5 REPREZENTACIJE SPOLNO NASILNIH MOŠKOSTI

Predvidene kompetence in učni izidi

V tem poglavju bomo preučili_e politiko, etiko in estetiko literarnih reprezentacij moškosti in ženskosti v kontekstu spolnega nasilja. Razumeli_e boste, kako je bilo v umetnosti prikazano spolno nasilje nad ženskami. Ob posameznih literarnih besedilih boste poglobili_e znanje o reprezentacijah dominantnih moškosti, še posebno v razmerju do otroka. S poglobljenim branjem romana Igra angelov in netopirjev Aleša Čara boste razumeli_e, kako reprezentacija nasilne moškosti oblikuje zaplet romana in s kakšnimi literarnimi sredstvi jo avtor izrazi v svojem delu.

 

Lynn A. Higgins in Brenda R. Silver v delu Posilstvo in reprezentacija [Rape and Representation, 1991] poudarjata pomembno lastnost branja in interpretiranja posilstva v literaturi: posilstvo je pogosto razumljeno kot metafora ali kot simbol nečesa drugega; feministično branje besedil mora vrniti posilstvo k dobesednemu, k telesnemu, in vpisati nasilje in spolnost nazaj v besedila, kjer je ta tematika prisotna (Higgins in Silver 1991: 4). Z drugimi besedami, literarne reprezentacije spolnega nasilja moramo jemati resno, v prvi vrsti kot dobeseden opis nasilnega dejanja, in ga skušati razumeti v luči pristne izkušnje žrtve. Na ta način posilstvo ni več jezikovna in pojmovna metafora za katerokoli nasilno dejanje, kot je na primer razvidno iz diskurza o »posiljevanju« maternega jezika s tujkami.

Artemisia Gentileschi: Suzana in starca (1610)

Ko govorimo o reprezentaciji dominantne moškosti in spolnega nasilja, moramo omeniti pojem kultura posilstva, ki se nanaša na družbena stališča, prepričanja in prakse, ki normalizirajo in odobravajo spolno nasilje, zlasti nad ženskami. Vključuje obtoževanje žrtev, banaliziranje spolnega napada in spodbujanje ideje, da imajo moški pravico do ženskih teles. Skozi obtoževanje žrtev, da so na nek način prispevale k temu, kar se je zgodilo, in izzvale spolno nasilje, se izvaja sekundarna viktimizacija, ki ima za cilj ponovno potrditev patriarhalnega reda in ohranjanje moške prevlade nad ženskami. Kultura posilstva je pogosto povezana z neravnovesjem moči, saj pri posilstvu ne gre za potešitev spolnega nagona, ampak za izvajanje prevlade nad telesom drugega_e.

Pri spolnem nasilju, nadlegovanju in posilstvu je pomembno razumeti pojem privolitve, kajti oseba mora imeti možnost za izvajanje svobodne volje in razumevanje tega, kaj počne; kadar je oseba fizično ali kakor koli prisiljena ali se ji grozi, privolitve ni. Če oseba ni zmožna razumeti in delati svobodno zaradi invalidnosti, omamljenosti ali druge mentalne težave, ne more dati privolitve. Tudi otroci ne morejo dati privolitve za spolno dejanje. Razumeti je treba tudi pojem »grooming«, ki pomeni vrsto duševnih in čustvenih vedenj in manipulacij, ki jih storilec uporablja, da bi pridobil dostop do svojih načrtovanih žrtev. Ta izraz se uporablja za vse žrtve spolnega nasilja, ne glede na to, ali je žrtev odrasla oseba ali otrok, čeprav se pogosteje uporablja v kontekstu pedofilije. Številna od teh vedenj so dejavnosti, ki so družbeno sprejemljive, zato storilcu omogočajo, da vzpostavi odnos z nameravano žrtvijo, ne da bi ga odkrili kot storilca. Naklonjenost je pomemben del procesa »groominga«, saj ustvarja iluzijo skrbi. Ko napadalec pridobi zaupanje, si potencialna žrtev dovoli biti sama s storilcem in v primeru odraslih žrtev včasih celo privoli v spolne dejavnosti. Storilec gre nato predaleč in prestopi meje, ki jih je postavila žrtev. (Boianelli 2012: 210)

SPOLNO NASILNE MOŠKOSTI V ZGODOVINI UMETNOSTI

Motiv posilstva ali nasilne ugrabitve ženske najdemo že v grški mitologiji. Dejanje se največkrat zgodi v idiličnem okolju travnika, kjer dekleta trgajo cvetlice, kar  je metaforična napoved posilstva. Na takšnem prizorišču se Zevs približa Evropi in Io. 

John Hoppner: Jupiter in Io (1785)

Io je bila hči Inaha, enega od rečnih bogov in kralja Argosa. Bila je lepo, mlado dekle in svečenica boginje Here. Nekega dne jo je videl veliki bog Zevs in se noro zaljubil vanjo. Io se je nenehno izogibala njegovim ljubezenskim poskusom, dokler Zevs ni prevzel oblike oblakov, jo obkrožil in se z njo ljubil. Njegova ljubosumna žena Hera je izvedela za to razmerje in Io spremenila v belo kravo, da bi jo kaznovala in preprečila, da bi se še bolj zapletla v razmerje z Zevsom.

