2 OPREDELITVE POJMOV
Opredelitve pojmov
Predvidene kompetence in učni izidi
V prvem poglavju bova razložila temeljne pojme, s katerimi se bomo ukvarjali_e pri predmetu, za katerega sva napisala učbenik: spol (biološki in družbeni spol), performativnost družbenega spola, reprezentacija, moškost in ženskosti. Ob natančnem branju in refleksiji prebranega, boste na koncu razumeli_e in bili_e sposobni_e na področje literarne vede prenesti:
- kako so se v 20. stoletju oblikovali različni pogledi na koncept spola,
- zakaj je teorija o performativnosti spola Judith Butler prelomna v razumevanju koncepta spola,
- kako kulturologija razlaga pojem reprezentacije in zakaj so te razlage pomembne za literarno vedo,
- kakšni modeli moškosti in kateri atributi ženskosti so se izoblikovali v zahodnoevropski kulturni zgodovini.
Spol
Človeška kultura ni niti v svojih predmetnih vsebinah nekaj brezspolnega, nič takega nima, kar bi jo postavljalo onstran moškega in ženske. Naša objektivna, predmetna kultura je pravzaprav v celoti moška kultura.
Georg Simmel: Filozofska kultura [Philosophische Kultur, 1911] (cit. po Rener 1993: 156)
Ženska se ne rodi kot ženska, temveč to postane.
Simone de Beauvoir: Drugi spol, 1948
Navedeni izjavi sta nastali v 20. stoletju in predstavljata začetke premislekov o tem, da spolna identiteta ni nekaj v naprej določenega, temveč nanjo vplivajo številni dejavniki. V drugi polovici 20. stoletja se je iz teh osnov oblikovala: delitev na biološki in družbeni spol.
Preberite definicijo družbenega in biološkega spola in podrobnejšo razlago Renate Šribar:
Koncept »družbenega« spola/spolov (ang. gender-s) se je sprva nanašal na družbeno konstruiranost spolov v okviru spolnega binarizma (ženske in moški). S tem se je ustvarilo razlikovanje med družbenimi vlogami spolov in spolom kot naravno kategorijo (ang. sex), »biološkim« ženskim in moškim spolom, njihovimi ospoljenimi telesi.
Opisana dihotomija »naravni spol : družbeni spol« je vključevala pomembno ugotovitev, da ni neposredne vezi med anatomijo in fiziologijo ter družbenokulturnimi konstrukcijami spolov. Razlikovanju t. i. družbenega in biološkega spola je sledila razgraditev pojmovanja biološke telesnosti. Danes v epistemološko posodobljenima družboslovju in humanistiki prevladuje argumentacija, da so utelešenja spremenljiva glede na kulturna in družbena okolja, zato jih je mogoče razumeti zgolj v povezanosti biološkega/naravnega in družbenega/kulturnega spola.
Znanstvena tematizacija je razširila pojmovanje spola/spolov z vključevanjem različnih telesnih danosti ob rojstvu (medspolne osebe) ali v procesu medicinskih posegov. Še kompleksnejša je širitev iz perspektive spolnih identitet; ena od pričujočih administrativnih klasifikacij tako vključuje pet kategorij: moške, ženske, transspolne (ang. transgender) osebe, tj. »transmoške«, »transženske« in »drugo«. (Šribar 2013: 184)
Prelomni prispevek k razumevanju nastajanja družbenega spola pomeni teoretska misel Judith Butler. Premislite navedek iz njene knjige Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete:
Predpostavka o binarnem sistemu družbenega spola implicitno vzdržuje prepričanje, da družbeni spol posnema biološkega; tako je družbeni spol odsev biološkega ali drugače omejen z biološkim spolom. Če konstruirani položaj družbenega spola teoretiziramo kot radikalno neodvisnega od biološkega spola, sam družbeni spol postane prosto drseč izum: zato bi lahko moški in moškost označevala tudi žensko telo kot moško, ženska in ženskost pa moško telo kot žensko. (Butler 2001: 18)
Domnevo, da družbeni spol normativno posnema biološki spol in je le njegov odsev, imenujemo biološki esencializem. Ta temelji na ideji, da lastnosti in vedenje posameznikov in posameznic narekujejo neki vidiki biologije, kot so geni.
