"

Opredelitve

Predvidene kompetence in učni izidi

V prvem poglavju se boste seznale_i s temeljnimi pojmi, iz katerih bomo izhajali v naslednjih poglavjih: kaj je spol (biološki in družbeni spol) in kako je bil vključen v zgodovinske oziroma kulturnozgodovinske raziskave. Razumele_i boste razlike med zgodovino in kulturno zgodovino in zakaj je pomembno v raziskave teh disciplin vključiti kategorijo spola.

Kaj je kulturna zgodovina?

Na zgornje vprašanje, ki si ga kulturni zgodovinarji in zgodovinarke sicer vedno znova zastavljamo, kar priča o težavnosti odgovarjanja nanj, ponuja Roger Chartier v članku “Cultural History” (2015) eno izmed možnih opredelitev:

“Ni lahko opredeliti »kulturno zgodovino« v njeni specifičnosti. Ali naj to storimo tako, da določimo predmete in prakse, katerih preučevanje bi predstavljalo samo bistvo te zgodovine? Pri tem je velika nevarnost, da ne bomo uspeli potegniti jasne in nedvoumne ločnice med kulturno zgodovino in drugimi zgodovinami: na primer zgodovino idej, zgodovino literature, zgodovino umetnosti, zgodovino izobraževanja, zgodovino medijev ali zgodovino znanosti. Ali bi zato morali spremeniti perspektivo in misliti, da je vsa zgodovina, ne glede na njeno naravo – ekonomska ali socialna, demografska ali politična – kulturna, saj so najbolj objektivno merljivi pojavi vedno rezultat pomena, ki ga posamezniki pripisujejo stvarem, besedam in vedenju? V tej temeljito antropološki perspektivi problem ni toliko v opredelitvi posebnega področja kulturne zgodovine, ki se razlikuje od sosednjih, ampak bolj v izogibanju imperialistični opredelitvi te kategorije.” (Chartier 2015: 420) Chartier poudari, da je težavnost opredelitve kulturne zgodovine povezana s težavnostjo opredelitve pojma kultura: “Nešteto pomenov tega izraza lahko shematično razdelimo v dve skupini pomenov: ena označuje dela in geste, ki se v dani družbi izogibajo ekonomskim ali simbolnim nujnostim vsakdanjega življenja in so podvržena estetski ali intelektualni presoji, druga pa je usmerjena v običajne prakse, skozi katere kakršna koli skupnost živi in razmišlja o svojih odnosih do sveta, do drugih ali do sebe.” V prvem pomenu gre za zgodovinsko umestitev in opredelitev artefakta, pri čemer ločimo zgodovino upodabljajočih umetnosti, literarno zgodovino, zgodovino glasbe ipd., v drugem pomenu pa gre za kulturo kot “zgodovinsko prenašani vzorec pomenov, utelešen v simbolih, sistem podedovanih pojmovanj, izraženih v simbolnih oblikah, s pomočjo katerih ljudje komunicirajo, ohranjajo in razvijajo svoje znanje o življenju in odnos do njega« (Geertz, 1973).[1] Zato je celota jezikov in simbolnih dejanj skupnosti tista, ki tvori njeno kulturo. /…/ Osnovni cilj zgodovine, ki poskuša razumeti način, kako družbeni akterji dajejo pomen svojim praksam in diskurzu, je torej v napetosti med ustvarjalnimi sposobnostmi posameznikov ali skupnosti in po drugi strani omejitvami in konvencijami, ki jih omejujejo – bolj ali manj strogo, odvisno od položaja, ki ga v svojih odnosih dominacije – kar lahko misli, izrazi in stori. To priznanje velja tako za dobro brana dela in estetska ustvarjanja kot tudi za

navadne prakse – kar je drug način izražanja dvojne definicije predmetov kulturne zgodovine. (Chartier 2015: 423-424)

Odgovor na vprašanje, kaj je kulturna zgodovina, lahko preberemo tudi na spletni strani univerze Yale:

“Kulturna zgodovina oživlja pretekli čas in kraj. Pri tem kulturni zgodovinarji podobno kot intelektualni zgodovinarji preučujejo prepričanja in ideje. Poleg zapisov intelektualnih elit upoštevajo tudi (včasih nenapisane) predstave manj privilegiranih in manj izobraženih. Te se odražajo v izdelkih namensko umetniške kulture, vključujejo pa tudi predmete in izkušnje iz vsakdanjega življenja, kot so oblačila ali kulinarika. „Kultura“ lahko pomeni tudi vsakdanja stališča, vrednote, predpostavke in predsodke ter rituale in prakse, ki jih izražajo, od magičnih verovanj do spolnih vlog in rasnih hierarhij. V tem smislu imajo naši instinkti, misli in dejanja prednike, ki jih lahko kulturna zgodovina osvetli in kritično preuči.”
Kulturna zgodovina preučuje tudi glavne zgodovinske koncepte, kot so moč, ideologija, razred, kultura, kulturna identiteta, odnos, rasa, percepcija, in nove zgodovinske metode, kot je pripoved o telesu. James Bourke je s svojo kulturno zgodovino strahu (Fear: a cultural history (2006), opozoril, da kulturna zgodovina raziskuje tudi strasti, občutke in čustva izhajajoč iz drobnih zgodovinskih sledi (Marsden in McCaffery 2014: xlix), z zanimanjem za telo (embodied histories) pa so se pojavile tudi nove teme, na primer debelost (Sander L. Gilman: Fat: A Cultural History of Obesity, 2008; Christopher E. Forth: Fat: A Cultural History of the Stuff of Life, 2019).
Miri Rubin razlaga, kaj loči kulturnega zgodovinarja od zgodovinarjev, ki se posvečajo npr. demografiji. Medtem ko slednji izračunava zgodovinska gibanja velikosti družine ali starosti ob poroki, kulturni zgodovinarji raziskujejo ideje o družini, obveznostih, zakonski zvezi z vsemi protislovji in točkami pritiska in konfliktov, ki so jih povzročili v življenju ljudi. Poleg preučevanja doktrine, teologije in cerkvenih struktur – področij, ki jih že dolgo preučujejo zgodovinarji religije – kulturni zgodovinarji raziskujejo prakse, s katerimi se je religija širila, doživljala, razlagala in uporabljala. To pomeni, da so bili kulturni zgodovinarji pogosto tudi inovatorji pri iskanju zanesljivih in izvedljivih načinov, kako se približati vsakdanjemu življenju ljudi, ki niso ustvarili veliko dokumentacije, in kako ga opredeliti. Vendar je kulturno zgodovino napačno obravnavati le kot „zgodovino ljudstva“; njene raziskave so prav tako poučne, če se nanašajo na sodišča, politiko in vojske, na umetnost in oblačila, literaturo, slovnico in glasbo redkih in privilegiranih.
Eno izmed temeljnih besedil za razumevanje kulturne zgodovine je tudi knjiga Kaj je kulturna zgodovina? (What is cultural history?, 2004), ki jo je napisal Peter Burke. V njej piše o različnih obdobjih zgodovinopisja. Najprej se ozre v 18. stoletje in ugotavlja, da lahko od 80-ih let tega stoletja “zasledimo zgodovine človeške kulture ali kulture posameznih regij in nacij” in nato določi štiri faze kulturne zgodovine:

“klasično” fazo
fazo “socialne zgodovine umetnosti”, ki se je začela v 30-ih letih 20. stoletja;
odkritje zgodovine ljudske kulture v 60-ih letih 20. stoletja
fazo “nove kulturne zgodovine”.

Burke posamezne faze tudi natančno opredeli. Ker je knjiga dostopna v slovenskem prevodu in v številnih knjižnicah, ne bo težko poseči po njej in najti Burkove odgovore na zgoraj zastavljeno vprašanje.

Kot zanimivost  omenimo še, da je že leta 1899 zgodovinar Reinhold Günther napisal „Kulturno zgodovino ljubezni“ (Kulturgeschichte der Liebe). Ta knjiga ni predstavljala le zbirke znanstvenih, estetskih in teorij in duhovnih idealov ljubezni od antike do avtorjeve sodobnosti, ampak tudi tudi polemiko proti monogamni poroki, ki jo nadzoruje država, kar pomeni, da je Günther problematiziral družbeno institucijo zakona kot polja, kjer se kažejo mehanizmi podrejanja posameznika družbenim normam in dogovoru, kar odpira novo polje razmisleka o razmerjih moči. To pa je pristop, ki je še danes pogosto prisoten v kulturnozgodovinskih raziskavah, pri čemer je seveda jasno, da se sodobni pristopi močno razlikujejo od Güntherjevega.

Spol kot analitična kategorija v kulturni zgodovini

Da bi razumeli, kako kulturna zgodovina pristopa k raziskavam spola, si moramo najprej razjasniti, kaj pod konceptom spola sploh razumemo in obravnavamo. Preberimo dve starejši izjavi, v katerih je problematizirana spolna identiteta.

Človeška kultura ni niti v svojih predmetnih vsebinah nekaj brezspolnega, nič takega nima, kar bi jo postavljalo onstran moškega in ženske. Naša objektivna, predmetna kultura je pravzaprav v celoti moška kultura.

Georg Simmel: Filozofska kultura [Philosophische Kultur, 1911] (cit. po Rener 1993: 156)

Ženska se ne rodi kot ženska, temveč to postane.

Simone de Beauvoir: Drugi spol, 1948

Navedeni izjavi sta nastali v 20. stoletju in predstavljata začetke premislekov o tem, da spolna identiteta ni nekaj v naprej določenega, temveč nanjo vplivajo številni dejavniki. Kot je bilo zapisano zgoraj, je spol kot raziskovalna kategorija vstopil tudi v kulturnozgodovinske raziskave, zato moramo spoznati, kako se je izoblikovalo njegovo današnje razumvanje. V drugi polovici 20. stoletja se je iz spoznanj, ki jih izražata tudi zgoraj zapisani misli, izoblikovala najprej delitev na biološki in družbeni spol:

Koncept »družbenega« spola/spolov (ang. gender-s) se je sprva nanašal na družbeno konstruiranost spolov v okviru spolnega binarizma (ženske in moški). S tem se je ustvarilo razlikovanje med družbenimi vlogami spolov in spolom kot naravno kategorijo (ang. sex), »biološkim« ženskim in moškim spolom, njihovimi ospoljenimi telesi.

Opisana dihotomija »naravni spol : družbeni spol« je vključevala pomembno ugotovitev, da ni neposredne vezi med anatomijo in fiziologijo ter družbenokulturnimi konstrukcijami spolov. Razlikovanju t. i. družbenega in biološkega spola je sledila razgraditev pojmovanja biološke telesnosti. Danes v epistemološko posodobljenima družboslovju in humanistiki prevladuje argumentacija, da so utelešenja spremenljiva glede na kulturna in družbena okolja, zato jih je mogoče razumeti zgolj v povezanosti biološkega/naravnega in družbenega/kulturnega spola.

Znanstvena tematizacija je razširila pojmovanje spola/spolov z vključevanjem različnih telesnih danosti ob rojstvu (medspolne osebe) ali v procesu medicinskih posegov. Še kompleksnejša je širitev iz perspektive spolnih identitet; ena od pričujočih administrativnih klasifikacij tako vključuje pet kategorij: moške, ženske, transspolne (ang. transgender) osebe, tj. »transmoške«, »transženske« in »drugo«. (Šribar 2013: 184)

Preberite še misel Tanje Rener iz knjige Biografska metoda in spolna struktura vsakdanjega življenja:
“Vsakdanje življenje je radikalno seksualizirano najprej zato, ker ga spola doživljata različno, predvsem pa zato, ker je spol – v pomenu in razumevanju angloameriškega “gender” – ena od konstitutivnih struktur vsakdanjosti tako na ravni vsakdanjih praks kot na ravni imaginarijev. Spol oziroma spolna razlika kot socialno konstruirana razlika je vpisana v socialna pričakovanja, v telesa in govorico vsakdanjosti.”

