh, vidi se vam, kako težko hodite obuti,“ je dejala in sošolke so z glasnim smehom sprejele duhovito šaljivko stare, dobre madam.

Kolikokrat sem se zunaj v hodniku jokala od jeze. In ni bilo samo to!

Doma mi je mati spletala lase, v samostanu ni nihče vprašal, si znam ali ne. Me mlajše smo večina vse kuštrave hodile okrog. Z vodo smo si prilepile lase h glavi, potegnile z glavnikom nekoliko čez, pa je bilo. Kite so bile vse nerazpletene in zmešane in dobile smo uši.

Moj Bog, kako sem bila nesrečna!

Imeti uši je bila strašna sramota. Še v vaški šoli je bilo to nekaj grdega, pred čemer smo kremžili obraze in pljuvali od studa. In zdaj sem imela tu v samostanu uši. Neka dekla je vsako soboto popoldne tem in onim pregledovala glave. In če je bila katera tako nesrečna, da so našli na njej te nesnage, so se je vse gojenke vsaj nekaj tednov ogibale kakor garjavega psa. Zato ni hotela nobena sama povedati in prositi, da se ji glava očisti. Niti praskati se si nismo upale iz strahu, da se ne izdamo. In glava nam je gorela kakor ogenj, jokale smo se, močile lase z vodo in molile, da bi nam Bog odvzel to sramoto.

Tako sem jaz odšla od doma, najprej v Kočevje, pa v Ljubljano, v Trst in od tam v Švico, da študiram.–
Gabršček Goriški me je takrat ukanil. Poznejše je res vse poravnal, ali takrat v Švici mi je trda predla. V Zürichu sem sodelovala pri nekih revijah in dnevnikih in bilo je toliko, da se je obed plačal, zvečer so se pa ogrizki jedli od kruha, ki sem ga opoldne dala v žep, in voda se je pila alpska imenitna. Še zlato urico sem rešila, ki sem jo dobila od papana za svoj petnajsti god. Napisala sem v Trstu »Odseve«. Vsak mesec bo pošiljal pol leta po petdeset goldinarjev v Švico krasno, je Gabršček napisal. Zdaj sva dobra prijatelja – ampak takrat mi je glad predel po želodcu! In če ne bi bilo nemških revij o rajhu in na Dunaju, morala bi bila iti s čolnom sred ciriškega jezera, ki je večkrat burno, in če vesla odvržeš, te že nevihta premaga in pokoplje. – Boljše za mlado gospodično kakor kaj drugega. Tako sem pa z denarjem od revije »Schweiz«, »Zuricher Zeitung«, bečkih »Dokumente der Frauen« in berlinskega Univerzuma po dvomesečnem bivanju v Zürichu odpotovala v Bern. Tam je imel stari rektor pravico, da kogar hoče, imenuje rednim slušateljem. Pogovarjal se je, in če se mu je zdel inteligenten, je bil sprejet. Tudi moja inteligencija je zmagala in takoj pri sprejemu mi je dal povabilo na četrtkov čaj pri svojej gospej in vizitkarto s par besedami priporočila za »Berner Bünd«, da mi vzamejo kakšne članke in feljtone.

Najneumnejše trditve so se izrekle, da bi se dokazalo, da je ženska kakor v telesnem, tako tudi v duševnem oziru slabejša od moškega, da je nje volja toliko slabejša od moške, kolikor bi bil nje duh manj bister od moškega; da, našel se je tudi pisatelj, ki je trdil, da so nje možgani lažji od moških! Od tod bi tudi prihajal uzrok, da bi 011a ne bila zmožna izpolnjevati tega, kar moški premorejo. Vse to se je seveda samo trdilo, ali dokazati tega do sedaj še nihče ni mogel!
Jaz pa menim, da predno se bo dalo trditi, kako sta si različna oba spola v razumnosti, zmožnosti, vztrajnosti in volji, morali bi prej moški in ženski’ obiskovati enake šole, baviti se z enakimi študijami, opravljati enake posle itd. Se ve da bi le v majhnem to bilo mogoče, a ne celoma. Zatorej se tudi ne more prej soditi o pravej različnosti moške in ženske razumnosti.

[…]

Umetnosti in znanosti so krasne reči, ktere pa se ne morejo prav sprijazniti z ono polovico človeštva, ki je stvarjena za vzrejo .in vzgojo mladega zaroda, Ako si želimo pri peči greti mrzle ude. ne smemo peči prenabasati z drvi, sicer bi se spekli; le majhen pla-poleč plamen nas bode blagodejno ogreval. Ženska bedasta in nevedna je nekaj strašnega, a ravno tako strašna je tista, ki vedno govori o največjih pisateljih, umetnikih in drugih imenitnikih kakor o svojih največjih prijateljih.
Ako zna ženska, ktere pravi namen je postati žena in mati, pisati pismo brez pogreška, ako ve, kje stoje glavna mesta našega cesarstva, ako pozna vsaj po imenu najimenitnejše in najbolj znane pisatelje in umetnike evropske, je po mojem mnenji dovolj učena. Izmed jezikov naj bi dobro poznavala poleg svojega materinskega, ako mogoče, tudi eden svetovni jezik, na pr. v Avstriji državni nemški jezik. Francoščino, angleščino prepuščajmo v naših krajih ženskam višjih krogov, ali pa takim, ki se izobražujejo za učiteljice in odgojiteljice. Kaj hoče gospa srednjega stanu s tujimi jeziki? Kje bode našla prilike pogovarjati se v njih ali pa dovolj časa spisoväje ali čitaje vaditi se v njih? Saj je znano, kako hitro pozabi človek tuj jezik, ako se ne vadi v njem. Škoda tedaj za denar in čas, ki ga mlado dekle potrati s francoščino ali angleščino. Naj bi matere dorastle hčerke, ki so dovršile šolska leta, pri sebi na domu obdržale in jih naj ne puščale celi dan letati od enega poduka k drugemu. Tu naj bi se one z njimi vadile v gospodinjstvu, naj bi materam pomagale pri nadzorovanji mlajših bratov iu sester, kuhinje, perila, da bi se mlade učile hišnega reda, točnosti, marljivosti. Pri vsem tem pa naj bi se tudi pridno učile vsakoršnih ročnih del, osobito izdelovati obleko in perilo, kar dandanes toliko denarja požira, ako se izven hiše tujim rokam izroča.