Po drugi strani se je v poststrukturalističnih obravnavah problematike spola in spolnosti uveljavila ideja družbenega konstruktivizma, ki je vpeljala predpostavko, da družbeni spol ni edini, ki je konstruiran, ampak da je tudi biološki spol konstrukt, ki je ustvarjen v ospoljenih (ang. gendered) diskurzivnih praksah.
Družbenega spola ne smemo razumeti kot zgolj kulturni vpis pomena na že prej dani biološki spol (pravna koncepcija); družbeni spol mora označiti tudi sam proizvodni aparat, s katerim se vzpostavita sama biološka spola. (Butler 2001: 19)
Za širše razumevanje problematike spolov v zahodnoevropski misli in kulturi sta pomembna še dva pojma.
Androcentrizem se prav tako kot falogocentrizem nanaša na osredinjenje okoli moških kot družbenokulturno normativnih subjektov, le da je koncept androcentrizem širšega pomena. »V okviru androcentrične doktrine so človeške prakse odmerjene glede na predpisane, normativno zastavljene spoznavne in izkustvene realitete moških. Ženska telesa so s svojimi značilnimi, zlasti fiziološkimi pojavi razumljena kot odklonsko, ‘drugo’, ki pa je nujno za vzpostavitev tistega ‘pravega’, delujočega kot merilo ospoljenih teles.« (Šribar 2013: 172)
Približajmo si še ključni pojem za razumevanje vzpostavljanja spolne identitete, to je:
Performativnost spola
Če se s to besedo še niste srečali_e, preberite razlago besede v slovarju Fran:
performatívnost -i ž (ȋ)
1. dejstvo, da nastopajoči zlasti s telesnim dejanjem neposredno vzpostavlja lastno identiteto pred občinstvom: načini performativnosti / performativnost telesnega
2. jezikosl. dejstvo, da se z izjavo neposredno uresniči dejanje ali da je izjava že sama dejanje: performativnost v angleščini, slovenščini, drugih slovanskih jezikih / teorija performativnosti
Teoretičarka Judith Butler poveže performativnost s spolom. Priporočava vam, da preberete njeno knjigo Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Če ste jo že prebrali_e, se najbrž strinjate, da je spodnji navedek eno izmed najpomembnejših mest v knjigi:
Zato se v podedovanem diskurzu metafizike substance družbeni spol pokaže kot performativen – to pomeni, da konstituira identiteto, katera naj bi bil. V tem smislu je družbeni spol vedno delovanje, vendar ne delovanje subjekta, o katerem bi lahko rekli, da je obstajal pred dejanjem. […] (Z)a izkazovanjem družbenega spola ni nobene družbenospolne identitete; identiteto performativno konstituirajo prav »izkazovanja«, ki naj bi bila njene posledice. (Butler 2001: 37)
Za tiste, ki se vam zdi, da citata ne razumete najbolje in boste knjigo prebrali_e kasneje, je lahko v pomoč razlaga Milice Antić Gaber:
Povedano drugače: tega, kar delamo, ne delamo (uprizarjamo) zato, ker smo ženskega ali moškega (biološkega) spola, ampak s tem, ko delamo določene stvari, ponavljamo določena dejanja, smo angažirani v določenem polju, se obnašamo in izgledamo tako in ne drugače, uprizarjamo spol, produciramo serijo učinkov, s katerimi se utrjuje vtis, da smo ženska ali moški. Ženskost ali moškost sta torej pojavnosti, ki se ves čas producirata in reproducirata skozi prakse ponavljanja ali uprizarjanja. In če nekdo ne deluje tako, da skozi svoja dejanja uprizarja svoj spol, če zaide iz utrjenega kolesja svojega spola, tvega, da se bo znašel pod vplivom formalnih institucij ali neformalnih pritiskov, ki nas hočejo ohraniti na pravem mestu (v pravem spolu).