Gian Lorenzo Bernini: Ugrabitev Perzefone (ok. 1622)

Drugi lik v grški mitologiji, ki je izpostavljen spolnemu nasilju, je Perzefona. Medtem ko je Perzefona nabirala rože s polja, je Had, ko je vozil svoj voz, vdrl skozi razpoko na zemlji in ugrabil Perzefono, ki je klicala na pomoč. Njena mati Demetra jo je dolgo brezuspešno iskala, preden je bila obveščena, da jo je Had vzel za svojo kraljico z Zevsovo odobritvijo. Perzefona se ni smela vrniti v zgornji svet, dokler Demetra ni preprečila rasti vseh rastlin, kar je povzročilo lakoto in prisililo Zevsa, da je od Hada zahteval, da jo izpusti. Ker je Perzefona med bivanjem v podzemlju zaužila nekaj semen granatnega jabolka in torej jedla hrano iz Hadovega kraljestva, kraljestva ni mogla zapustiti. Zevs je zaplet rešil tako, da je Perzefona nekaj mesecev preživela v podzemlju s svojim možem, preostanek leta zgoraj pa s svojo materjo.

V Evripidovi Ifigeniji v Avlidi Klitajmnestra govori Agamemnonu o tem, kako jo je poročil proti njeni volji in si jo vzel s silo, tudi trojansko princeso Kasandro si Agamemnon, kot vemo že iz Iliade, prisvoji kot sužnjo.

Nasilna moškost je prisotna tudi v zgodbi o ugrabitvi oziroma posilstvu Sabink.

 

Jacques Stella: Posilstvo Sabink (sredina 17. stoletja)
Jacques Stella: Posilstvo Sabink (sredina 17. stoletja)

Ugrabitev se izvedli Romul in njegovi večinoma moški privrženci v zgodnji zgodovini Rima, kmalu po ustanovitvi (sredi 8. stoletja pred našim štetjem), ko so iskali ženske, da bi ustanovili družine. Rimljani so se neuspešno pogajali s Sabinci, ki so poseljevali okolico in so se bali nastanka rivalske družbe ter niso dovolili, da bi se ženske poročale z Rimljani. Rimljani so zato načrtovali ugrabitev Sabink med festivalom Neptuna Equesterja. Napovedali so čudovit festival, in po Livijevih besedah se ga je udeležilo veliko ljudi iz sosednjih rimskih mest. Na festivalu so Rimljani na Romulov znak ugrabili Sabinke in se otresli sabinskih moških. Romul je ogorčene ugrabljenke kmalu pozval, naj sprejmejo rimske može.

Tudi v kasnejših obdobjih je posilstvo pogost motiv, oglejmo si nekaj primerov:

Geoffrey Chaucer: Povest gospodinje iz Batha

Kralj Artur viteza imel je v službi,

ki, živ mlad fant, s sokolom rad lovil je.

In ta gospod – sam, kakor se rodil je –

nekoč od reke je domov grede

dekle opazil in ji ne glede

na njen odpor devištvo vzel na silo.

To med ljudmi je takšen hrup sprožilo

in hud pritisk na kralja, da sodili

so vitezu in bi ga usmrtili

po vseh zakonih prava in poklica,

ko ne bi dvorne dame in kraljica

s priprošnjami in mnogo potrpljenja

dosegle, da mu kralj ni vzel življenja.

Canterburyjske povesti (med 1387 in 1400)

Naslovnica romana Menih

Posilstvo je storjeno in podrobno opisano tudi v gotskem romanu Menih [The Monk, 1796] Matthewa Lewisa. Spolne zločine v tem romanu stori Ambrosio nad mladimi ženskami in to niso zločini iz strasti. Ko premišljuje o teži načrtovanega zločina, njegovih posledicah in o verjetnosti, da ga bo Elvira, mati dekleta, ki si ga želi prisvojiti s silo, osumila posilstva, sklene, da njegovemu slovesu ne morejo škoditi neutemeljene obtožbe dveh neznanih žensk. Čeprav Ambrosiu prvi poskus posilstva prepreči Antonijina mati Elvira, mu jo na koncu vendarle uspe ugrabiti, Lewis pa njegov uspeh opiše skoraj pornografsko, saj beremo, da jo je grabil k svojim prsim, čeprav je bila od groze skoraj brez življenja in je omedlela od boja. Piše, da je Ambrosio s poljubi dušil Antonijine krike, ravnal z njo z grobostjo brezobzirnega barbara, padal iz enega nasilnega dejanja v drugo in jo v svojem poželjivem deliriju ranil ter poškodoval njene nežne okončine. Ni se menil ne za njene solze ne krike in prošnje, temveč jo je imel v oblasti in ni opustil svojega plena, dokler ni dokončal zločina in jo osramotil.

Posilstvo v gotskem romanu ni omejeno le na dela moških avtorjev. Tudi Ann Radcliffe piše o posilstvu v romanu Italijan [The Italian, 1796], čeprav v svojem opisu ni tako senzacionalistična kot Lewis. Zločin je odmaknjen od glavnih romanesknih likov romana, storjen je bil že davno in je del skrivnostne preteklosti zlobnega meniha Schedonija. Ta je ubil svojega brata in se želel poročiti z njegovo ženo, vendar je šlo vse narobe. Med pričanjem naj bi Schedoni dejal: »Upal sem si zaprositi za njeno roko, vendar ona še ni pozabila mojega brata in me je zavrnila. Moja strast se ni več pustila motiti. Posredoval sem, da so jo odnesli iz njene hiše, ona pa si je bila nato pripravljena povrniti čast s poročno zaobljubo.«

Radcliffe za razliko od Lewisa ne podaja opisov nasilja, temveč predstavi Schedonijevo posilstvo Olivie kot neizrečen razlog, zaradi katerega si je morala Olivia »povrniti svojo čast« (Froula 1986: 621–44).