Dr. Mahnič.
Žensko poglavje.
„Pod moževo oblastjo bodeš, in on ti bo gospodoval.’* — i. Mojz. 3. Mi.
Ženska pa nje znanstvena izobrazba.
Socijalisti brezpogojno zahtevajo: ženska bodi v vsem enakopravna z možkim ! Kaker ji moramo omogočiti, da se z mo« , žem vdeležuje pri vseh opravilih, tako ji moramo odpreti vrata do vseli šol, do vseh znanstvenih strok, tudi do takih, s katerimi so se doslej pečali le možki. Ženska nima glede znanstvene izomike v ničemer zaostati za možkim. Glavni razlog, ki ga socijalisti navajajo, da opravičijo to zahtevo, je pač ta: Ženska je uže po naravi nič menj od možkega sposobna za gojitev vede. Pa tudi društvene razmere so se v našem veku tako spremenile, da bi moralo veliko število žensk ostati brez vsakega posla, ako jim ne dovolimo, da smejo z možkimi tekmovati v javnem življenji. Da jim bo pa to mogoče, skrbeti nam je, da se bodo pred vsem znanstveno enako z možkimi izobražale.
Socijalistični princip prodira čedalje bolj v modernih državah : največ pomagajo k temu listi plačani ali vsaj navdihnem od socijalistov samih in njih zaveznikov — masonov, kateri izvrstno umejo najabsurdniše teorije poljudno razpravljati ter jim nakloniti mogočne državnike. Amerika, svobodna Švica, Anglija, Rusija Bolgarija, slednjič —Avstrija začele so ženskam odpirati srednje in više šole, sposabljati jih za javne posle, ki so doslej bili pridržani izključi ji vo možkim. Brezdvoinno : vršiti se je začel v tej zadevi mogočen socijalen prevrat; in vsak, ki se zanimlje za razvoj človeškega društva, stoji pred vprašanjem, ki oblastno zahteva odgovora: kaj in kako ?
Pred vsem vprašajmo naravo. Glas narave je svet. Gorje nam, gorje društvu, ako bi hoteli se šaliti z naravnimi zakoni. Kaj uči narava? Možkega je Bog odličil z razumom, žensko se srcem S tem je odgovorjeno na naše vprašanje. Znanost je predmet, s katerim se bavi. razum ; torej je možki pred žensko poklican gojit znanost, v tem ko ženski pripada p r e d možem izvrševat drugo vlogo v človeškem društvu, o čemer bomo , pa pozneje obširniše govorili.
Ne kaker bi ženska razuma ne imela, pač pa je v moži razum bistreji, prosteji, in ‘krepkeji. V ženski je duhovnost bolj kot v možkem zatopljena v čutnost, katera razum zateinnjuje j v nji je razumnost preveč odvisna od čustva in čustvenih premenljivosti in čudi, kar je krivo, da je ženska menj sposobna za abstraktno, vstrajnd razmišljevanje, katero je neobhoden pogoj za vspešno gojitev znanosti. Kako res ženski ne prija abstraktno mišljenje, kaže nam vže to, da mej raznimi znanstvenimi strokami, katerih se ženske z večo ali manjšo vstrajnostjo poprijem-Ijejo, so v prvi vrsti one, ki so menj abstraktne. Nikaker ni slučajno, da se po deželah, kjer se ženskam odpirajo visoke šole, njih ogromna večina oglaša za medicino, eno najmanj abstraktnih ved. Tako se jih tudi ne malo nahaja, katere se s posebno pridnostjo uče zgodovine. Isti razlog: tudi ta Veda je menj abstraktna, pa bolj mehanična veda, kajti z njo se v prvi vrsti bavi spomin.