Spol (ang. gender) torej delamo (produciramo in reproduciramo), uprizarjamo, vendar tega ne počnemo v socialni izolaciji. Prav nasprotno: pri tem smo umeščeni v različne socialne realnosti, družbene in kulturne kontekste, vsakdanje materialne in diskurzivne prakse.” (Antić Gaber 2015: 14)
Reprezentacija
Za študij reprezentacij spolov v slovenski književnosti je ključno, da razumemo, kaj reprezentacija je. Ker je literatura del kulture, bomo izhajali_e iz kulturološke opredelitve, kakor jo je podal Stuart Hall:
Reprezentacija je bistven del procesa, v katerem se med člani neke kulture ustvarja in izmenjuje pomen. Vključuje uporabo jezika, znakov in podob, ki pomenijo ali predstavljajo stvari. (Hall 1997: 15)
Tudi pri pojmu reprezentacija boste lažje sledili najinim poudarkom, če boste študijo The Work of Representation sami_e prebral_e.
Bistveni poudarki iz te študije so naslednji:
- Kultura so ne samo predmeti, artefakti, temveč tudi občutki, čustva, navezanosti. Udeleženi_e v kulturi dajejo pomen predmetom, ljudem, dogodkom.
- Pomene pripisujemo nečemu z interpretiranjem, razlaganjem, predstavljanjem …
- Privilegiran medij za ustvarjanje pomenov je jezik. Jeziki delujejo preko reprezentacij, so sistemi reprezentacij. Besede ustvarjajo pomene in jih prenašajo, delujejo kot znaki.
- Znak je temeljni termin, ki ga uporabljamo za besede, zvoke ali podobe. Znaki so organizirani v jezike.
- Semiotičen pristop razkriva, kako delujejo znaki, diskurzi.
Naloga
Stuart Hall v svoji razlagi reprezentacije razlikuje med semiotičnim in diskurzivnim pristopom:
Semiotični pristop se ukvarja z načinom reprezentacije, s tem, kako jezik ustvarja pomen – kar smo poimenovali njegova »poetika«.
Diskurzivni pristop se bolj ukvarja z učinki in posledicami reprezentacije – z njeno »politiko«. Ne preučuje le, kako jezik in reprezentacija ustvarjata pomen, ampak tudi, kako znanje, ki ga določen diskurz ustvarja, povezuje moč, uravnava ravnanje, oblikuje ali konstruira identitete in subjektivitete ter določa način, kako se določene stvari predstavljajo, mislijo, prakticirajo in proučujejo. Poudarek diskurzivnega pristopa je vedno na zgodovinski specifičnosti določene oblike ali »režima« reprezentacije: ne na »jeziku« v splošnem smislu, temveč na posebnih jezikih ali pomenih in na tem, kako se uporabljajo v določenih časih in na določenih krajih. To nas usmerja k večji zgodovinski specifičnosti načina reprezentacije.
Naloga
Izberite si predmet in ga poimenujte. Razmislite, kaj se dogaja, medtem ko opazujete predmet, kako »se je ustvaril pomen«. Koncept predmeta nam omogoča, da lahko razmišljamo o njem. Koncepti se oblikujejo tudi v povezavi z izmišljenimi predmeti, osebami, kraji itd., pravi Stuart Hall. Razložite, kako to razumete.
Oglejmo si še, kako Stuart Hall opredeli različne pristope k razlagi reprezentacije, ki so: refleksivni, intencionalni in konstruktivistični pristopi. Vse tri razložimo s pomočjo vprašanja.
Ali jezik preprosto odraža pomen, ki že obstaja v svetu predmetov, ljudi in dogodkov (refleksivni pristop)?
Pri refleksivnem pristopu naj bi se pomen skrival v predmetu, osebi, ideji ali dogodku v resničnem svetu, jezik pa deluje kot zrcalo, ki odseva pravi pomen, kot že obstaja v svetu. Kot je nekoč dejala pesnica Gertrude Stein: »Vrtnica je vrtnica, je vrtnica.« V četrtem stoletju so Grki uporabljali pojem mimesis, da bi pojasnili, kako jezik, celo risanje in slikanje, zrcalijo ali posnemajo naravo; mislili so, da velika Homerjeva pesem Iliada »posnema« junaški niz dogodkov. Zato se teorija, ki pravi, da jezik deluje tako, da preprosto odseva ali posnema resnico, ki je že prisotna in določena v svetu, včasih imenuje »mimetična«.