Prelomni prispevek k razumevanju nastajanja družbenega spola pa pomeni teoretska misel Judith Butler. Premislite navedek iz njene knjige Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete:

Predpostavka o binarnem sistemu družbenega spola implicitno vzdržuje prepričanje, da družbeni spol posnema biološkega; tako je družbeni spol odsev biološkega ali drugače omejen z biološkim spolom. Če konstruirani položaj družbenega spola teoretiziramo kot radikalno neodvisnega od biološkega spola, sam družbeni spol postane prosto drseč izum: zato bi lahko moški in moškost označevala tudi žensko telo kot moško, ženska in ženskost pa moško telo kot žensko. (Butler 2001: 18)

Domnevo, da družbeni spol normativno posnema biološki spol in je le njegov odsev, imenujemo biološki esencializem. Ta temelji na ideji, da lastnosti in vedenje posameznikov in posameznic narekujejo neki vidiki biologije, kot so geni.

Po drugi strani se je v poststrukturalističnih obravnavah problematike spola in spolnosti uveljavila ideja družbenega konstruktivizma, ki je vpeljala predpostavko, da družbeni spol ni edini, ki je konstruiran, ampak da je tudi biološki spol konstrukt, ki je ustvarjen v ospoljenih (ang. gendered) diskurzivnih praksah.

Družbenega spola ne smemo razumeti kot zgolj kulturni vpis pomena na že prej dani biološki spol (pravna koncepcija); družbeni spol mora označiti tudi sam proizvodni aparat, s katerim se vzpostavita sama biološka spola. (Butler 2001: 19)

Ker bomo spol obravnavali_e v historični perspektivi, bomo večinoma razpravljali o ženskem in moškem spolu, saj so se avtorice in avtorji iz obravnavanega obdobja, pa tudi institucionalne prakse ukvarjale s spolom na dihotomni način. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so mnoge posameznice in posamezniki imeli probleme s pripisano spolno identiteto in se s tem spopadali na različne načine, o katerih bo govora v posameznih poglavjih.

Kaj je feministična teorija?

Feministična teorija je razširitev feminizma (razumljenega kot praktično družbeno gibanje, ki se ukvarja z neenakostjo spolov) v teoretični diskurz. Feministična teorija je nedvomno eden najpomembnejših in najvplivnejših intelektualnih tokov 20. stoletja. /…/  Kljub svoji raznolikosti in skoraj neomejenim različicam ima feministična teorija v svojem jedru štiri glavna cilja: (i) pojasniti izvor in vzroke neenakosti spolov; (ii) razložiti delovanje in obstoj tega stanja; (iii) opredeliti učinkovite strategije za dosego popolne enakosti med spoloma ali vsaj za ublažitev učinkov obstoječe neenakosti; in (iv) zamisliti svet, v katerem spolna neenakost ne obstaja več. (Buchanan 2010)

 

V osemdesetih letih 20. stoletja se tudi v zgodovinopisju odpre premislek o spolu kot analitični kategoriji. Pomembno zgodnje zgodovinopisno delo, ki ga lahko umestimo v tovrstne raziskave, je knjiga Joan Wallach Scott Spol in politike zgodovine (Gender and the Politics of History, 1988), ki je delo o kulturni zgodovini, zgodovini spola in zgodovini nasploh. Zgodovinarka kategoriji „moški“ in „ženska“ razume kot besedi s pomenom, ki daleč presega zgolj biološko razliko. O obeh kategorijah, kot ugotavlja, obstajajo nizi predpostavk in asociacij, ki daleč presegajo fizične zmožnosti in so globoko zakoreninjene v zgodovini in jeziku, ki jih avtorica ponazori s primerom iz srednjega veka,  ko so ženskemu spolu, kakor je mogoče razbrati iz tedanjih zapisov, pogosto pripisovali bolezenskost (nagnjenost k boleznim), šibko moralno presojo, disimulacijo, lahkovernost, nižjo pričakovano življenjsko dobo, šibke sposobnosti sklepanja in še kaj.

Za Joan W. Scott je spol „znanje, ki določa pomen telesnih razlik“. Uporablja se v podobah, besedilih in praksah za oblikovanje pomenov, ti pomeni pa nato oblikujejo razumevanje in izkušnje ljudi.

Zgodovinske študije, ki so upoštevale spol kot raziskovalno kategorijo, so prevzemale razumevanje spola, kakršno se je razvilo v ženskih študijah in feministični teoriji. Ženske študije so prve odprle spol kot problem, saj so izhajale iz spoznanja, da so bile ženske spregledana kategorija v raziskavah na vseh področjih. Tovrstni premisleki so odprli polje feministične teorije.

 

Preberite, kako ameriška zgodovinarka Nancy Cott razloži povezavo med spolom in zgodovino in kako opredeli zgodovino spolov:

Nancy Cott: Kaj je zgodovina spola? (What Is Gender History?)

Človeško razumevanje spolnih razlik – številni in različni načini, na katere se obstoj moškega in ženske pojavlja v družbenih odnosih, prepričanjih, praksah in institucijah – to je spol. Ker so pojmi spola produkt človeške kulture, niso stalni, ampak so značilni za določen čas in kraj. To pomeni, da je spol po svoji naravi zgodovinski. Opredelitev spola je vedno prisotna, vendar nikoli statična. Tudi v določenem času in prostoru se kategorije moškosti in ženskosti oblikujejo, širijo, izpodbijajo, preoblikujejo in potrjujejo. Zato se bodo reprezentacije in udejanjanje spolnih atributov in lastnosti pojavljale na vseh področjih, na katerih ženske in moški živijo in razlagajo svoja življenja.