Slednjič se ženske vedno rade nagibljejo k takim strokam, v katerih dobiva razven razuma tudi čustvo hrane, torej pred vsem k leposlovju ali estetiki. Tako se poroča iz Rumenije, kjer se je v najnovejšem času ženskam Odprlo nekaj srednjih šol in vseučilišče, da veči del ramenskih vseiičiliščinih slušateljic se posvečuje učenju lepih znanosti in slovstva. • Kako malo sposobna je ženska za abstraktno mišljenje in kako daleč zaostaja za možkim glede bistrosti razuma, bi se najbolje prepričali, ko bi hoteli vzeti v roke ..zgodovino filozofije”. Mej brezštevilnimi moži-filozofi boš zaman iskal žen filozofinj ; v tem ko je vender zgodovina umetnosti in leposlovja ohranila nam spomin na razne odlične ženske. Je-li tudi to slučajno V
Pa še družili razlogov je, radi katerih ue more ženska z možem tekmovati v znanstveni izobrazbi; Mej njimi zadnji ni — fizičen razlog. Kavno v oni dobi, ko bi imela deva, po zahtevali in namerah modernih odgojiteljev, vse moči. ves čas posvetiti učenju, ko bi imela nekako študirati viši gimnazij, ravno v tej dobi se iame spolno razvijati in dozorevati. Doba spolnega razvoja je. v ženskih veliko bolj kritična nego v lfiožkih. Ako vzgojitelj vže v dečkih, ko so prišli v ta leta, zapaža veliko spremembo: raztresenost, lenobnost, hudomušnost, sploh vpad duševne živahnosti in nravstvene čilošti — velja to tem bolj pri deklicah. Poslušajmo, kaj pravi o tem bistroumna poznavateljica svojega spola, Mrs. Dnffe.v; ona piše o tej dobi mej drugim,:
„ . . . Njen (deklice) tek je zlovoljen. Se ne more dosti gibati v prostem zraku in, ako je prisiljena neprenehoma se učiti ali sedeti, trpi radi tega kaker za nobene druge dobe svojega življenja. Tedaj se ne počuti niti krepko niti dobro, pa ne da bi tožila o bolečinah.” Tudi duševno se v kratkem predrugači. „Mlada deklica, ki je doslej morebiti bila tiha, enakomernega značaja, postane naenkrat nemirna, nervozna, nepotrpljiva. Večkrat je vsa pobita, ne da bi vedela zakaj, in ravno tako yečkrat se znajde v stanju neke duševne razburjenosti.’ „Tedaj je pre-važno, da ji dovolimo naj se veliko sprehaja v prostem zraku. Vsaka duševna ali telesna razdraženost, bodi jej katerikoli namen, se mora strogo zabraniti. Rossler ‘) piše o tej dobi naslednje; „Nastop telesne zoritve otežuje deklicam duševno delo veliko bolj nogo fantičem. Ako bi jiii navzlic tej fizični oviri hoteli k učenju siliti, bi pri večini deklic zakrivili hiranje telesnega razvitka. Kdor je kot učitelj imel opraviti z deklicami, ki so stale ravno v oni dobi, ko se telesna godnost javlja v raznih vrstah, dobro ve, kolikim telesnim in duševnim premembam je podvržena taka stvar, kolikokrat jih očetje in matere s tem o-pravičujejo. in koliko se vsled tega pretrgava redno obiskovanje šolskega poduka, in se mora večkrat celo popolnoma opustiti, ako nočejo stariši, da se v njih deklicah začepijo kali vsem mogočim poznejšim boleznim.“ Narava se ne da siliti, in kdor jo hoče siliti, se mu strašno maščuje. Kar se tiče prisiljene ženske vzgoje, nam podaje svarilen vzgled Amerika, kjer se zadnjih let na vse kriplje dela, da bi se ženske postavile na isto stopinjo izobraženosti kot možki. Vže zdaj uči skušnja, da take prisiljene učenjakinje, katere so enako možlcim celo svojo mladost posedale po učiliščih, so večinomi moralično in fizično nesposobne za zakonski stan. Eden najslavniših profesorjev medicine na vseuči-šči v Bostonu, Edvard Clarke, je vže 1874 izrekel sodbo, ki bi Amerikancem res morala odpreti oči: „Te deklice so nesposobne, da bi postale matere, in ako ostanemo pri tej metodi še pol stoletja, kaker doslej, bomo primorani uvažati si ženske iz družili deKv sveta.”
Poslušajmo glas narave! Videli smo: Narava sama ne dovoljuje ženski, da bi se toliko in tako vstrajno bavila z resnimi vedami kot možki, prikrajšujoč ji čas učenja ter nekako opominajoč jo, da nima možkemu zavidati učenjaške slave, ampak da si išče slave drugod.
Pa še druga zla izhajajo iz pretiranega učenjaštva ženskega. Veda je resnobna, in kdor se ž njo bavi, postane hote ali nehote bolj resen, vzvišen, nevpogljiv. Res je, kar se navadno velikim učenjakom očita, da so namreč nekako osorni, nevljudni, da se ne znajo vpriličiti dejanskim razmeram; zdijo se pusti, nemili, trdnosrčni. Resnično, to je znak, ki ga človeku vtisne večletno trudapolno pečanje se suhoparno, nepoetično znanostjo. Takih t. j. pravih učenjakov je sicer le malo ; da pa bivajo tudi taki jesni, kameniti osorneži, le povišuje lepoto človeškega društva, katera se javlja v raznoličnosti ter v harmoničnem spajanji raznih ekstremov, kaker je veliko lepša’ in vzvišeniša podoba dežele, kjer se znad rajsko cvetočih, zelenih gričev odpira pogled v skalnate, se snegom krite gorske velikane, ki tam zadej mogočno v nebo molijo bele glave. Pa kaker bi lepota in poezija take podobe izginila, ko bi hoteli cvetoče griče povišati do visokosti belih snežnikov, zamenivši njih bujno cvetoči kras z mrzlo, sneženo odejo, ravno tako bi izginila iz človeškega življenja poezija, kaker brž bi hoteli iz vseli ljudi j vzgajati si le učenjake, filozofe. To poslednje velja posebno o ženskah. V žensko je narava tako rekoč položila cvetje in poezijo življenja; kar ima ženska pred možkim je njena ljubkost in miloba, ki ji daje neko skrivnostno mičnost, s katero ženska dobrotno vpliva na možkega, omiljujoč njegovo resnost in osornost. Neprestano raziskavanje vednostnih predmetov in trudapolni napor duševnih moči mora tudi žensko dovesti do možke resnosti in proza-jičnosti — to pa bi ne bilo naravno, bi ne bilo prav.