Ali jezik izraža le tisto, kar govorec, pisatelj ali slikar želi povedati, njegov ali njen osebno nameravani pomen (intencionalni pristop)?
Govorec, avtor, je tisti, ki z jezikom svetu vsiljuje svoj edinstveni pomen. Besede pomenijo to, kar avtor želi, da pomenijo. Vendar: posamezniki ne moremo biti edini ali edinstven vir pomenov v jeziku, saj bi to pomenilo, da bi se lahko izražali v povsem zasebnih jezikih. Toda bistvo jezika je komunikacija, ta pa je odvisna od skupnih jezikovnih konvencij in skupnih kodov. Jezik nikoli ne more biti povsem zasebna igra.
Ali pa je pomen konstruiran v jeziku in prek njega (konstruktivistični)?
Tretji pristop priznava javni in družbeni značaj jezika. Priznava, da niti stvari same po sebi niti posamezni uporabniki jezika ne morejo določiti pomena v jeziku. Stvari ne pomenijo: pomen konstruiramo s pomočjo reprezentacijskih sistemov – pojmov in znakov.
Konstruktivisti ne zanikajo obstoja materialnega sveta, vendar pa materialni svet ni tisti, ki prenaša pomen: to je jezikovni sistem ali kateri koli sistem, ki ga uporabljamo za predstavitev naših konceptov. Družbeni akterji so tisti, ki uporabljajo pojmovne sisteme svoje kulture ter jezikovne in druge predstavitvene sisteme, da bi konstruirali pomen, da bi osmislili svet in o njem smiselno komunicirali z drugimi.
O vsakem od zgornjih vprašanj lahko razmišljate kot o poskusu odgovora na vprašanji »Od kod izvirajo pomeni?« in »Kako lahko ugotovimo ‘pravi’ pomen besede ali podobe?«.
Moškost
Za razumevanje pojavnosti moškosti je pomembno, da se zavedamo obstoja različnih moškosti, da so se v zgodovini pojavljale različne oblike, a da je hkrati obstajala nad vsemi t. i. hegemona moškost:
»Hegemona moškost zagotavlja ali se obravnava kot zagotovilo za prevladujoč položaj moških in podrejenost žensk. Hegemona moškost je definirana v nasprotju s homoseksualno moškostjo in je hkrati rasistična, definirana na številne ‘nebele’, podrejene moškosti.« (Crnović 2017: 90–91).
Charlotte Hooper (2001) določi štiri zgodovinsko zapovrstne modele dominantne moškosti, ki jih Deja Crnović tako povzema:
1 Grški model državljana-bojevnika kombinira militarizem z racionalizmom, nagiba se k vidni mizoginiji, saj vsebuje predpostavko o moškosti, ki je neločljivo povezana z osvajanjem žensk. Ponovni vzpon bojevniške moškosti se zgodi z nastankom nacionalnih držav, modernost pa prinese zaton judeo-krščanske moškosti in vzpon buržujske racionalnosti.
2 Patriarhalni judeo-krščanski model temelji na idealu odgovornosti, lastništva in avtoritete očetovih prednikov, ki ženske v celoti ignorira. Bojevniške lastnosti so v srednjem veku izgubile svoj status, papeška domestifikacija Evrope pa je v ospredje postavila judeo-krščanski model. V patriarhalnem modelu namreč moški prevladujejo v konceptualnem okviru sveta, v katerem ni prostora za vprašanja o odnosih med spoli ali o načinu prehoda iz naravnega v družbeno. Ženske so v taki konstelaciji nevidne.
3 Častni oziroma odporni model temelji na osebnih vezeh med moškimi in je aristokratski ideal, kjer je cenjeno tveganje, dvoboj pa predstavlja ultimativno preizkušnjo moškosti.
