3 REPREZENTACIJE POLITIČNIH MOŠKOSTI
Predvidene kompetence in učni izidi
V tem poglavju se boste seznanili_e s pojmom dominantnih moškosti v povezavi s politično močjo. Spoznali_e boste nekaj slovenskih literarnih besedil, v katerih najdemo reprezentacije moškosti kot politične moči. S poglobljenim branjem romana Rapsodija 20 Andreja Capudra boste odkrili_e, kako avtor v literarnem besedilu prikaže dominantno moškost in kako jo poveže z intimnim svetom protagonista. Razumeli_e boste, kako se v literarnem besedilu prepletajo različne reprezentacije spolov in kako se dominantna moškost reprezentira v odnosu do drugih.
Reprezentacije moškosti kot politične moči
Politična sfera predstavlja enega najpomembnejših delokrogov »civiliziranega« življenja, saj najbolj znane definicije civilizacije kot enega izmed dejavnikov civiliziranosti družbe omenjajo razvoj različnih oblik politične organizacije. (Childe, 1936)
V knjigi Masculine Identities: The History and Meanings of Manliness je Herbert Sussman predstavil zgodovinski razvoj moške identitete, kjer je kot prvo vrsto opredelil identiteto moškega kot (špartanskega) bojevnika, na drugem mestu pa vznik atenskega demokratičnega moškega. Atene so zavrnile pogosto brutalno bojevniško virilnost (možatost) kot predstavo moškosti, utemeljeno na zmernosti, umski kultiviranosti, družbeni in zakonski odgovornosti. Šlo je za idejo demokracije, kjer naj ne bi vladal avtokratski oblastnik, temveč ljudje, demos, državljani. Težava je bila v tem, da je bil status državljana utemeljen v patriarhalnem družbenem redu in da so bile zaradi tega izključene različne družbene skupine, kot so ženske, sužnji in tujci (Sussman 2012: 37). Že na začetku opažamo neskladje med vsebino pojma »demos« in totalitete ljudstva, ki je živelo in delovalo v Atenah. Lahko rečemo, da je v primeru prehoda iz bojevniške v demokratično moškost prišlo do zamenjave ene vrste hegemonične moškosti z drugo.
Tudi danes smo priča temu, da so politični elementi (kdo je njen_a predsednik_ca, predsednik_ca vlade, v katere mednarodne skupnosti je vključena, je neodvisna, priznana itd.) tisto, kar predstavlja (oz. reprezentira) eno državo, etnijo, kulturo v svetu, pa najsi gre za parlamentarno demokracijo ali za kraljevino.
Past patriarhalnega načina mišljenja je torej v tem, da je moškost nevtralna norma, medtem ko je vse drugo drugotnega pomena in konstruirano. To je, kot pravita Kathleen Starck in Brigit Sauer, še posebej razvidno v javni politični sferi. Politične inštitucije, norme in prakse, kot so država, parlament, državljanstvo in narodnost, volilna pravica, vojska itn., so bile od vedno razumljene kot spolno nezaznamovane (neospoljene) in vodene samo s pomočjo objektivne in racionalne misli, kar pa so vrednote, ki se jih je v zgodovini pripisovalo moškosti (Starck, Sauer 2014: 3–4).