[…]

Nad vse pogubno je pa ono obširno, vse znanstvene predmete obsegajoče izobraževanje, s kakeršniin skušajo dandanes po raznih učiliščih ženski spol povzdigniti. Tukaj ni niti od daleč misliti, da bi se vže od narave površno bitje žensko le v en predmet vglobilo. Zenska je primorana letati po pisanem površji in z njega pobrati vse. kar more kakerkoli služiti njeni nečimernosti in dozdevnosti. Kaj dobrega še da pač pričakovati od tako vzgojenih stvaric! Prav’ klasično riše SchweiZer-Ler-cheufeld ruske studentinje v Petrogradu pišoč: „ Naj bolj eman-cipovan ženski ljud v Rusiji so študentinfe. ‘To so ti same 1 eh -koživke, predrzne gospice, katere se svojimi možkimi komilitoni pošteno čas vbijajo. s tem, da se po kavarnah vlačijo in, ciga-rete kadeč, politična in nepolitična vprašanja razpravljajo. Glas o študentinjah je tako slab, kaker sploh more slab biti glas o ženski, akoravno pripadajo skoro brez izjeme najboljšim družinam ‘ ‘)
Prav je. da zaslišimo o tem glas imenitnih pisateljev in državnikov. Gladston se jo na Ar.gležkem odločno po robu postavil proti zenačenju žensk z možkimi v znanstvenem izobraževanji. A’ avstrijskem državnem zboru so zagovorniki ženske emancipacije pozivali ministra Gautschu. naj bi tudi ženskam na vseučilišči pripomogel do istih pravic z možkimi. Minister je pa odgovoril, da učna vprava navzlic vsem dnevnim natolčnicam ne more misliti na zenačenje ženske izoinjke z možko. Ni primerno’,, da bi učni zistem, ki je veljaven za možko mladino, kar prene-1 sli na žensko mladino. Ženska se mora pre l vsem, vzgojiti V izgojiteljico svojih otrok. Tudi liberalni dr. Suess se je pridružil besedam učnega ministra: ,.Ženski je od narave predpisana njena dolžnost, in kdor jo odvrača od te dolžnosti, posega šiloma, v naravo “ Filozofa modernega pesimizma, Schopen-liauer in Hartmanu, sta istega mnenja. Poslednji ženskam niti medicinskih študijev ne dovoljuje, rekoč, da bi doživeli, le prevaro, ko bi’se ženske jele obračati k medicinskemu poklicu. Ker se pa po emancipaciji koprnečim ženskam to .ne da dokazati, naj .se jih le. pusti, da teko za srečo; saj tako ne bo iz vsega nič !
Iz vsega, kar smo doslej rekli, znalo bi se sklepati, da ; izključujemo ženske od vsake više omike. Nikaker ! ampak hočemo, d.a se ženski da tista i z o b r a z b a, k a t e r o z a h t ev a  njena n a r a v a p a n j en poklic v d r u š t v u. Da je žena sama na sebi sposobna gojiti tudi više vede, nihče ne taji; saj je tudi ona kaker mož, razumno bitje. Tz tega pa ne sledi, da je za. to sposobna v e 11 a k i meri z možem. Da, nihče ne zabranjuj ženski, da se tudi ona, ako čuti v sebi moč, povspne do više ozobraženošti. A kar je pri niožkem pravilo, je in ostane pri ženski izjema; kdor bi to izjemo hotel povzdigniti v pravilo, pregrešil bi se nad naravo. Naj pač nihče ne misli, da zavidamo ženskam učenjaško slavo! Posamezne žene so se tudi v yiših vedah odlikovale, 111 sicer vže takrat, ko se državi še sanjalo ni, da bi si osvojila šolski monopol ter vsakemu določevala poklic. Najmanj je pa katoliška cerkev v tem stavila ženskam ovire. Ko je bila Imkrecija Gorner v cerkvi sv. Justine v Padovi promovirana za doktorico, je papež sam ji poslal čestitat. Ta Lnkrecija je javno na padovanskem vseučilišči predavala — seveda sedela je za zastorom. Mej poslušalci je imela same možke. Izobraženim rimskim matronam je sv. Hijeronim spisal učene komentare k sv. pismu. Cerkev je vedno take žene, ki so kazale posebno nadarjenost, ali so živele v posebnih razmerah, navajala k višini študijem. V srednjem veku nahajajo se ravno mej nunami najučenejše ženske.
Toda ista cerkev ni nikdar izjeme postavila za pravilo. tako da bi ženske na sploh vabila ali silila k učenju in k gojenju ved enako kaker možke, dobro vedoč, da bi s tem rušila naravni zakon ženske odvračaje od glavnega poklica, kateri jim pristoja v korist človeškega društva.
Naj se tedaj dobro razume : mi puščamo ženski prostost, a pro.-tost tisto, katero ji dovoljuje narava in njen poklic Ako ima res sposobnosti in ako ji dovoljujejo razmere — naj se le poprime znanstvenih predmetov. Toda narava na sploh in raz- 1 mere društvene so take, da v resnici je taka prikazen v ženstvu j le redka, le izjema. Zatorej ne bo moder državnik, ki mu je pri srcu blagor društva, nikoli kar začel’snovati gimnazije in vseučilišča za ženske, ker s tem bi ženski spol špeljaval z mesta, ; katero mu je stvarnik odločil v društvu, in ga vabil k nečemur, za kar na sploh niti duševno niti fizično ni sposoben. Drugo je namreč dovoljevali izjeme, ii drugo radi nekaterih izjem, ki se posrečijo, prevroči pravilo, češ. izjeme nimajo biti več izjeme, marveč izjema bodi odslej-pravilo ! Iz tega, da je e 11 a .ali dru-g a ženska za kaj sposobna, še ne sledi, da so ženske s p 1 o h za kaj takega sposobne, kaker iz dejstva, da nekateri možki .imajo ženske lastnosti, še ne sledi, da so vsi možki tako ženski!
Sicer pa mi tudi -nismo povsem proti tako znani splošni izomiki ženskega spola. Bodi, alko vže čas zahteva, da se tudi ženska izuči v raznih predmetih ! Da, tudi ženska, uči se mate– mat.ike. tiči se lizike, jezikoslovja, uči se tudi filozofije, a ne uči se ženska vsega tega tako’kaker možki, ne tiči se, kot bi bilo to samo na sebi njen posel ; ampak uči se teh predmetov vedno toliko in- s tiste strani, kaker zahteva poseben ženski poklic.