Zgodovina spolov ne zmanjšuje pomena zgodovine žensk, temveč jo vključuje in krepi. Zgodovina spolov ženskam ne priznava le vloge zgodovinskih akterk, temveč tudi zavrača predpostavko, da so moški nevtralna bitja, katerih moškost in spolnost ne zahtevata pozornosti. Ta perspektiva predpostavlja, da vsak zgodovinski subjekt oblikujejo in nanj vplivajo lastnosti spola – in obstoj spolnega binarnega sistema.

https://apcentral.collegeboard.org/courses/ap-united-states-history/classroom-resources/what-is-gender-history

Tudi Burke omeni raziskave žensk v (kulturni) zgodovini. Kot prelomno delo na tem področju navaja serijo knjig Zgodovina žensk na zahodu(Histoire des femmes en Occident, 1990-1991) v petih zvezkih, ki sta jo kot glavna urednika v petih zvezkih podpisala Georges Duby in Michelle Perrot. Feminizem je po njegovem mnenju prav tako globoko vplival na kulturno zgodovino kot raziskave zahodnjaških predsodkov (najbolj znamenita knjiga na tem področju je gotovo Saidov Orientalizem). 

Zgodnje raziskave zgodovine spola so se torej osredinjale na ženske, saj so bile dolgo skoraj povsem spregledana skupina. Če se ozremo, kaj je vsebina zbirke A cultural history of women, so bila področja, ki so se nanašala na žensko, naslednja: življenjski cikel, telesa in spolnost, religija in ljudska verovanja, medicina in bolezen, javni in zasebni svet, izobraževanje in delo, moč in umetniška reprezentacija. Vsaka od šestih knjig je vse te tematike obravnava v določenem zgodovinskem obdobju.  A kmalu je postalo jasno, da so s takšno metodologijo, kot so jo razvile ženske študije in feministična teorija, bili spregledani moški.

 

Kaj je pojem hegemone moškosti?

“V svojem temeljnem delu Masculinities iz leta 1995 ga je uvedel R. Connell (v slovenščino je bilo prevedeno leta 2012). V njem opredeljuje več vrst moškosti, poleg hegemone, ki je
kulturno dominantna ter se v družbi perpetuira in ohranja s pomočjo države in oblasti, opozarja še na marginalne in soudeležene moškosti. Hegemone moškosti se kažejo v
različnih družbenih praksah (pa tudi socialnih in kulturnih) (Armengol, 2013, 2), ki so povezane tudi z moškim telesom in imajo politične implikacije.” (Selišnik 2020: 254)
»Hegemona moškost zagotavlja ali se obravnava kot zagotovilo za prevladujoč položaj moških in podrejenost žensk. Hegemona moškost je definirana v nasprotju s homoseksualno moškostjo in je hkrati rasistična, definirana na številne ‘nebele’, podrejene moškosti.« (Crnović 2017: 90–91).
Ivana Kobilca: Ivan Hribar (okoli 1920-1926)

V članku Men’s History, Gender History, or Cultural History? Konstantin Dierks postavlja začetek tovrstnih raziskav v leto 1996, ko je profesor Bruce Dorsay zasnoval predmet Zgodovina moškosti v Ameriki 1750-1920. Diersk predstavi kasnejše monografije s tega področja: študijo Shawna Johansena o očetovstvu v protestantskih družinah v Združenih državah Amerike, ki prikaže, kako so bili očetje dejavno vključeni v družinsko življenje in da prostor zasebnega ni bil zgolj ženski prostor. Številne raziskave so se posvetile vprašanju o hegemoni moškosti in podrejenih moškostih, vendar predvsem s stališča moških, ki so pisali o svojem spolu, kako so na to gledale ženske, pa je bilo spregledano. Diersk na vprašanje, v katero disciplino sodijo obravnavana dela,  ne odgovori, zato ni povsem jasno, kaj si predstavlja pod (kulturno) zgodovino moškosti oziroma spola.

V slovenskem prostoru je tematiko hegemone moškosti prva temeljiteje obravnavala Irena Selišnik v članku Politične moškosti na Kranjskem v 19. stoletju, kjer je tudi na kratko povzela dotedanje mednarodne raziskovalne trende in ugotavljala, da je “koncept moškosti zlasti za kulturne zgodovinarje ostal predvsem vrsta pogleda, ki je obogatil kulturno zgodovino, ne pa samostojen fenomen. Sodobne historične analize moškosti tako večkrat prezrejo razmerja med moškostjo in drugimi identifikacijami (intersekcionalnost), ki tvorijo identiteto in oblastna razmerja, predvsem pa prezrejo vsakodnevne prakse moškosti, kaj torej moški počenjajo, in se bolj ukvarjajo s predpisanimi normami za moško ravnanje (Tosh, 2011, 19–20). V srednjeevropskem prostoru so nekatere zgodovinske študije presegle to dilemo, so se pa osredotočile predvsem na obravnavo vojaške moškosti (Maxwell, 2015, 537; Hagemann, 2006), čeprav najdemo tudi dela, ki se dotikajo očetovstva in moške seksualnosti (Hanisch, 2005). Slovenski zgodovinarji in zgodovinarke se z moškostjo večinoma niso podrobneje ukvarjali, čeprav jo nekateri posredno naslavljajo, med njimi teksti Janeza Cvirna in Roka Stergarja za 19. stoletje.” (Selišnik 2020: 253).