4 Buržujsko-racionalistična moškost prevladuje v dnevni politiki, v kateri so predsedniki predstavljeni kot ultimativni heroji (včasih tudi škodljivci), v ospredje pa postavljajo podobe vzorne moškosti, ki jo nenehno presojajo na podlagi možatosti ali njenega pomanjkanja. Buržujsko-racionalistični model, ki temelji na razumu in preračunljivosti, lahko služi kot podlaga za konceptualizacijo mnoštva novih moškosti, ki so v odnosu do ženskosti v manj konfliktnem, a toliko bolj kompleksnem odnosu. (Crnović 2017: 90–93)
Razvoji konceptov moškosti v obdobju 1450–1650 so bili pomembni za oblikovanje socialnih praks, ki jih danes imenujemo moškost. Na te koncepte so vplivali različni zgodovinski procesi:
1) Kulturna sprememba v obdobju prehoda iz srednjega veka v renesanso je ustvarila novo razumevanje seksualnosti in osebnosti v metropolitanski Evropi. Monastični sistem se je drobil, moč cerkve, da bi regulirala vsakdanja življenja, je začela upadati. Monastično vzdržnost je v sistemu vrednot v protestantski cerkvi zamenjalo zakonsko gospodinjstvo – reformist Martin Luther je zavrnil katoliški celibat in se poročil. S tem se je še bolj utrdila heteroseksualnost. Ideja individualnosti je vplivala tudi na razvoj moškosti. Spol je postal razlog za določene načine delovanja, obnašanja.
2) Nastanek prekomorskih imperijev, ki so bili izrazito ospoljeni. Moški so se odpravljali na ekspedicije (ekonomske, vojaške), ženske so šle z njimi kot žene in služabnice. Vladarji v imperijih so bili z redkimi izjemami moški. Nastala je nova oblika moškosti – osvajalec, ki je bila konotirana z nasilnostjo, brezobzirnostjo, odrezanostjo od družbenih vezi.
3) Nastanek in razvoj urbanih središč, mest kot trgovskih središč (Antwerpen, London, Amsterdam) in s tem povezana anonimnost in bolj koherentna ureditev v primerjavi s podeželjem. Mesta tudi omogočajo vzpostavitev posebne vrste prostorov, npr. hiš Molly v Londonu v zgodnjem 18. stoletju. V njih se srečujejo moški, ki se oblačijo v ženska oblačila, skupaj plešejo in imajo spolne odnose.
4) Državljanske vojne – religiozne vojne, dinastične vojne. Kvekerji, ki so izšli iz angleške državljanske vojne, so razglašali ideje enakosti in dejansko vključili ženske v svoje organizacijske prakse. Tudi močno centralizirana država je vplivala na razvoj moškosti. Vojska je postala ključni del države in prostor, kjer se je dokazovala moškost.
V 18. stoletju se je v zahodni Evropi utrdila moškost, za katero je bila značilna individualnost, drugačnost od ženskosti in vpetost v ekonomijo in državo. Z vzponom meščanstva se je dojemanje moškosti delno spremenilo. Če je plemič Chevalier D’Eon lahko živel brez večjih težav kot ženska, se meščanska moškost definira tudi v razmerju do plemiške. Plemiški dvoboji in družinska čast, s katero so bili povezani, so postajali stvar preteklosti, vendar je dvobojevanje ostalo kot način izražanja nasilja v meščanstvu.
Pozno 18. in celotno 19. stoletje sta pomenila veliko spremembo v družbeni vlogi in položaju žensk. Posledično se je začelo spreminjati tudi dojemanje tega, kaj je moškost.
Nasilnost se je vse bolj povezovala z racionalnostjo, birokratskimi tehnikami organizacije in stalnim tehnološkim napredkom v oboroževanju in prometu.
Hegemono moškost enačimo z bojevitostjo, odgovornostjo, pripravljenostjo na tveganje, racionalnostjo, preračunljivostjo, tekmovalnim individualizmom, umirjenostjo, hladnostjo, fizično močjo, objektivnostjo, nečustvenostjo …
Naloga
Razmislite o literarnih in drugih umetniških delih, v katerih se pojavljajo navedene reprezentacije moškosti.