Najbolj razvpiti posiljevalec v slovenski književnosti, čeprav ni prvi, je najbrž Prelih v Grumovem Dogodku v mestu Gogi, čeprav reprezentacije spolno nasilnih moškosti v slovenski književnosti najdemo že prej. Zofka Kveder je v črtici Rezika (1898) naslikala nasilnega nadzornika Zipplerja, ki z grožnjo, da bo odpustil njenega očeta, prisili dekle Reziko, da se mu vda. Podobna je tudi črtica Osveta (1899) Marice Nadlišek Bartol, kjer je nasilnež spet tujec. V obeh besedilih sta posiljevalca kaznovana. V Osveti Anica polije Bergerja po obrazu s karbolno kislino, v Reziki pa oče hčer maščuje tako, da ubije nasilnega delodajalca. Obe avtorici ne popisujeta stiske, ki jo doživita posiljeni dekleti. Drugače je pri Cankarju, ki je v romanu Milan in Milena subtilno orisal bolečino naslovnega ženskega lika po spolnem nasilju nad njo. Tudi pri Grumu je prikazan posiljevalec, vendar se v drami posilstvo ne zgodi, Hana o zlorabi le pripoveduje, kot odrasla ženska pa se posiljevalcu upre:

»Prelih, ki se v razburjenju še ni mogel osvoboditi obuvala, pogleda k nji, slika same po sebi se darujoče žene ga zamami, da opusti započeto opravilo ter plane k nji. Jo hropeč podere na posteljo, pri čemer ju skrije deloma še neodstrto zagrinjalo. Njen glas: ‘Prvi se ne pozabi nikoli!’ – top odjek, izza zagrinjala se zavali po tleh Prelih. Udarila ga je s svečnikom.« (Grum 1976: 209)

Hana se torej Prelihu kot odrasla ženska ne vda. Seveda so možne tudi drugačne interpretacije, saj je dramatik dodal še konec, ki ga igralci odigrajo, če jih občinstvo po padcu zastora »poziva pred rampo« in v katerem Prelih stoji pred Hano in ji pravi, da prvega ženska ne pozabi nikoli, Hana pa nemočno otepa po zraku. Ker jih bila torej Hana posiljena kot deklica, bo Prelihu več pozornosti namenjene v naslednjem poglavju.

Najbolj nenavaden prizor spolnega nasilja v slovenski književnosti do druge svetovne vojne je prikazal Ivan Pregelj v noveli Thabiti kumi (1933). Duhovnik Janez Potrebujež, ki je kot osrednji lik nastopil že v romanu Plebanus Joannes, se zlomi in ne more več tajiti človeka v sebi. Ko spoveduje umirajočo mlado Nežo, uresniči svojo »osebno teologijo spolnosti« (Dolgan 1983: 136), v kateri so Kristusove čudežne oživitve mrtvih povezane z virom zdravja, ki je za Potrebuježa prav seksualnost. Nežino golo telo v njem vzbudi desetletja zatajevano »poželenje mesa«, in zaupajoč v čudež, s katerim naj bi v spolnem aktu iz sebe prelil življenje v umirajočo, »prestopi posteljni rob, ki ga ločuje od bolnice, in se združi z njo« (Dolgan 1983: 137).

Ivan Pregelj: Thabiti kumi

Tako je ves onstran; večji, višji, močnejši mimo nebeških moči, srečen in blagoslovljen do smrti. Nepoznano ugodje se mu prelije iz duše v telo, v vse čutnice mu grabi nekakšna sveta poltenost, narašča, kipi in vpije po skrivnostnem spočetju. Vedno bolj krčevito ga prižema ženska nase, na svoje žalostno lepo in mlado neusmiljeno golo telo. Vročina iz tegà telesa udarja duhovnemu skozi mezlan in prtenino, duši ga presunljivi vonj razvnetega dekliškega života. Že je omahnil nad njo, leži ob njej, na njej … samo materi pri rojstvu je ležal bliže … (Pregelj 1983: 122).

 

Pregljev opis spolne združitve duhovnika z umirajočo vernico so posebno katoliški krogi sprejeli z odporom. V Pregljevem pripovedništvu predstavlja, kakor je ugotovil Marjan Dolgan, zadnje dejanje njegove umetniške ustvarjalnosti: »Od tod ni bilo več mogoče nadaljevati dosedanje usmeritve njegovega pripovedništva. Zato je prav v tej radikalizaciji, ki jo je spremljal buren recepcijski odmev sodobnikov, treba iskati enega bistvenih vzrokov, da je Pregelj opustil pripovedno ustvarjanje.« (Dolgan 1996: 55) Pregelj s Thabiti kumi ni dosegel le prelomne točke v svojem umetniškem ustvarjanju, temveč tudi v slovenski književnosti do druge svetovne vojne, saj tako drzne upodobitve spolnega akta ne srečamo pri nobenem od njegovih sodobnikov.

Posebna oblika spolnega nasilja je pedofilija, ki se v slovenski književnosti najbrž prvič pojavi pri Janezu Trdini, ki je tudi kot prvi slovenski pisatelj brez posebnih zadržkov opisoval spolna doživetja svojih sorojakov in sorojakinj. V črtici Ujetnica beremo o učitelju: »Stari grešnik je bil navajen učenke, ki so že nekoliko odrasle in dozorevale, božati, objemati in otipavati! Delal je to veliko let, nobena mati se ni dvignila zoper pohujšljivca, nazadnje je bil za kazen samo odpuščen.« (Trdina 1956: 118)

 

Naloga

Preberite Cankarjev roman Hiša Marije Pomočnice in razmislite, kako je v romanu predstavljen lik otroka-ženske (fr. femme enfante, nem. Kindfrau). »Femme enfente« zbuja poželenje s tem, da pri njej ženski spolni znaki še niso popolnoma razviti, a tudi ni več otrok. Ti liki se večkrat pojavijo zlasti v delih avtorjev dunajske moderne in imajo vselej zelo pootročena imena (tudi kadar gre za osebe, ki se že bližajo dvajsetemu letu), ki so ali pomanjševalnice ali pa dvozložna imena: Effi, Lanni, Lulu, Lola, Nana. Najbolj znani takšni liki se pojavijo v literaturi s konca 19. in začetka 20. stoletja. Mednje lahko nenazadnje prištejemo tudi Tinico, Gino, Tju ali Hano, like iz del, ki jih bomo obravnavali v nadaljevanju.