O tem, da je družbeni spol danes neločljiv del kulturnozgodovinskih raziskav priča tudi vključitev tega koncepta v zbornik “The Cultural History Reader” in sicer je to prvi koncept, ki je v zborniku predstavljen. Opredeljen je tako:

SPOLNA IDENTITETA IN ODNOSI so že dolgo prepleteni z drugimi vidiki prizadevanj ljudi za iskanje smisla v življenju – na primer v povezavi z otroštvom, vero, pismenostjo in vojno. Ker so tako tesno povezana z mnogimi drugimi vidiki življenja ljudi, se je oblika spolnih razmerij v preteklosti in v različnih družbenih okoljih nujno spreminjala, kar odraža spremembe v vzorcih prilagajanja med »vlogami moških in vlogami žensk«. Ker pa se dihotomija med moškim in ženskim zlahka zdi biološko danost, so se vloge, dodeljene na podlagi spola, pogosto zdele nespremenljive in ne vezane na čas. Prva naloga kulturnih zgodovinarjev je pokazati, kako so se te vloge spreminjale, čeprav je to mogoče storiti na različne načine. Wahrman (2004) trdi, da je velika sprememba v dojemanju spolov med Britanci nastala v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja. Drugi poudarjajo dolgoročno kontinuiteto, čeprav dopuščajo spremembe.
Sistematične ovire za možnosti žensk, da dosežejo individualno avtonomijo, so obstajale skozi stoletja, čeprav se je njihova narava spreminjala. Prav zato, ker je moška prevlada temeljila na prepletenih učinkih običajev v mnogih kulturnih sferah, se je ohranila od srednjega veka do 19. stoletja, kljub pomembnim spremembam, ki so spremenile njene bolj očitne manifestacije. (McAffery in Marsden 2014: 1) (prevod in poudarek Katja Mihurko)

Spol je pomembna raziskovalna kategorija tudi v Mednarodnem društvu za kulturno zgodovino. Ena izmed konferenc društva je bila naslovljena Spol in generacije, leta 2024 pa je plenarno predavanje na temo moškosti izvedel Cristopher E. Forth.

Kako razumemo dobo meščanstva in kako področje Slovenskega?

Pod dobo meščanstva na Slovenskem razumemo obdobje od slovenskega narodnega preporoda, torej od druge polovice 18. stoletja do leta 1945, ko nastane nova državna tvorba, v kateri meščanstvo kot družbena skupina ni več prisotna.

Družina igralskega para Anton Cerar Danilo in Avgusta Danilova (vir: dlib)

Toda kaj meščanstvo sploh je in kako se je razvijalo v habsburški monarhiji? O tem lahko beremo v članku  Ernsta Bruckmüllerja, Nove raziskave zgodovine Avstrijskega meščanstva:

Z nemškim pojmom Bürger — meščan so povezane tri različne pomenske ravni: a) polnopraven prebivalec (privilegiranega) mesta v staroevropski (fevdalni) družbi; b) državljan; c) meščan po premoženju (Besitzbürger) in izobrazbi (Bildungsbürger) 19. in zgodnjega 20. stoletja. V nadaljnjem bo govora o »meščanstvu« v zadnjem pomenu (četudi se ni mogoče izogniti stičnim točkam z obema drugima pomenskima ravnema). Zdajšnja diskusija izhaja iz tega, da »meščani« niso bili enoten razred, temveč konfiguracija različnih družbenih skupin. »Meščanskost« naj bi torej v prvi vrsti pomenila »kulturo«, nekakšen kulturni habitus, skupno priznavanje določenega načina mišljenja in vedenja.
Ta kultura je bila kar najtesneje povezana s samorazumevanjem »premoženja in izobrazbe«. Omenjena socialna konfiguracija se je približno ujemala s privilegirano volilno pravico v mestih in trgih po letu 1861. Sem so sodili vsekakor bankirji in veletrgovci, industrijski podjetniki, tehniki in inženirji, advokati, zdravniki, profesorji, učitelji, vodilni nameščenci in uradniki. Njihova enotnost se je izražala v skupnem credu, ki je v bistvu temeljil na razsvetljenstvu in na veri v racionalno razlago in obvladljivost sveta (Bruckmüller 1991: 372).

/…/ Nova meščanska publika, ki so jo sestavljali najrazličnejši uradniki, učitelji, profesorji, zdravniki, odvetniki (ampak le malokateri obrtniški podjetnik), je dovzetna za novo literarno kulturo, ki se je odražala na ravni podjetij in na delovnem trgu sprva s povečanjem števila knjigarn, založb, čitalnic, knjižnic in knjigoveznic (Bruckmüller 1991: 373).

Za raziskavo, ki povezuje meščanstvo s spolom, je pomembno tudi, da so bili meščanom skupni “vzorci obnašanja, ki so segali od izbire oblačil, rabe nazivov, dekoracije domačih prostorov do etikete obnašanja za mizo.” (Ličen 2023: 24)

Četudi smo obdobje, v katerem bomo preučevali kulturno zgodovino spolov, poimenovali doba meščanstva, ne bomo ignorirali delavskega razreda. Hkrati se bomo zavedale_i, da tudi meščanstvo ni enovita skupina, temveč ga sestavljajo predstavniki različnih poklicev, premoženja in izobrazbe.

Pod besedo Slovensko pa razumemo področja v habsburški monarhiji, kjer je živelo prebivalstvo, ki je govorilo slovenščino. Ker so bile številne ustanove in društva bolj številno zastopane v deželi Kranjski, bo pozornost usmerjena pretežno v Ljubljano kot njeno središče. Seveda so na tem področju živeli tudi pripadniki in pripadnice drugih narodnosti, vendar se bomo glede ustanov posvetili le slovenski kulturni skupnosti, ki je postajala iz leta v leto bolj medsebojno povezana. Četudi je jasno, da lahko celovito in poglobljeno razumevanje tematik, ki jih obravnavamo, pridobimo le s pristopom, ki ne le nacionalno fokusiran,  bi raziskava drugih nacionalnih skupnosti, močno presegla obseg tega predmeta in učbenika.  Koliko bolj bogata je primerjalna perspektiva, pa dokazuje knjiga Meščanstvo v zalivu Daše Ličen, ki raziskuje društveno življenje v habsburškem Trstu in pri tem presega nacionalne omejitve.

Za raziskovanje spola v dobi meščanstva, je pomembno tudi to, da je ta družbeni razred razvil posebno ideologijo, “ki je utemeljevala nove oblike delitve dela med moškim in žensko, to pa je privedlo do oblikovanja stereotipnih karakteristik po spolu, v vsakdanje življenje pa se je ostro zarisala meja med javnim in privatnim” (Studen 1994: 150). Ta ločnica je lepo razvidna v knjigi pravnika, publicista in narodnega buditelja Janka Serneca Nauk o gospodinjstvu (1871).