Vitae discimus — učimo se /a življenje: to pravilo mora veljavno biti tudi za žensko ; in glavni namen šole je, človeka v-sposobiti za življenje. A učiti se tje v en dan, brez vsakega smotra, je brezumno. In vender dandanes ženske iz višili krogov, katere hočejo veljati za omikane, potratijo največ časa ravno s predmeti, ki zanje ne bodo imeli najmanjše koristi. Neko diletantstvo, in virtuoznost brez namena, kateri je le do tega, da se v družbi ponaša, se čedalje bolj širi v ženskih krogih. Ženske prvi, glavni poklic je vdobiti moža. postati mati in odgo-jiteljica otrok Ženska se mora^ opreti na ženina, in tista, ki ni dobila poklica od nebeškega Ženina, da se mu posveti v ved-nem devištvu, mora dobiti zemeljskega, in prav je, da ga dobi, ker drugače bo v pokoro sebi in drugim. Ne verjamiteji, ako trdi, da ji ni mar za možitev ! Tako je bilo. je in bo. Ve tedaj, katere ste vže priklenjene, katerih dolžnost in poklic je, da ste možem v podporo in pokorne, vprašajte može, kaj bolj želijo : videti vas učene filozofinje; virtuozinje na glasovir, ki znajo čeblati o Chopinu, o Mozartu, leposlovke. ki znajo na pamet romane Zoliue, Tur-genjevljeve itd., ali pa videti vas — pridne, razumne gospodinje pa skrbne varuhinje in odgojiteljice otrok ? Iz tega sodite, česa se vam je pred vsem učiti, ako hočete resnično osrečiti družino in rod človeški, ako ne, boste pustolovke, in gorje mu, kdor vas dobi v hišo, v gorje otrokom, ki vas bodo nazivali z sladko besedo: mati. Žena je eden iz dveh stebrov družine, a steber, na katerem sloni sreča in naravni razvoj mladega rodu. Mož dela in se trudi zunaj družine, da dovaža družini potrebnega živeža, žene naloga je pa, da zvesto hrani, kar je mož spravil. Mož je tako rekoč minister zunanjih opravil, ženi pa je narava izročila notranje ministerstvo v ožišem kraljestvu privatne družine. Ženska .vzgoja in šola tedaj mora meriti pred vsem na to. da jo vsposobi za vestno, razumno vpravljanje notranjih družinskih poslov. Po tem naj se določujejo šolski predmeti na ženskih učiliščih pa kako daleč se ima segati pri njih predavanji. Ako se tedaj zahteva, da se ženska uči matematike, naravoslovja ali kemije, prav — a uči naj se kot ženska t. j. kot bodoča mati in gospodinja. Žalibog, da se dandanes omikanim ženskam prištevajo le one, ki se skažejo urne v godbi na glasovir, ki znajo hitro francosko čeblati, pesnike na pamet eitovati, ki vedo o vsakem romanu nekaj povedati, sploh o vsem govoriti, o čemer se goyoriti da, naj vže kaj razumejo ali ne. Na življenje, na prakso se malo ali nič ozira. So više dekliške šole, na katerih, kaker piše L. Stein,1) bi se zdelo smešno, ko bi kdo hotel zahtevati, naj n. pr. šestnajstletna deklina odgovori —- ne, koliko kisleca ali dušca se nahaja v kruhu, repi ali v sladkorji, ampak koliko na dan sme povprek družina porabiti za kosilo, koliko potrositi za kavo, za maslo; ali pa koliko olja povžije svetilnica skoz celo zimo. So li taka vprašanja res nevredna, da bi si uaše devojke v viših izobraževališčili ne smele ž njimi beliti drobne glavice ? Bi si morda s takimi predmeti onečedile bele ročice ? Je to manjše važnosti za mater, za gospodinjo nego katera etud Chopinova, nego razlika mej roza- pa modrimi flora-cveticami ? Učijo se ne vem kako algebro, ne vem kako zgodovino, ne vem katere pesnike pa „značilne razlike” mej — Schillerjem in Goethe-jem ! Pa morda absolutno nočemo. da bi sploh o enakih rečeh naše ženske kaj slišale ? Nikaker — a da se ravno v te reči stavi največa naloga izobrazbe, katera vsako drugo absorbuje. da se radi teh reči smatra za manj važno drugo, brez česar devojka kot bodoča mati ne more izhajati, to je, proti čemur se borimo ! Saj ven-der zahtevamo, in sicer z vso pravico, da nima noben obrtnik veljati kot izobražen za svojo obrt, kateri ni zmožen izdelati računa spadajočega v njegov delokrog — s kako pravico bomo potem smeli trditi, devojka je izobražena za hišno vpravo, ako ni zmožna napraviti niti hišnega računa ?“ ‘)
Kaker bi se moralo pri matematiki, kemiji, liziki ozirati pred vsem na vporabo teh strok v kuhinji in v gospodinjstvu, tako se da reči tudi o družili predmetih. Tudi zgodovine naj bi se učila dekleta, ker jih njih mehanična nrav pa spomin posebno vsposablja za njo. Seveda s fllozofične strani, ki zahteva abstrahovanja in težkega dušnega napora, se ženskam zgodovina ne da razpravljati. Pa, kaker smo rekli, naj se učijo zgodovin- / ske dogodke na pamet, naj si pred vsem zapomnijo mične, gin- j Ijive epizode, životopise slavnih mož in žen; tako bodo kdaj: imele priložnost v okrogu svoje družine, v sreji mej otroci in posli marsikaj spodbudljivega, lepega povedati, tako bodo prave učiteljice iu duševne odgojiteljice svojih otrok. Ne romanov, kliče Fenelon, ampak dobro zgodovinsko berilo dajajmo jim v roke. Tudi si Fenelon ne obeta posebne duševne koristi od učenja katerega modernega jezika; da je tako, pričajo dovolj francoski kramljajoče gospice. Pač pa se Fenelon ne pomišlja priporočati jim za berilo katerega grškega ali rimskega zgodovinopisca
Posebno naguenje in nadarjenost kažejo v novejših časih ženske za zdravilstvo. Gotovo, kaker smo vže zgorej omenili, zdravilstvo prija najbolj ženski nravi. Tudi se ne zdi,, da bi morali kar brez pogojno vstavljati se tem težnjam modernega izobraženega ženstva. Vsaj kar se tiče ženskih in otroških bolezni, ni protinaravno, da bi jih zdravila tudi ženska. Tudi priprosti narod prav rad išče pomoči pri ženskih čudatvoricah, naj si v resnici kaj razumejo ali ne. Vsekaker pa se vže v tem izraža naravni čut ljudstva, čut. ki je nekaka tradicija vseli časov. Pa saj je in mora biti vsaka mati do neke mere zdravnica svojih otrok. Zakaj bi tedaj tudi ženskam, katere bi kazale posebno nadarjenost in praktičnost za zdravilstvo, ne dovolili, da bi smele svojo izvedenost tudi vporabljati ‘i 8 tem pa nečemo še trditi, da bi se morale takim ženskam vže odpirati medicinske fakultete naših vseučilišč. Pri takih ženskah ne gre toliko, da bi se morale višeznanstveno in teoretična izobraziti v zdravilstvu. ampak le bolj praktično in glede na nekatere vrste bolezni pri ženskah in otrocih; za to bi zadostovalo osnovati nekatere strokovne šole posebe za ženski spol, na kojih bi smele zdravilstvo podučevati tudi ženske. S tem bi se nikaker ne šlo na roko emancipacijskim težnjam modernih ženskih čestivcev — seveda bi v takih zavodih morala vladati stroga nravstvenost.’)
Govorili smo odkrito, po svojem prepričanji; ako torej katera naših Slovenk dobi v roke te strani, upamo, da se pač ne bo hudovala. — Brez zamere! Prihodnjič koj nekaj druzega.
Dr. Mahnič.