 

Na začetku 20. stoletja sovpadajo domišljijske podobe s pogledi družbe na ženskost. Od žensk se tedaj ni pričakovalo samostojnega odločanja, temveč je bil celo položaj zakonskih žen tako v pravnem kot v socialnem smislu mnogo bliže položaju njihovih otrok kakor mož. Hkrati se je prav na prelomu stoletja izoblikoval poseben odnos do otroka in do otroškosti. Na otroka so odrasli po eni strani gledali kot na nedolžno, spontano bitje in ga zaradi tega mistificirali, po drugi strani pa je predstavljal že potencialnega grešnika, ki ga morajo starši zavarovati ter ohraniti njegovo moralnost ter krepostnost. Freudovo odkritje otroških spolnih fantazij (Die infantile Sexualität, 1905) je eden izmed najpomembnejših dosežkov v njegovem psihoanalitskem opusu. Prvotno tezo, da so bili številni njegovi pacienti in pacientke v otroštvu zlorabljeni, je kasneje sicer opustil, a kljub temu je bil prepričan, da je bilo določeno število otrok res spolno zlorabljenih, zato ni nikoli ovrgel teze, da so te zlorabe povzročile določene nevroze.

Tudi Cankarjev sodobnik in prijatelj Lojz Kraigher ni zaobšel te podobe odklonske spolnosti. V romanu Mlada ljubezen (1917) je opisal kar dve negativni izkušnji, ki jih doživi eden izmed ženskih likov kot deklica: »Mira mi je bila razložila stvar precej odkrito: Že pred leti jo je bil izvabil dedec k sebi. Pripovedoval ji je novice, dovtipe in zanimivosti; prijemal jo je za brado in krog pasu, tudi na kolena si jo je posadil in prižemal k sebi, poljubil jo je bil tu in tam. Razlagal ji je smešne anekdote … Če se zdaj spominja, jih je bilo mnogo precej kosmatih in umazanih, ki jih takrat niti razumela ni. Nekaterim je šele pozneje uganila smisel. Kot bi prižgal žveplenko in posvetil – se ji je nenadoma zabliskala iz teme lumparija … Zato se je moža že dolgo časa ogibala. Tudi prej se je že zavedala, da stvar ni v redu, in je svoje obiske pri pomočniku največkrat celo prijateljici Mari zamolčala.« (Kraigher 1981: 81–82)

Poleg ostarelega trgovskega pomočnika je Miro zlorabljal tudi trgovec Kolar: »Stari Kolar je bil povabil Miro k sebi. Majhen je bil, obilen, že siv bradač. Bil je v sorodu z Blejčevko. Posadil si je Miro na kolena in ji začel razkazovati – neke slike. Tiščala si je oči in ni hotela gledati. On pa jo je držal. Nekaj je seveda videla … ostudnosti in svinjarije … fej! A ko je začutila njegove debele ustnice na svojem ušesu, se mu je iztrgala in zbežala.« (Ibid.: 82)

Ivan Vavpotič: Dogodek v mestu Gogi (ok. 1943)

V dvajsetih letih 20. stoletja  se je z motivom spolne zlorabe otrok najintenzivneje ukvarjal Slavko Grum. V Dogodku v mestu Gogi že v uvodnem prizoru med Afro in Tarbulo izvemo, da je Klef pedofil, saj ima spolno razmerje s še ne štirinajstletno deklico, samo dobro leto mlajša naj bi bila Hana, ko jo je posilil Prelih in ko se je vanjo zaljubil Klikot. Klikot ji namreč že od njenega odhoda piše ljubezenska pisma, kar v drami sicer ni razvidno, saj je avtor iz rokopisa črtal mesto, ki je o tem eksplicitno govorilo:

Veste, da sem se zelo ustrašil, ko sem vas ugledal po toliko letih. [Ves ta čas sem vas ljubil kot otroka, kakršni ste odšli, radi ste mi sedali k nogam, polagali glavo v naročje in sem vam pravil povesti. »Stric Tom iz Kanade«, »Tili-bom« sem zložil za vas.] Ves ta čas, ko Vas ni bilo, sem Vas ljubil kot otroka, kakršni ste odšli, sedaj pa sem [vas] iznenada ugledal pred seboj, ženo, že vso željno in hotečo. Zbegal sem se [Če ne bi bili tista drobna Hana, vas ne bi imel več rad – žalosten nekako sem veselega snidenja.] (Grum 1976: 465–466)

Vprašanje

Kakšna je vaša razlaga za Grumovo odločitev za izbris dela besedila? Kakšen lik bi bil Klikot, če bi te besede ostale?

 

V črtici Tju (1925) srečamo še eno od podob otroka-ženske, o kakršni beremo pri že omenjenem Wittelsu, namreč podobo deklice, ki si želi, da bi jo ljubil starejši moški in ne njen vrstnik, ker upa, da bo pri njem našla globoko ljubezen, o kakršni sanjari. Tju, tako jo namreč slikar, protagonist te črtice, poimenuje, pride sama k njemu in se mu prepusti:

Slavko Grum: Tju

Gledal sem jo in nisem mogel razumeti. Bilo ji je komaj trinajst, štirinajst let.

Udrle so se ji solze, vrgla se je na tla in mi oklenila noge:

– Vzemi mene – mene!