Janko Sernec: Nauk o gospodinjstvu (1871)

Den na den se trudimo možje, pridelovati živež in obleko, postavljati poslopja, braniti svoj dom z orožjem, množiti blago v hiši na vse strani. Z eno besedo, mi možje smo večidel tvorniki, Latinec reče producenti. Ve žene pa imate večidel drugo nalogo, ve morate skerbeti za vživanje, da vsak po hiši dobi svoj kos vžitka, da mu diši, da se zopet pokrepča za daljni trud; ve morate skerbeti, da se ohrani blago, po možeh pridelano, in da doseže svoj namen po zmernem in pametnem povžitju. Latinec bi rekel: Vaša naloga v narodnem gospodarstvu je uravnanje konsumpcije. Kako lepa naloga! trudnemu priskerbeti mir in pokrepčanje; gladne sititi, žejne napajati; tako pa vsako čelo po hiši zvedriti, vsako serce zveseliti! (Sernec 1871: 3)

Kako se je ta ločnica kazala v slovenskem meščanstvu, boste ugotovili_e v naslednji nalogi.

Naloga

Preberite nekrologa Franje Tavčar in Ivana Tavčarja v časniku Slovenski narod. Podčrtajte besede, s katerimi so opisane njune karakterne lastnosti in jih izpišite. Povzemite najpomembnejše postaje na njuni življenjski poti in jih prav tako vpišite v razpredelnico. Ali opazite razlike v dojemanju njune družbene vloge? Ali so razlike povezane s tradicionalnimi spolnimi vlogami? Utemeljite svoj odgovor.

 

Franja Tavčarjeva

Franja Tavčarjeva

Ljubljana, 8. aprila.

Umrla je plemenita, hrabra i značajna slovenska žena Franja Tavčarjeva.

Pred dvema mesecema je praznovala svojo 70 letnico. Vsa napredna slovenska javnost ji je tedaj izkazala spoštovanje in zahvalo za neumorno, nesebično in plodno javno delovanje, ki je izpolnilo zadnja desetletja jubilantke. Ves narod ji je tedaj želel, da bi še dolgo vodila nase napredno ženstvo, da bi ji bilo usojeno še dolgo vzpodbujati mlado generacijo k delu v korist skupnosti, k delu za zmago napredne miselnosti.

S cvetjem in čestitkami jo je tedaj obsula Ljubljana. Iz vseh krajev Slovenije so prišle žene in dekleta. Iz vseh krajev Slovenije so prišli zastopniki javnih društev in ustanov, vsi so prinesli čestitke in cvetje. Ginjena od veselja je Franja Tavčarjeva sprejemala častilce in jih vzpodbujala k delu za misel, kateri je žrtvovala najlepša leta svojega življenja po vzgledu svojega moža dr. Ivana Tavčarja. Še nobeni slovenski ženi ni javnost izkazala ob taki priliki tolike pozornosti in tolike časti.

Včeraj ponoči ob 23.15 je nehalo biti plemenito in hrabro srce Franje Tavčarjeve. Danes zjutraj je slovenska javnost iz jutranjih časopisov izvedela tužno vest o njeni smrti. Tisočera srca njenih oboževalcev in oboževalk, njenih učenk in sodelavk, njenih prijateljev in prijateljic je ta vest napolnila z žalostjo. Širša javnost ni vedela o njeni bolezni. Gospa Franja Tavčarjeva se ji je z občudovanja vredno življensko energijo upirala. Opešale so ji zadnja leta samo noge. Oprta na palico je posečala zadnje čase dobrodelne prireditve. Ob 70 letnici smo se občudovali njeno duševno čilost, podjetnost in prisebnost. Sprejemala je številne deputacije iz vse Slovenije, poročevalcem je ustregla rada in jim pripovedovala o najzanimivejših dogodkih iz svojega javnega udejstvovania. Njen spomin je bil še svež. Kakor vedno, tudi v najtežjih časih, je ob sedemdesetletnici brez strahu povedala s plemenito samozavestjo, kako se je borila s sodelavkami za duhovno in narodno svobodo. Pogumno je izjavila, da bi brez njene pomoči naše ženstvo ne zbralo podpise za majniško deklaracijo, kar nekaterim ni bilo všeč. Franja Tavčarjeva je ljubila nad vse svoi narod, zaradi tega je v usodnih dneh skušala zbližati napredno ženstvo in ženstvo, ki se imenuje katoliško  Velikodušnost te slovenske žene, njena zdrava pamet in njena plemenitost se je pokazala v velikih prilikah, baš ob takih prilikah pa je ženstvo nasprotnega tabora pokazalo svojo ozkosrčnost in strankarsko odvisnost. pr-Pokojno Franjo Tavčarjevo je napad časopisja iz Kopitarjeve ulice ob 70 letnici užalil, ker so ji podtikali slab namen Z besedo klerikalke« prav gotovo Fran:a Tavčarjeva ni imela namena kogarkoli žaliti in psovati. Dobila je zadoščenje na dan po smrti. Današnji jutranjik iz Kopitarjeve ulice ugotavlja, da je »Franja Tavčarjeva sicer delovala v nam nasprotnih političnih vrstah, toda bila je vseskozi ljubezniva in korektna gospa plemenitega srca, ki ie imela za vsakogar dobro besedo in odprto roko. Da, korektna je bila tudi ob 70 letnici.