Glejte, kako piše: «Ne bati se, mladeniči ! Pridigal vam ne bodem; v kako razmero vam je stopiti s tem svetovnim čutom, učili vas bodo vaši roditelji, izpo-vedniki, verski učitelji, njih poslušajte. Moj svet je ta: Ako že ljubite, ljubite na skrivnem, na dnu srca, tam naj gori večna lučica, ktero ste prižgali svojemu angelu, svojemu idealu, skrivna ljubezen, najboljša ljubezen! Kaj treba vedeti svetu, kdo je vaša boginja, kake «laske» ima, oči in usta ! Kako vas «peče bolečina», kako zdihujete po noči in po dnevi…. Ako torej ljubiš, mladeneč, ljubi za-se; ne izpostavljaj svojih sladkih ali britkih čutov v posmeh tujim ljudem, ki imajo vsak svoje potrebe in opravke ….» Tako podučuje Stritar mladino !

Da, da, tako se uči v listu, ki je pred vsem namenjen mladini na viših in srednjih šolah. Ljubite, kaj ne, ljubite, dijaki ! Čemu ljubiti ? Je-li morda ona ljubezen nekako nedolžna šala, ktero si sme vsakdo povoljno privoščiti ? Tako učite, gojitelji mladine, to je vaša nrav ! In žalibog, da si tak nauk mladina predobro v srce vtisne. Večkrat sem že videl, preljubi moj, kako je že gimnazijalec ves vtopljen v tako ljubovanje. Peto- ali šestošolec, otrok, ki zna komaj grško brati, izvolil si je o svojo »; iu tedaj sanjari in blede noč in dan, pesnikuje, žaluje, toži luni in zvezdam svoje gorje, pri tem pa zanemarja šolske naloge, in jame vidno hirati od dne do dne. Začne ljubiti — dasiravno sme upati, da mu bo še le za deset ali dvajset let mogoče s svojo «boginjo» v zakon stopiti; dve ali tri leta še na gimnaziji, pet ali šest let na vseučilišči, potem spet kaj časa, predno stalno do kruha pride, to ti je čas, v kterem se ona lahko desetkrat moži, in on postane ji saj tudi tolikokrat nezvest Glej, vse to ga še loči od izvoljene, in vendar kaj takega naši osrečevalci in odgojevalci mladine ne le ne obsojajo, ampak celo priporočajo! Sad takih naukov je lahko videti vsak dan. Le poglejmo našo učečo se mladino; kako nam hira in bledi; nekdaj je bil najlepši kinč mladeničev rudeče lice in vedro oko. A zdaj beži gledat, srečaval boš po ulicah mladeniške postave brez vse živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalu ne bomo druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od znotraj smrdljive! O za Boga, tužna slovenska domovina! da nimaš drugih odgojiteljev svojim najnežnišim cveticam, da strupena slana grde poltosti že v prvem cvetu posmodi tvoje najlepše cvetke ! A tako je in drugače ne more biti, dokler se tako uči in po lepoznanskih listih (ali kali !) tako piše.

Dobro in potrebno je, da je ženska bistroumna, a svoj bister um naj uri in vadi na stvareh, ki spadajo v nje delokrog. Nevarno je naravnost za njo, ako si ga bistri na stvareh, katerih vsled svojih pomanjkljivih dušnih zmožnosti nikdar popolnem prebaviti ne more. Ako se preveč

izobražuje njih urn, zanemarja se versko čustvo in sploh srce. Dokler bodo naša dekleta namesto jutranje molitve, brale eno ali dve poglavji iz kacega šušmarskega romana,

dokler se bodo mesto verskih resnic učile na pamet fizikaličnih hipotez, ostale bodo take, kakor so dan danes, namreč: predrzne, nevedne in sploh malopridne. Zato je treba pri ženski vzgoji nastopiti vso drugo pot. Odpraviti je treba iz nje vsako nepotrebnost ter ohraniti le to, kar je treba ženski, „da bode dolgo živela in da se ji bode dobro godilo na zemlji.”