Dvignil sem jo k sebi in ji šel čez obraz, čez lase sem ji šel, dober sem ji bil. /…/

Njeni poljubi so bili resni, zelo žalostni so bili. In naročje krsta. Krsta je bilo njeno naročje. /…/

Vzpel sem se kvišku, oprl ob steno – in – čudna sladkost – omamna pijanost – odstrl sem prsi –

Vztrepetala je. (Grum 1976: 46)

 

Homoerotično nagnjenje pa razkriva črtica Lastni portret (1930), v kateri je ljubezenski objekt deček:

Slavko Grum: Pater Spiridion

Pater Spiridion mi je ostro motril v oči, dvigal obraz kvišku k sebi. Naenkrat je postal žalosten, kakor Jezus je postal otožen in začel je govoriti burno nerazumljive besede:

Ženska – poguba, smrt! Spačen obraz, nemir, nikdar več ne boš srečen!

Zrušil se je pred menoj na kolena:

Zakaj si šel od mene, moj mali, zakaj? (Grum 1976: 136)

V patru Spiridionu naj bi pisatelj, kakor ugotavlja Lado Kralj v opombah k pisateljevemu Zbranemu delu, upodobil patra Blanka, ki je bil v Grumovih gimnazijskih letih njegov velik prijatelj. Toda spomin nanj ni bil samo v znaku hvaležnosti, ampak tudi »travmatične narave, in sicer zaradi njegovih homoerotičnih nagnjenj« (Kralj 1976: 477). Po eni strani lahko to razumemo kot Grumovo lastno travmo, projicirano v ženski lik, po drugi gre morda zgolj za estetizacijo erotičnega nagnjenja do deklic, ki je značilna za obdobje dunajske moderne, čeprav se v literaturi pojavlja tudi kasneje; v svetovni književnosti je najbolj znano delo s to tematiko roman Lolita (1955) Vladimirja Nabokova.

Podobi otroka-ženske in pedofila, ki jo zlorablja, prav tako srečamo v drugih Grumovih dramah. V Trudnih zastorih (1924) je prikazan vikont, kako se naslaja nad zgodbo o starcu, ki je prisilil neko deklico, da mu je vsak večer plesala gola. Slikar Garelli po vikontovem odhodu pripoveduje o njem:

Slavko Grum: Trudni zastori

Razgrel me je slinar: »Da je bila gola, čisto gola, pravite?« Natanko vidim, kako zvablja k sebi na večer kako izgubljeno, nedoletno dekletce ter ji slini s tistimi dolgimi prsti po premraženem životu. /…/

Nekoč – speljal je k sebi dekletce, ki je prodajalo na ulici vrvice za kakega pijanega očeta. Potem ko jo je onečedil s svojimi prsti, veš, kaj je storil? Zaklenil jo je v tisto sobo, pa se je zleknil na tla pred vrata ter vso noč poslušal njeno vpitje. (Grum 1976: 335)

 

Zlorabo otroka je že v dvajsetih letih prikazala tudi Marija Kmet v črtici Ema, objavljeni v zbirki Večerna pisma (1926). Pisateljica je pretresljivo upodobila revščino, zaradi katere dvanajstletna deklica podleže zapeljivcu, ne da bi se sprva sploh zavedala, da jo je zlorabil. Toda ko hočejo od nje izvedeti, od kod ji petnajst kron, ne more zaupati nikomur, saj ji je jasno, da je šlo za prepovedane stvari. Toda učiteljica, ki ima Emo rada, zasluti, kje je dobila denar:

 

Marija Kmet: Krona

»Ema, poglej, zakaj ne poveš? Te je sram?«

Ema se strese in pogleda v tla. Učiteljico prešine v tem hipu strašna slutnja, da prebledi in se ji zasmili otrok. (Kmet 1926: 31)

Tudi Ema se zaveda, da je denar nagrada za greh:

Bledi obrazek pritiska na šipe in smešno se ji zdi, da je toliko besed radi onih petnajstih kron. Ima jih; kaj mar ljudem, če jih ima! Nikoli, nikoli ne bo povedala, kako jih je dobila. Temna rdečica jo oblije, ko se spomni na vse tisto. A potem se nasmehne. »Pa bodo le kupili za tistih petnajst kron kruha in drugih stvari.« (Ibid.: 33)

Šele na koncu pisateljica nedvoumno pove, kje je Ema dobila denar. Ko se vrača iz poboljševalnice, kamor so jo zaprli, jo ogovori mlad moški:

»No, lepa gospodična, greš z menoj?«

Ema ne vé, kako bi. Pa se nasmehne še bolj in prikima. V hipu pride spomina kakor blisk: »Petnajst kron …«, a že jo prime gospod za róko.

Ema gre z gospodom. (Kmet 1926: 40)

 

Črtica Marije Kmet močno spominja na Cankarjevo novelo Krona iz Knjige za lahkomiselne ljudi (1901). Tudi pri pisatelju je v ospredju deklica, ki kot odškodnino za spolno nadlegovanje dobi krono, da bi molčala o tem, kar se je zgodilo. Šele konec tridesetih let se izraz pedofilija dejansko pojavi v slovenski književnosti. France Novšak v romanu Dečki prikaže vratarja internata Dominika Peha, ki je obseden z ljubeznijo do lepega Zdenka Castellija:

 

France Novšak: Dečki

[…] v tem poslopju, kjer so se dijaki vzgajali v globoki ljubezni do boga in njegovega namestnika na zemlji, vratar pač ni mogel biti drugačen, kakor je bil. Njegova neizživela narava je iskala življenje v cerkvi pri obhajilih in hotela pozabiti v mističnem objemu hostije samo sebe. In če je morda prišlo kratkotrajno pomirjenje v cerkvo, kjer na duše usodno deluje vonj kadila, pomešan v polmraku s turobnim sijajem voščenih sveč, je gotovo čez dan izginilo, ko se mu je prikazalo na zavodskih hodnikih življenje samo v podobi mladih dečkov, ki so s tihimi koraki hiteli vsak k svojemu poslu. Tedaj se je v njem še bolj razplamtel zadrževani življenjski nagon, in zdivjal je. Kdor mu je prišel pred oko, je začutil to na sebi. Kajti v nemoči in obupu ga je brezmejno razdražila vsaka mlada postava. Pri tem je iskal prilike, da se ji, če ne drugače, približa z udarci, za katere je že našel vzroke. Tako je padal iz fanatičnega klečanja v cerkvi v pedofilijo in narobe. (Novšak 1938: 19–20)

