2. SISTEMSKI PRISTOP K REŠEVANJU PROBLEMOV

»Dobro je povsod odvisno od dveh stvari: od dobro zastavljenih ciljev in od sredstev za njihovo izpolnitev.« Aristotel

Prepletenost posameznih problemov nas prepriča o nujnosti njihovega sistemskega reševanja. Zaznani problem obravnavamo kot motnjo v sistemu, ki jo je treba odpraviti. Za odpravo problema oziroma dosego želenega cilja moramo v sistemu izvesti prilagoditve.

Sistemski pristop temelji na ideji hierarhije oziroma zasnovi organizirane kompleksnosti, ki obravnava vsak proces, organizacijo, strukturo ali organizem kot celoto oziroma sistem, sestavljen iz hierarhičnih organizacijskih ravni (podsistemov), od katerih je višja raven vedno kompleksnejša od nižje. Vsaka raven ima svoje tipične lastnosti, ki jih opišemo različno (npr. z enačbami, stanji …).

Splošno znan primer sistema je družina, ki živi v isti hiši, kar je zelo poetično opisal Lev Nikolajevič Gumiljov [3]: »Elementi družine so: mož, žena, tašča, sin, hči, hiša, skedenj, vodnjak, mačka. Dokler se imajo ljudje radi, je sistem stabilen; če se sovražijo kakor v romanih Agathe Christie, se sistem ohranja, čeprav z negativno komplementarnostjo. Če pa se zakonca ločita, če otroci odidejo v šole, če se tašča prepira z zetom, če skedenj brez popravljanja razpade, če je vodnjak opuščen, mačka pa ima mlade na strehi – potem ne gre več za sistem, ampak preprosto za naseljeno parcelo. In obratno: četudi umre tašča, četudi uide mačka – ljubeči sin pa še zmeraj piše in hči za praznike še zmeraj prihaja domov –, je sistem ohranjen, ne glede na preureditev elementov. To pomeni, da obstoječi dejavniki sistema pravzaprav niso stvari, ampak zveze med njimi, četudi te nimajo ne mase, ne teže in ne temperature.«

Iz primera vidimo, da vsak sistem (Slika 3) vsebuje elemente (npr. mož, žena …) in povezave med njimi, ki se kažejo v komunikaciji in kontroli. Sistem, ki komunicira z okolico, imenujemo odprti sistem – s komunikacijo se zagotavlja uravnovešeno stanje oziroma neka stopnja urejenosti – medtem ko zaprti sistemi ne komunicirajo z okolico. Vsak sistem teži k uravnovešenosti, kar lahko dosežemo z uravnavanjem procesnih sistemov ali s komunikacijo v informacijskih sistemih.

Če želimo doseči želeni rezultat poslovanja in se problema lotimo sistematično, z izbrano metodologijo (sredstva) izdelamo model sistema [4], opišemo želeno obnašanje, vanj pa vnašamo scenarije in opazujemo rezultate. Če so ti zadovoljivi, lahko na podlagi simulacije sprejmemo ustrezne poslovne odločitve in pričakujemo podoben rezultat poslovanja, kakršnega je dala simulacija (Slika 4).