Franja Tavčarjeva je bila rojena 8. februarja l. 1868 v Ljubljani na Starem trgu v hiši št 2« kot hči nadtelegrafista Gustava Košenine in njegove žene Frančiške, rojene Arcetove, hčerke imovitega Ljubljančana. Kmalu je izgubila očeta in mater. Mati, ki ie bila izredno lepa ženska, je umrla dva meseca po rojstvu Franjice, oče je podlegel tri leta nato pljučnici. Siroto Franjico je vzgajala skrbno kakor pravi mati teta Ajka Acetova s pomočjo strica Rajka Aceta in strica Franca Lukmana, tedaj najuglednejšega in zadnjega ljubljanskesa trgovca s čipkami. Stric France Lukman, ki je bil znan pod imenom »špickramar” in je ostal samec, je ustvaril dom Arcetovim in siroti Franjici Košeninevi na Poljanski cesti. Male Franjice se je prijelo ime »špickramerjeva Francka”. Že v šoli pri uršulinkah je Franjica pokazala veliko zanimanje za slovenski jezik in se navduševala za tvorce slovenske narodne kulture. Razvila se je v krasno dekle, v katero se je zaljubil dr. Ivan Tavčar, ko mu je bio 35 let. Dne 22. maja 1. 1887 sta se poročila v šentpetrski cerkvi. Nevesta je imela komaj 19 let.

V srečnem in vzornem zakonu je Franja Tavčarjeva rodila štiri sinove, Ivan je advokat, Ante bančni ravnatelj, Igor zdravnik in Fran inženjer. Hčerka Pipa se je poročila z zagrebškim industrijalcem Arkom. Razen sina Frana ki se mudi poslovno v Ćrni gori, so bili vsi otroci ob smrtni postelji, ko je Franja Tavčarjeva mirno prestopila prag iz življenja v smrt.

Ob 70 letnici je Franja Tavčarjeva izjavila: »Resnično sem vesela, da napredne narodno zavedne žene v teh desetletjih, ki so za name, nismo delale zaman« Imela je je v resnici velike uspehe pri organizaciji našega ženstva. Leta 1901 je ustanovila »Splošno žensko društvo« ki je matica naših ženskih organizacij. Skrb za napredek našega ženstva in zlasti skrb za mladino jo je vodila vsa nadaljna leta in jo vzpodbujala k javnemu delovanju. Ustanovila je prvo slovensko »Žensko telovadno društvo« pa prvi ženski sokolski odsek pri Sokolu.  Sodelovala je pri ustanovitvi Otroške bolnice, Dečjega doma, Višje dekliške šole, internata Mladike, po prevratu pa pri ustanovitvi Doma visokošolk in Doma Franje Tavčarjeve v Kraljevici. V usodnih in težkih časih med svetovno vojno je organizirala dobrodelne akcije za naše fante na fronti in v zaledju. Tudi v teh časih se ni bala priznati, da je Slovenka in Jugoslovenka Tedaj je imela že odlikovanje kralja Petra I., katerega je dobila leta 1911, ko je prinesla v Beograd prispevek slovenskih žen za poplavljence v Srbiji. Bila je prva slovenska žena s tako dragocenim odlikovanjem. Bila je tudi najbolj ponosna na to odlikovanje in ga ni vrnila med vojno, ko so ji oblasti grozile. Blagopokojni kralj Aleksander I. Zedinitelj ji je izkazal ob vsaki priliki svojo naklonjenost, kraljica Marija jo je ljubila in spoštovala, saj je bila dolgo vrsto let njena častna dvorna dama. Po prevratu je ustanovila podružnico Kola jugoslovanskih sester v Ljubljani in dala pobudo za ustanovitev podružnice tega društva po vsej Sloveniji. Ob 60 letnici in ob 70 letnici je dobila dve jugoslovanski odlikovanji, pred leti pa tudi visoko bolgarsko in visoko češkoslovaško odlikovanje Bila je prva častna meščanka Ljubljane.

Svojo plemenito naklonjenost mladini je pokazala tudi s tem, da je stopila na čelo konzorcija »Zvončka . Odločilen je bil njen vpliv v številnih ženskih organizacijah, bila je v resnici voditeljica našega ženstva in ustanoviteljica vseh važnejših dobrodelnih ustanov in zavodov. Postavila si je s smotrnim in zavestnim delom najlepši in najtrajnejši spomenik, ki bo bodočnosti pričal o njeni plemenitosti, pogumnosti in brezmejni dobroti.

Pogreb bo v nedeljo.

Dopoldne so uslužbenci mestnega pogrebnega zavoda na domu pokojne gospe Franje pripravili vse potrebno za mrtvaški oder, na katerega bodo položili njeno truplo takoj po prevozu iz Leonišča Določena je tudi že ura pogreba. Ljubljana bo spremila blagopokojno gospo na njeni zadnji poti v nedeljo ob 14. Pogreb bo iz hiše žalosti Breg 8, odkoder bo krenil po Novem trgu, Gosposki ulici na Kongresni trg, odtod pa po Šelenburgovi ulici, Aleksandrovi in Bleiweisovi cesti na Celovško cesto do pivovarne Union, kier bodo krsto z zemskimi ostanki plemenite pokojnice položili na avtofurgon, ki jo bo prepeljal na Visoko, kjer jo bodo ob 17. položili v rodbinsko grobnico k njenemu možu dr. Ivanu Tavčarju.

Vir: Slovenski narod, 08.04.1938, številka 79

Dr. Ivan Tavčar. Slovenski narod, 20. februar 1923.