Politična moškost v slovenski književnosti
V slovenski književnosti najdemo le malo reprezentacij političnih moškosti, kar je najbrž povezano z zgodovinsko situacijo slovenskega naroda. Slovenska dramatika je od Jurčičevega Tugomerja (1876) sicer prikazovala moške, ki jim je zaupana politična moč, vendar niso prikazani kot dominantne, brezobzirne osebe, temveč prej kot sanjači, ki se na političnem prizorišču ne znajdejo najbolje oziroma so hitro žrtve svoje erotične sle. Kot takega je Tugomerja prikazal Josip Jurčič, v podobno vlogo je postavil Vošnjak svojega Miroslava Dragana v drami Doktor Dragan (1894). Naslovni lik je častihlepen in neodločen sanjač, ki se ne zna pravilno odločiti, ko mora izbirati med gospodarsko koristjo, ki bi jo prinesla gradnja železnice v domovini, in pristankom na ustavo, ki je za njegov narod škodljiva. Pod vplivom ženske, v katero je zaljubljen, in lastne pohlepnosti da prednost železnici. Nasprotno je v Kersnikovem Agitatorju (1885) uspešen preračunljiv moški, vendar je tudi njegovo delovanje z vidika narodove koristi problematično, saj ga označijo za nemškutarja. V vseh navedenih delih, pa tudi v Tavčarjevem romanu Izza kongresa (1905–1908) ni v ospredju politično delovanje, moškost, ki jo uresničujejo protagonisti, ni agresivna, nasilna in bojevita, temveč vpeta v meščanske obrazce delovanja.
Šele pri Cankarju v igri Za narodov blagor (1901) se pojavi lik brezobzirnega politika, ki se zaveda, da je politični uspeh povezan z dominantnim in brezobzirnim ravnanjem. Na podoben način v svojem mikrokozmosu deluje tudi Franc Kantor v Kralju na Betajnovi (1902).
Kot brezobziren nosilec politične moči, ki se opira na agresivno in intelektualno superiorno moškost, kakor je mišljena v različnih filozofskih konceptih, se v slovenski književnosti pojavi šele Hasan ibn as-Sabah v Bartolovem romanu Alamut.
Izbrano besedilo
Andrej Capuder
RAPSODIJA 20 (1982)
Andrej Capuder (1942–2018) je bil slovenski romanist, pesnik, pisatelj, prevajalec, deloval je tudi kot politik in diplomat. Bil je prvi kulturni minister v samostojni Sloveniji. Izhajal je iz intelektualne družine, oče France je bil profesor francoščine in slovenščine, mati Vida profesorica slovenščine, sestra Maja Žvanut je umetnostna zgodovinarka. Njegova soproga Majda je bila bibliotekarka Knjižnice SAZU, njegove hčerke so Nataša Burger (igralka), Neva Capuder (umetnica in pravljičarka) in Sonja Weiss, profesorica klasične filologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Andrej Capuder je avtor romana Bič in vrtavka (1975) o ljubezenskem trikotniku, v katerem je izpostavljen motiv spolne nemoči – pripovedovalec romana vstopi v ljubezensko razmerje s poročeno žensko, a je ne uspe zadovoljiti v spolnem smislu. Temu romanu je sledil roman Mali cvet (1977), razvojni roman o ljubezenskih doživetjih mladostnika, ki odrašča v času po drugi svetovni vojni. Napisal je še romane Rapsodija 20 (1982), Iskanje drugega (1991) in Reka pozabe (2007), ki bi jih lahko opredelili kot družinsko sago, s katero sledi življenju družine Neubauer na odru slovenske zgodovine 20. stoletja. Zaradi tega ta roman lahko bolje razumemo v kontekstu drugih družinskih sag, kot so Artmanovi (1925) Maksima Gorkega, Buddenbrookovi (1901) Thomasa Manna in Radetzkyjeva koračnica (1932) Josepha Rotha.
Naloga in vprašanji
Mi se bomo osredinili na roman Rapsodija 20, ki tematizira slovensko in evropsko družbeno dogajanje med prvo in drugo svetovno vojno. V ospredju je pripoved o družini Neubauer, medtem ko se v ozadju odvijajo pomembni dogodki slovenske zgodovine po prvi svetovni vojni. Osrednja tema pripovedi sta brata Sergej in Marko, ki ju različne osebnosti, življenjske izkušnje in družbene napetosti z naraščajočo politično delitvijo razdvajajo in potiskajo v vse bolj nasprotna stališča. Medtem ko se mlajši Marko med študijem v tujini vključi v mednarodno komunistično gibanje, kar ga popelje v boje španske državljanske vojne konec tridesetih let prejšnjega stoletja, Sergej, poveljnik Maistrove mariborske čete med bojem za severno mejo, gradi kariero kot polkovnik jugoslovanske vojske. V romanu so poleg njunih usod (in usode očeta Franceta, njegove mlade žene Ane Marije, Sergejeve žene Olge in Markovega dekleta Kristine) zajete kratke zgodovinske »slike« od časa tlačanstva na Slovenskem do predzgodovine Kristininega bega v Francijo, pa tudi dnevniški zapisi Ane Marije, ki so pomembni v kontekstu nadaljnjih romanov trilogije. Napeta družinska drama in družbena kriza se v romanu zaključita v trenutku začetka vojne v Jugoslaviji 6. aprila 1941.