Ženskost
Ženskost je v književnosti največkrat opredeljena kot nasprotje moškosti, dojeta je kot dvojnost med dobrim in zlim: brezmadežna Madona ali grešna Eva, ljubeča mati ali čarovnica, preganjana nedolžnost ali zapeljivka, ali kakor je zapisala že Virginia Woolf:
Virginia Woolf: Lastna soba (1929)
V človeški domišljiji je skrajno pomembna; v resničnosti povsem brezpomembna. V poeziji prevladuje od platnice do platnice; v zgodovini je skorajda ni. Vlada nad življenjem kraljev in zmagovalcev v leposlovju; v resnici je bila sužnja vsakega fanta, čigar starši so ji nasilno nataknili prstan na prst. Nekatere najbolj navdihnjene besede, najgloblje misli v literaturi izrečejo njene ustne; v resničnem življenju komaj da je znala brati, samo za silo pisati in je bila lastnina svojega moža. Nedvomno je zrasla v domišljiji čudna pošast, če si bral najprej zgodovinarje in nato poete – črv z orlovskimi krili; utelešenje življenja in lepote v kuhinji, kjer reže slanino. Toda take pošasti, naj so za domišljijo še tako zanimive, dejansko ne obstajajo. Če jo hočeš oživiti, moraš hkrati misliti poetično in prozaično, da ostaneš v stiku z dejstvi. (Woolf 1998: 45–46)
Razmislite, kakšne ženske like ste doslej obravnavali pri pouku književnosti ali pri branju iz veselja. Ali bi se strinjali z Virginio Woolf glede del iz književnosti do druge svetovne vojne? Kaj pa kasneje? Ali ste v ženskih literarnih osebah opazili, da so njihove lastnosti, kadar gre za družbeno sprejemljivo ženskost, naslednje:
občutljivost, gracilnost, krhkost, nežnost, toplina, pasivnost, iracionalnost, skromnost, ponižnost, prilagodljivost, empatija, naklonjenost, čustvenost, prijaznost, pomoč, skrb za druge, predanost in razumevanje?
Kako so reprezentacije spolov zakodirane v kolektivno zavest, nam razkriva tudi objava iz satiričnega časopisa Divji kozel iz leta 1903:
Kako je reprezentirana ženskost, kako moškost v tem oglasu?
Za kompleksnejši uvid v problematiko reprezentacij ženskosti preberite še navedek iz dela Drugi spol Simone de Beauvoir:
[K]aj je to ženska? »Tota mulier in utero: ženska je maternica,« je trdil nekdo. Vendar pa poznavalci, kadar govorijo o določenih ženskah, sklenejo: »To niso ženske,« pa čeprav imajo uterus kot vse druge. Vsi soglasno ugotavljajo, da v človeški vrsti obstajajo ženski osebki, samice; tako kot nekdaj, danes predstavljajo približno polovico človeštva; a vendarle nam govorijo, da je »ženskost v nevarnosti«; prigovarjajo nam: »Bodite ženske, ostanite ženske, postanite ženske.« Vsako človeško bitje ženskega spola torej ni nujno ženska: imeti mora svoj delež pri tej skrivnostni in ogroženi realnosti, ki se ji pravi ženskost. Ali se ta izloča iz jajčnikov? Ali pa je nekaj otrdelega v globini platonističnega neba? Ali jo je mogoče že s suštenjem kikle zvabiti na zemljo? Čeprav si nekatere ženske vneto prizadevajo, da bi bile njeno utelešenje, niso še nikoli nikjer ustoličili njenega modela. Najraje jo opisujejo z ohlapnimi in mamljivo lesketajočimi izrazi, ki so videti, kot bi si jih izposodili v govorici jasnovidk. (Beauvoir 2022: 11–12)
Naloga
Izberite eno delo iz zbirke Sto romanov in ga preberite ter razmislite, kako so v njem prikazane ženskosti in moškosti.