DR. IVAN TAVČAR

Umrl je — mož.
S. Gregorčič.
Po večletni ljuto borbi s Vsekrotilko Smrtjo, ki ji je po večno veljavnih zakonih brezpogojno plen vse, kar se rodi smrtnega, je včeraj izdihnil svojo plemenito velko dušo eden največjih sinov, kar jih je kedaj rodila dobra, zlata, a bedna slovenska mati.
Izdihnil je dr. Ivan Tavčar.
Umrl je — mož!
Dr. Ivan Tavčar Je vzrastel iz osrčja naše slovenske zemlje in je tako izrazit predstavitelj našega plemena, naše kulture in vseh naših stremljenj, vsega našega življenjskega boja, vseh naših visokih ciljev in vzorov, vsega našega trpljenja in upanja v lepšo bodočnost, kakor jih imamo v vsej svoji preteklosti le prav neznatno število.
Vsak narod ima v svoji knjigi Življenja na najodličnejšem mestu zapisana imena svojih največjih osebnosti, najizrazitejših predstavnikov svoje narodne in vsečloveške individualnosti. Njegove velike vrline so istovetne z najlepšimi potezami v splošno človeškem, vsečloveškem značaju. In te velepoteze vsečloveškega, božanstveneea značaja se oživotvarjajo v največjih duhovih posamnih narodov.
Naši najsvetlejši vzorniki so možje, ki so združili v svoji osebnosti v čudovito skladje vse, kar je najlepšega in največjega v nepopolnem mikrokozmu vsega človeškega. Ivan Tavčar je bil n a š slovenski — človek Po svoji zunanjosti je bil v svoji mladeniški in moški dobi vse do tistih let, ko je začela trkati na njegova vrata neizprosna morilka vsake energije in vse lepote, mož, kakor da ga ni rodila v bolečinah stokajoča mati; bil je mož, o katerih pravi naš moderni poet, da so se izvili gori iz boka. — V tej orjaški človeški lupini pa so bili v najlepši pestrosti nasuti biseri pravega, najplemenitejšega, iskrenega notranjega življenja. Tu notri je bilo »življenje njegovega življenja«.
Kdorkoli je imel priliko, seznaniti se s tem njegovim večnim življenjem, je neoporečna priča o čednostih in lepotah velike Tavčarjeve duše.
Veliki duh Tavčarjev je plaval že v prvi svoji mladosti in v vsej svoji poznejši dobi nad toli vroče ljubljeno zemljico slovensko, obkroženo od vseh strani z neprijateljskimi silami, tresoč se le prečesto v smrtni groznici. Njegovo sveto prepričanje, da se more naš narod na tem tako strašno ogroženem koščku slovanske zemlje ohraniti in rešiti le s pomočjo svoje lastne kulture, ki ima svoje vrelišče in žarišče v lastnem ljudstvu, iz katerega mora vzrasti narod, je rodiIo Emila Leona — pisatelja Ivana Tavčarja. In slovenski narod je sprejemal iz svojevrstnega umetniškega peresa Tavčarjevega biser za biserom v lepi vrsti od prvih črtic o bolestih in radostih naših gorjancev pa do onega v naši literaturi brezprimernega. čudovitega »Cvetja v jeseni«, s katerim se je kot silna pisateljska individualnost za večno poslovil od svojega naroda.
Naša slovstvena zgodovina nam bo podala o pisatelju Tavčarju sklepno sodbo, ki bo njegovemu velikemu geniju pravična in zanj ter za našo nacijonalno kulturo nadvse častna.
Kultura more ohraniti naš narod v njegovi težki življenjski borbi. In kulture ni brez prave svobod e. To je bila druga velika maksima mladega in starega Emila Leona in dr. Ivana Tavčarja.
Bil je ves čas svojega blagoslovljenega življenja naš veliki borec za svobodo, naš voditelj na poti skozi temo tja proti jasnim, solnčnim ciljem svobode in kulturnega napredka. Boril se je z vso ostrostjo svojega duha, z vso svojo življenjsko energijo zoper mračne sile, ki so bile nevarne napredku in svobodnemu, neoviranemu razmahu naše duševne energije, naših umetniških in znanstvenih stremljenj.
Vse, kar je bilo v dolgih desetletjih resnično narodnega in naprednega, iskreno vnetega za srečo In lepšo bodočnost našega rodu, je bilo v naprednem političnem taboru, ki ga je ponosno, vztrajno in nesebično čisto vodil dr. Ivan Tavčar, najdoslednejši, najnačelnejši in najčistejši naš politični voditelj.
»Umrl je — m o ž!
Kje tak je še med nami?«
Dr. Ivanu Tavčarju je bilo dano, da je učakal ujedinjenje slovenskega naroda z brati na jugu v eno narodno državo, Izpolni se mu je s a n, k i ga je sanjala njegova bogata d u š a v opojnih trenutkih, ko se je oddaljila od krute realnosti suženjstva, ki nas je vse pritiskalo k tlom, ki ga je prenašal zlasti on z največjim samozatajevanem v zadnjih letih pred razsulom habsburškega carstva. Videl je Še kot izvoljeni poslanec ljube mu Ljubljane, kjer so bile vse najtrdnejše korenine njegovega bistva, narodno skupščino, ki je položila temelj naši državi. Nato se je vrnil — njegova večletna bolezen ga je k temu prisilila — v svoj rodni slovenski zavičaj in je s stoično mirnostjo in udanostjo pričakoval, kar je neizogibno.
Bogato, blagoslovljeno življenje velikega moža — stoično mirna, lepa smrt našega velikana, ki tolaži vse njegove ljube, ki so mu bili kot svojemu dobremu očetu tako iskrena udani.
Končano! Kar je smrtnega na njem, se izroči v par dnevih naši slovenski zemlji, katere vrednost in lepoto je ovekovečil v svojih nesmrtnih delih.
Kar je nesmrtnega, večnega v njegovih delih, v njegovih spisih, v njegovem plemenitem značaju, vse to gre z njim pred prestol Vernega, da bo pričalo o njegovem velikem, nesmrtnem delu za narod, za Človeštvo.
A vsi ti njegovi velečini čustva in uma naj se vrnejo Izpred prestola Božanstva v našo domovino, na našo zemljo, v našo kraljevino in jo naj store — srečno! In če bo naša domovina srečna, bo srečen tudi veliki Duh našega Ivana Tavčarja, ki naj bdi nad njo v vekov veke.
Večna slava nesmrtnemu geniju dr. Ivanu Tavčarju!

Poglobljeno branje

Za razširitev in poglobitev znanja o tem, kaj vse obsegajo kulturnozgodovinske raziskave, preberite knjigo  Europe: A Cultural History

 


  1. Geertz, 1973. The Interpretation of Culture. Basic Books, New York.

License

Kulturna zgodovina spola na Slovenskem v dobi meščanstva Copyright © by Katja Mihurko. All Rights Reserved.