 

Peh ne more več prenašati notranjega razkola in spopadov z občutki krivde zaradi grešnih nagnjenj, zato naredi samomor. Toda lepi Zdenko Castelli ne vznemirja le vratarja in svojih sošolcev, temveč je nad njim očaran celo ravnatelj katoliškega zavoda, ki nosi vedno s seboj njegovo sliko. Novšak na več mestih v romanu prikaže notranje boje duhovnika, ki ne sme pokazati, da deček v njem zbuja več kot le očetovska čustva: »Sedel je kot prej k svoji mizi, dvignil Castellijevo sliko prav k svojim očem, jo položil spet na mizo in naslonil nanjo glavo, ko da išče pri njej utehe in maščevanja za vse brez smisla in brez ljubezni izgubljeno življenje.« (Novšak 1938: 129)

Motiv pedofilije zaznamuje v slovenski književnosti predvsem obdobje moderne ter konec dvajsetih in tridesetih let, medtem ko se romantikom in realistom še ni zdel zanimiv ali primeren za literarno upodobitev.

Izbrano besedilo

Aleš Čar

IGRA ANGELOV IN NETOPIRJEV (1997)

Da bi izvedeli, kako se reprezentacija spolno nasilne moškosti preoblikuje v sodobni slovenski literaturi, se ozrimo na motiv, ki smo ga že omenili pri Ivanu Preglju. Gre za reprezentacijo duhovniške moškosti v kontekstu spolnega nasilja nad žensko, ki jo odkrijemo tudi v romanu Igra angelov in netopirjev (1997) Aleša Čara. Ta roman predstavljava, ker z njim lahko ponazorimo razvojni lok omenjenega motiva v slovenski literaturi. Pregljevi romani nastajajo v kontekstu, v katerem je cerkev imela dominanten položaj v družbi Kraljevine Jugoslavije, čemur sledi obdobje socializma in nato osamosvojitve, ko cerkev ponovno dobi pomemben status v družbi, in takrat nastaja Čarov roman.

Aleš Čar (1971) se je rodil v Ljubljani, odraščal pa je v Idriji. Po neuspešnem študiju elektrotehnike se je prepisal na primerjalno književnost in v času študija začel pisati fikcijo. Po nekaj objavah v literarnih revijah je izdal svoj prvi roman Igra angelov in netopirjev (1997). Temu je sledil roman Pasji tango (1999), neke vrste »antibuildungs« roman o mladem pisatelju, in nato še tretji roman O znosnosti (2012), ki predstavlja temačno družinsko sago s fantastičnimi elementi in motivi pedofilije. Vmes je objavljal kratke zgodbe, in sicer zbirko V okvari (2003), ki se ukvarja s temnimi platmi človeške psihologije, potem zbirko Muhe (2006) ter zbirko Made in Slovenia (2007), slovenski poskus izpisovanja borgesovske Splošne zgodovine podlosti. Pisal je mladinsko literaturo in scenarije za filme in televizijske serije.

Aleš Čar: Igra angelov in netopirjev (Beletrina, 1997; avtorica naslovnice/oblikovalka Špela Trobec)

Tukaj se bomo osredinili na avtorjev prvi roman Igra angelov in netopirjev. Centralni lik Čarovega romana je oče Faus, ki je premeščen v manjše, neimenovano mesto. To bi lahko bil avtorjev rojstni kraj, Idrija, zlasti ker nekateri liki romana na koncu pristanejo v psihiatrični bolnišnici in navsezadnje, ker je avtor čutil potrebo (lahko pa gre tudi za postmodernistično igrivost), da na koncu romana doda opombo, da so vse osebe izmišljene (1997: 318). Poleg katoliškega duhovnika sta v središču pripovedi Nasja, ki predstavlja reprezentacijo usodne destruktivne ženskosti in v katero se zaljubi Faus, ter Anja, duhovnikova pomočnica, ki jo Faus večkrat posili. Nasja je del druščine mestnih obrobnežev in zato njena teta pričakuje od očeta Fausa, da ji bo pomagal na pravo pot. Zgodi pa se ravno nasprotno, duhovnik ima razmerje z Nasjo in sam postane del njene družbe ter se preda alkoholu, drogam in orgiastični zabavi. V romanu je zanimivo opazovati reprezentacije spolov, saj je velik del romana fokusiran na odnose med spoloma.

Vanesa Matajc je v svoji kritiki roman Igra angelov in netopirjev opredelila kot »groteskno-resnobno fresko nekega zaprtega koščka sveta« (Matajc 1997: 235), medtem ko ga je Alojzija Zupan Sosič žanrsko uvrstila med romane s tematiko obrobnežev, posebnežev in slehernikov (Zupan Sosič 2003: 165). Obe opredelitvi sta upravičeni, saj je dogajanje na obrobju družbe predstavljeno v izjemno groteskni luči, k čemur pripomorejo pripovedna fragmentarnost, večperspektivičnost in neoprijemljivost romanesknega tkiva. Vendar moramo k temu dodati tudi definicijo »erotični roman«, saj ljubezen, strast in spolnost predstavljajo pomembno pripovedno vozlišče romana. V romanu se pojavlja tudi ponavljajoči se motiv nasilja, ki je večinoma povezan z Lutovo skupino obrobnežev, nasilje pa se dogaja tudi v kontekstu cerkvenega življenja.