[…]

Omenili smo uže, da iz učene ženske napravi se kaj rada neverna ženska. Ali poglejmo, kako se dandanes stvarijo učenjakinje. Dajejo jim vsakovrstne dušne hrane. Predava se jim o kemiji, liziki, višji matematiki, logiki in psihlogiji. Pač znano nam je, da ima ženska manj možganov, nego mož; tedaj so tudi nje duševne zmožnosti na nižji stopinji nego pri moži. In ti predmetje tirjajo uže od moža mnogo truda, velike pridnosti in globocega vtopljenja v nje.

Kako malo je mož, ki dobro razumo ta ali oni predmet! In kaj bomo govorili o ženskih! Njih vednost, njih učenost zaostane uže na mnogo nižji stopinji, nego vednost še tako slabo talentiranega moža.

[…]

Poglejmo si učenje tujih jezikov nekoliko bolj natančno! Veliko zlatega časa zgubi deklica od 6. do 16. leta z učenjem francoščine, angleščine in znabiti tudi še laščine! Ali je k splošni omiki učenje teh jezikov res neobhodno potrebno? Gotovo ne, in saj se pa tudi redko katera deklica navadi natančno jednega teh jezikov govoriti. Znabiti se tu pa tam kateri posreči, slovnično še precej dobro govoriti, a občevalnega jezika pa gotovo ne zna in rojen Francoz se mora zelo mučiti, da tako popačeno govorjenje razumi. Za francosko branje pa tudi ta jezik ni potreben, ker najboljša francozka slovstvena dela prestavljena so uže v druge in tudi v slovenski jezik. Le grdi in pohujšljivi francozki romani niso pri nas vsi prestavljeni in za naše žene je pa najboljše, da tacih umazanih in pregrešnih knjig ne bero. Kaj mislite, da postanejo dekleta, ki so prošinjene z duhom francozkih romanov, kedaj dobre matere? Ali morejo take matere svoje otroke k dobremu, plemenitemu in lepemu napeljevati? Gotovo ne! Menite tudi , da taka žena spoštuje in ljubi svojega moža? Tudi ne! —

Ko deklica nekoliko zraste in starejša postane, dobi nekak nagon k temu, da hoče vse vedeti — vse brati. Ta nagon ima za vzgojo dobro, pa tudi slabo stran, koja je odvisna od vsebine branja in od časa, kolikor ga za to porabi. Skoraj je bolje, da deklicam branje zabranjujerno,

kakor pa, da bi jih k temu še navduševali. Glede kakovosti smemo deklicam le take knjige dovoljevati, ki so pisane v modrem in poučnem duhu, n. pr. življenje in delovanje vzglednih mož, potopisne črtice in izmej romanov le zgodovinske romane. Ena ali k večjem dve srednje veliki knjigi zadostujeta črez in črez za jeden mesec. Nekatere ženske so res prav strastne bralke. Marsiktera tiči celi dan in še polovico noči’ v knjigi, a gospodinjstvo in vzgojo otrok prepušča pa deklam. Možu, seveda kaj tacega ni po všeči in da bi se mu ne zamerila, naroči

dekli, da naj strogo pazi, kedaj pride mož domu in naj jo takoj opozori, ali da znamenje, da vrže hitro knjigo proč ter vzame delo v roko. Taka „učena“ žena je največja nesreča moževa in vse družine. Dela, delavnosti, reda, snage in varičnosti ne pozna. Njej beži čas brez koristi naprej in za gospodinjstvo rabi pa po jedno ali dve služkinji več, kakor bi jih pa potrebovala, če bi sama delala; pa vendar je še vse v največjem neredu. Mož najde v nedeljo prav tako umazano obleko, kakoršno je slekel prejšnjo nedeljo; srajca je še jedenkrat bolj raztrgana, kakor je bila, ko jo je slekel, praznični črevlji so vsi plesnivi, sploh — vse jemlje konec  in mož, ki ima znabiti majhne dohodke, ne more svoje družine več preskrbovati, zabrede v dolgove ali pa seže po tujem denarji ter uniči s tem samega sebe in družino svojo.

In k e d o j e temu kriv?

„Preučena“ žena njegova, ki je vedno brala nenravne romane, namesto, da bi pridno  gospodinjala in vzgojevala otroke svoje!

Matere, pazite torej na svoje hčerke, da ne postanejo strastne bralke!

Pripeti se tudi, da deklice svoje roditelje v tej zadevi goljufajo. Štirinajstletna deklica sedi prav mirno v sobi, vsa sklučena črez svoje knjige in zvezke, koje ima pred sabo na mizi in v desnici drži pero. Mati pridejo prav po tihem v sobo, da bi se prepričali o pridnosti svoje hčerke in res najdejo jo sedečo pri šolskih knjigah. Po tihem gredo zopet vun prav veselega obraza, ker se hčerka tako marljivo uči. Pa kaj se je učila! Odprte knjige in zvezki bili so le za goljufijo, pod njimi je bil pa skrit ostuden roman, v kojega je bila deklica vsa vtopljena in zamišljena.

Pripeti se, da deklice pol noči in tudi celo noč bero. Po 10. uri — ko uže vse spi — potegne po tihem svečo izpod žimnice, jo prižge in bere dolgo po polu noči. In kaj pa bere? Take knjige, kojih se boji in sramuje pri belem dnevu brati. Ne samo, ker je polagoma srkala poguben strup v se, na škodi je tudi v tem, ker je drugi dan vsa zaspana in trudna ter ni vsled tega za nobeno delo.