Aleš Čar: Igra angelov in netopirjev

V naslednji uri in pol so med usihajočimi besedami, kozarci hladne vode in rezko smolo drug za drugim popadali v spanec. Oče je nekje daleč še slišal, ko je grajska ura odbila tri, prebudil pa se je v trenutku, ko so mesto preplavili štirje udarci. Prebudil se je v ritem, gledal je, vendar ni zaznal misli, samo vlakna so bila, črepinje brez robov so padale z vseh strani, brezoblična voda se je pretakala po tleh, zaprt je bil v tolmunček velikanskega ušesa, bil je curek vode, ki pulzira proti površini; dvignil se je na noge in se zmedeno sprehodil po sobi, zberi se, zbudi se, moj bog, v pepelniku je ležal do polovice pokajen joint, videl je svojo roko, ki je segla po njem, ga potisnila med ustnice in ga prižgala, vdihoval je, da ponovi. Dvignil se je in obstal nad Lutovo glavo, ki je visela v praznem prek stola: sredi glave zevajoča odprtina, korak naprej rumenkasto zobovje, ki skozi strop jeclja v luno, korak višje razprte nosnice, konjske nozdrvi, iz katerih prši pena, pas beline in kapilar, še korak višje prazni očesni obli; gledal je in razmišljal, da je mogoče prav vse razumeti, tudi klobčič na levi strani, ki se imenuje Nasja – sklonil se je, pomolil jezik iz ust, zaprl oči, jezik odložil na kožo in previdno lizal, srkal, iskal čutno potrditev, da ji je v tistih trenutkih nekaj korakov bližje, da je z ritmom vendarle zaobjel tudi del nje.

Oblekel je suknjič in z novimi sunki lepljive smole v žilah zaplaval v opustošeno mesto, ostala so iztaknjena očesa uličnih svetilk in mačje zenice na odpadkih, ostali so mrtvi koti, zaprte veke na hišah, dež je prenehal in ostale so mlakuže, raztresene po vsem mestu, lise na zidovih, vse več je bilo gibanja v krožnih balonih okoli uličnih svetilk, vsi dnevni sprehajalci so se skupaj z veščami in komarji v polkrožnih lokih zabijali v steklo okoli žareče nitke, torej blaznimo, ulične svetilke in beli krogi, tiste svetlobne cunje, ki so se ob veleblagovnici pričele združevati v oblike snežno belih udov, v ženske ude, hlapeli so iz pločnikov, plavali po zraku, zaplaval je v oblak lepo oblikovanih kolen, gležnjev, lepo zaobljenih trebuhov, bokov in še lepših prsi, stopal je, dvignil roke in zaprl oči, da se jih je dotikal, vendar je v popolni temi za vekami že čakal njegov lastni obraz, vabil ga je, naj ponovno zalije obrazne pregibe, naj se ponovno sprejme, naj se ponovno vzame in tako ponovno izgine, in ritem je za zaprtimi očmi postajal šibkejši, pulziranje iz ozadja se je oddaljevalo, pričel se je dvigovati in pod njim se je rojevala oblika, zavest, odprl je oči in opazil, da stoji sredi mosta, le še prek ceste in skozi drevored in v župnišče. V daljavi je ponovno zazvenela grajska ura, pol petih, stopil je naprej in že po nekaj korakih obvisel na ograji, lovil je ravnotežje in zrl v rečni tok, videl je zrak, znašel se je med kamenjem v reki, po prvem sunku ledenega mraza je voda iz trenutka v trenutek postajala vse toplejša, previdno je zaplaval tik nad kamenjem, mimo skal, ob zidu, v temi se je zarisala srebrna riba, svetlikala se je in ga vabila, odprl je hlače, na plano povlekel ud in zaplaval k njej, do lepega, nežnega ribjega obraza, ki pa je ostal nem, kot da je za široko razprte ribje zenice neviden, zato je roko previdno odložil na srebrne luske, in takrat so ribje oči oživele, telo se je napelo, strah jo je prerezal na pol in vsaka polovica se je pognala v svojo smer, videl je, kako svetleči polovici izginjata v temi, ostal je sam z udom v roki, nato je videl, opazil, zaznal, da stoji v župnišču, da je temačna struga pravzaprav hodnik v župnišču, da stoji pred vrati sobe, v kateri spi Anja. Z udom v roki. Opazil je, da jih skuša zaman odpreti, videl je, da trka po vratih, da zadaja enakomerne udarce v les, da mu odgovarja le molk, zato je udarjal še močneje in na drugi strani je odgovoril pok lesene postelje, dokončno pa ga je prebudil šele Anjin glas, ki je prodrl iz drugega sveta. Svetloba ga je ulovila v bednem stanju, golega v puščavi, z mlahavim udom pod pekočim soncem, ki mu je z bolečimi sunki lizalo zavest. Popravil si je hlače.

Pojdite spat … Roko je ob glasu zadržal. Molk. Mili bog, skoraj pet je ura, je še zatarnala Anja na drugi strani vrat.

Anja … je stisnil iz pljuč zagrljen zvok. Anja, odpri.

Oče, pojdite spat.

Videl sem ribo.

Na hodniku je zanihala tišina.

Ne govorite neumnosti.

Anja, ne počutim se dobro.

V popolni tišini in popolni temi na hodniku je bilo najprej slišati ječanje postelje, nato korake, ključavnico, končno so se vrata odprla in pred njim je stalo bitje z negotovostjo in strahom v očeh, v nežni, beli nočni srajci, ki je polna slapov padala ob telesu; razpuščeni lasje so se zlivali globoko na hrbet, vse je bilo obarvano z lunino svetlobo.

Skuhala vam bom kamilice.

Stopil je korak naprej, jo s telesom potisnil v sobo in zaprl vrata. Odstopila je, zadrsala z golimi stopali po lesu in obstala v senci masivne omare.

Pet je ura, oče, in danes ne morem …

Videla je, da ima suha lica še bolj vdrta, oči še bolj neme, temni pasovi pod njimi so bili še močneje poudarjeni, ustnice tanjše, še bolj ravne, uhlji še bolj zlepljeni ob glavo, gola koža je bila še bolj bela, sredi dolgega, belega vratu pa se je pričenjala noč, bil je namreč v talarju (ni vedela, kaj počne v njem, saj je prišel iz mesta, tja pa ni zahajal v tej opravi), suho telo je izginjalo v črnem ozadju.

Prosim?

Počasi je pričel odlagati obleko. Zdaj je v Anjo vdrl mraz, trebuh ji je okamenel, v ušesih ji je zašumelo. Dlani, premazane s hladnim znojem, je odložila na mehka, zaobljena stegna, gledala je, kako se župnikovi udi s svojo belino zarisujejo na črnem ozadju, koščeni in žilavi; vdano je dvignila nočno srajco prek glave, gola legla v posteljo, ki je bila še vedno topla od brezskrbnega spanca, razširila noge, stisnila zobe, se nemo zagledala v strop in čakala, da ji skozi drobovje zapelje ledena konstrukcija tovornega vlaka. (Čar 1997: 107–110)

 

Vprašanja

 V kakšnem mentalnem stanju je oče Faus v tem odlomku? Kako odnosi moči vplivajo na situacijo spolnega nasilja očeta Fausa nad Anjo? Kakšna je reprezentacija ženske v tem odlomku? Kakšna je reprezentacija dominantnega moškega v kontekstu spolnega nasilja?

 

Edgar Degas: Interier (1868/9)

V stanju omamljenosti od mamil in alkohola ter mentalne nestabilnosti se oče Faust znajde v situaciji, da stori spolno nasilje nad svojo pomočnico Anjo. Reprezentacija dominantne moškosti in spolnega nasilja je na tem mestu odvisna od mentalnega stanja glavnega lika. Ta je namreč predstavljen v somnambulnem stanju, kjer ne ločuje dejstev od prividov, kar je poudarjeno s (krščanskim) motivom ribe in njegovo spolno željo, usmerjeno proti njej. Motiv je poveden v simboličnem smislu duhovnikovega odnosa do pojma pregrehe, krščanskih načel in spolne vzdržnosti, zlasti zaradi tega, ker bo duhovnik svojo pomočnico posilil, oblečen v talar.

Med duhovnikom in njegovo pomočnico Anjo obstaja asimetrija moči, ki Anjo postavi v podrejen položaj. Na ta način si Faus jemlje pravico do njenega telesa in ne spoštuje njene telesne avtonomije. S tem, da se oče Faus pred Anjinimi vrati prebudi, je izpostavljeno to, da spolnega nasilja ni storil nevede, ko je bil na robu zavesti, temveč se je svojega dejanja zavedal. Reprezentacija dominantne moškosti je poudarjena tudi z motivom manipulacije, s katero si Faus pomaga, da bi mu Anja odprla vrata. V tem prizoru je zanimivo opazovati reprezentacije spolov: s svojo izjavo, da se počuti slabo, Faus kot dominantni moški nagovarja tradicionalno dojet element ženskosti, ki ga imenujemo etika skrbi. Duhovnik je prepričan, da si bo s tem nagovorom zagotovil prost vstop v Anjin intimni prostor, ker se bo ona zagotovo odzvala njegovemu pozivu na pomoč. Na ta način se med njima vzpostavlja odnos ne le fizičnega in spolnega, ampak tudi (od teh dveh sicer neločljivega) psihičnega nasilja. Reprezentacija moškega spolnega nasilja ni izpeljana tradicionalno in nekritično, saj posilstvo v tem odlomku ne temelji le na fizičnem nasilju s ciljem privolitve na spolni odnos. V podtekstu njunega odnosa se nahaja asimetrično razmerje moči, zaradi katerega v patriarhalnem družbenem redu Anja ve, da v tovrstni situaciji mora dovoliti moškemu, da jo posili.

 

LITERARNA VEDA IN LITERARNI AKTIVIZEM

Leta 2017 so znane igralke, nato pa tudi ženske iz drugih sfer javnega življenja začele razkrivati skrite mehanizme spolnega nasilja v industriji zabave, na spletu tudi s pomočjo ključnika #MeToo. Njihovo pogumno dejanje je spodbudilo val ženskih zgodb o spolnem nadlegovanju in nasilju na delovnih mestih, v družini in še marsikje drugje. Heather Hewett in Mary K. Holland v uvodu v znameniti zbornik o vplivu #MeToo gibanja na literarno vedo trdita, da veliki del sile gibanja #MeToo leži v moči pripovedovanja zgodb, ubeseditvah posamezne travmatične izkušnje in z ustvarjanjem skupnosti posameznih žrtev, ki kolektivno pričajo o širšemu problemu spolnega nasilja (2021: 3). To pomeni, da imata zgodba in lastni glas zelo velik pomen v transformaciji diskurza o posilstvu in spolnem nasilju v javnosti.

 

O odmevu gibanja #MeToo v literarnem sistemu priča tudi to, da je roman Magnetni hrib madžarske pisateljice Réke Mán – Varhegyi leta 2019 prejel Nagrado Evropske unije za književnost. Gre za izjemen roman, ki se med drugim loteva teme spolne zlorabe in asimetričih odnosov moči v akademskem okolju. Poiščite nekaj podatkov o romanu in preberite njegov povzetek. Razmislite o tem, v katerih drugih okoljih bi se dogajanje tega romana lahko odvijalo.

 

 

License

Icon for the Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0 International License

Reprezentacije spolov v slovenski književnosti Copyright © 2024 by University of Nova Gorica Press is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0 International License, except where otherwise noted.

Share This Book