Rekli smo, da najbolj pogubonosno branje za naše ženstvo so romani. Vprašala bode morebiti marsikaka mati, kaj pa je vendar roman? Na to ji prav lahko odgovorimo in sicer tako-le: „Roman po liberalnem okusu je izmišljanja, ki izvira iz vrtoglavnega uma in okuženega srca“. Tu govorimo namreč o pohujšljivih francozkih romanih. »Začenja se innadaljuje z meseno poželjivostjo ter konča po mnogih pregrehah, pobojih, moritvah ali kaj podobnega, z zakonom. Iz kakoršnih virov izhaja roman, taki sad obrodi večjidel v svojih čitateljih in čitateljicah. Po pregrehah in premaganih zaprekah zvezanem zakonu, v kojern pa nikoli ni tistega raja, kakoršnega prenapeti kovači romanov popisujejo, čutijo se taki ženini in neveste kmalo ogoljufane in tako okanjene, da so v novem stanu popolnoma nezadovoljni in nesrečni, ker niso stopili v zakon s krščansko, temveč s sanjarsko pripravo — po šegi poželjivih prijateljev. Osmojena domišljija zopet dalje sanjari in kjer se pisani romani navadno končajo, tam se začno zakonski romani. Namesto medene ljubezni, se pokaže strast in ker pri tacih ljudeh krščanske ljubezni ni, se nasprotna nagnjenja grozno tepo, sanjari se zopet o kaki novi sreči, oskruni in raztrga se dostikrat zakonska vez in kdo na svetu je bolj nesrečen, kakor taki ljudje, kakoršnih imamo le preveč pred očmi, zlasti odkar je začelo tudi ženstvo romane namesto kuhalnice in ročnih del po rokah nositi.

Slovenci, hvala Bogu, do sedaj še nimamo tacih romanov, v nemški jezik jih je pa uže mnogo zatrošenih. Inkaj je konec po takem branji? Nezadovoljnost, beraštvo, samomor!

[ V] listu se mora na marsikaj gledati, da bo kos svojemu namenu; razširiti mora svoj delokrog kolikor možno, da postane dostojno glasilo našega ženstva. Naj mi dražestne čitateljice dovolijo izreči svobodno, in brezobzirno, kar mi sili v glavo, ko brskam po “Slovenkinih” številkah! Govoril bom iz čiste želje, da bi ona postala čimdalje popolnejša in sposobnejša za svoj poklic, in da bi se napredovaje utrdila in se razširila tudi ondi, kamor ni morda še dobila pristopa.

Narod obrača zaupno v vas svoje oči. A ne znate li, česa se nadeja od vas in česa zahteva? Poznate svoj uzvišeni poklic? Čemu pišete? Kakšni idejali vas mamijo in vas silijo da nekterikrat morda celo pozno v noč bedite pri brlečej svetilki in projektirate na snežnobeli papir fine poteze svoje pisave? Niste li nikdar nepričakovano zasačile svojih misli, kedar potajno se razvijajo, so vam tiho in pestro, kot pisani metuljčki, rojile po bistrih glavicah ? So-li bile vedno lepe in dobre in blagodejno vplivajoče na vaše mlade čitateljice ? Jaz nočem biti nepozvan svedok lehkotne rudečice, ki bi se morda vtegnila pokazati na kakem licu. Čemu? saj itak znam, da ni vsaka izmed vas zaprla k počitku trudnih oči z ono nepopisno zadovoljnostjo, katero človek čuti, kedar zadnji hip pred zaspancem pomisli na dobro delo, storjeno čez dan?

So li se čitateljice poboljšale po čitanju vaših spisov? Ali so dihale prosteje? Ali se jim je smijalo jasneje nekaljeno okó? Gorjé pisateljici, če po čitanju njenih spisov se raztegne črni oblak po zamišljenem čelu čitateljice, in ji mrzli dih zaveje v gorko srce!« Kaj si napravila z ono deklico, nedolžno mojo golobico? Ah, ona tvoja črtica, ne baš prenedolžna in presramežljiva, je prinesla burjo in nered v mlado dušo. Po tvoji črtici so se stemnile in zamotale njene misli, da ni mogla več jasno videti; strasti so se šumno vzdignole, da ni mogla več slišati glasu modrega sovetnika. Lica so ji zarudela, povesila je oči in prvikrat jo je bilo sram pred rodno materjo! Neoprezna pisateljica, kaj si storila s čitateljico, katero bi morala boljšati in blažiti »Slovenka«?

Ti mi lehko oporekaš: Jaz sem pisala za odrasle Slovenke, ne pa za otročje naročnice. Za odrasle? Bodi! Pozabiti pa ne smeš, da list pride v roke tudi mlajšim. List je seveda v prvi vrsti glasilo za odrasle, kdo bi to tajil? Toda če odrasle so modre (in vrlo prijetno mi je misliti, da so vse take) se bodo z nejevoljo odvrnile od tvojih nemodrih spisov, če pa slučajno je tudi takih, ki niso modre, oh, znaj da posebno tem je krvavo treba drugačega čtiva. S čem jim hočeš polniti prazno srce? Z nečimurnostjo, z ničem ? To je nesmisel! Treba jim tečne, zdrave, krepilne hrane, da si zopet napolnijo s krvjo anemične žile.
Ozri se naokolo po mili domovini in kmalu izprevidiš, da naši pisatelji, in še posebno pisateljice, ne smejo tratiti časa, ker je treba, da se odpravijo še marsikteri nedostatki in da se prinese v narodno zalogo še marsikaj nujno potrebnega. Nikakor ne boš koristila narodu, če tvoji spisi bodo prazni in če boš širila med mladimi Slovenkami lehkomišljenost in puhle sanjarije.
Pišeš li da zabavaš? No, bodi v božjem imenu! Piši, zabavaj, kratkočasi, tudi tega je treba. Toda pomisli! Kaka zabava je to, ako, dočim se bralka prijetno smeje in kratkočasi, se ji počasen a pogubonosen strup tajno in polagoma razširja po žilah in raznaša po šibkemt organizmu kali neizogibnega pogina? To ni zabava, to ti je tako igranje, kateremu konec bo grenko žalovanje in bridek jok.