Franc Zadravec je ta roman opredelil kot »fiktion-fakt politični roman« (1994), kar dobro povzema bistvo romana. Oba glavna junaka, brata Neubauer, sta politično dejavna in njunih likov ni mogoče razločiti od političnega ozadja, na katerem se med romanesknim dogajanjem gibljeta. Sergej se na začetku romana vrne z ruske fronte, Marko s soške. Brata sta močno vpeta tako v prostore političnega kot tudi vojnega dogajanja, kar so tradicionalno moška področja delovanja v javni sferi. Zadravec glede romana Rapsodija 20 pravi, da je njegova pripovedna snov pravzaprav dvojni človek: homo politicus in homo eroticus (1994: 440). V Capudrovem opusu prevladuje erotična tematika, zato je v njem veliko reprezentacij moškosti in ženskosti v različnih kontekstih.
Andrej Capuder: Rapsodija 20
Andrej Capuder: Rapsodija 20
Naloga in vprašanja
France Neubauer (v njegovem liku lahko prepoznamo podobnosti z znamenitim ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem) uteleša resignirano politično moškost. Vzroki za to so morda v neravnovesju med življenjsko izpolnjenostjo v javni in v intimni sferi. V teh odlomkih je prisotna tudi reprezentacija krhke, bolne ženske in hkrati je poudarjeno trdo politično življenje. V romanu torej prepoznamo nasprotje med trdno politično moškostjo, ki je zmožna izboljšati in izpopolniti prostor v javnosti (mestno infrastrukturo), ter občutljivo in krhko ženskostjo Francetove partnerke, ki je prisotna v zasebnem svetu. Ob poglobljeni refleksiji o politični moškosti se nam zastavljajo številna vprašanja. Politična moškost je predstavljena kot dejavna, kot tista, ki prinaša razsvetljavo in kanalizacijo ter izboljšuje šolsko infrastrukturo v mestu in je torej prikazana v razsvetljenski luči: politik je tisti, ki mesto modernizira in ga s tem civilizira (podoben je božanstvu). Po drugi strani je prostor politične moškosti predstavljen kot prostor nenehnega bojevanja za moč, ki poživali moške. Tako se v tem odlomku konstituira dvojna in navidezno paradoksalna podoba politične moškosti kot izjemno ustvarjalne in božanske, hkrati pa skoraj živalske.
Reprezentacije političnih moškosti v tem romanu skorajda ne moremo ločiti od reprezentacij ženskosti zaradi nenehnega prepleta homo politicusa in homo eroticusa v njegovih moških likih.
Andrej Capuder: Rapsodija 20
»A res? In kaj piše?«
Ugibal je, ali naj ji pove. Dolgo časa mu je ležal na srcu, tisti preganjeni list papirja, za katerega ona ne bi smela zvedeti, saj je bila v njem neke vrste smrtna obsodba njuni zvezi. A bila je ura dneva, siva in otožna, kot nalašč za poslednje zakramente. Izvlekel je torej pismo iz prsnega žepa suknjiča in ji počasi razbiral, z glavo na njenih nogah in ob njenem trebuhu, kjer je pritajeno klilo novo življenje:
Dragi moj Marko!
Tvoje pismo me je neskončno ganilo, in če ti nisem takoj odgovoril, je bil vzrok podzavestno v tej prekleti zakonitosti odskoka, ki še vedno vlada mojemu bitju. V meni je še močno živ spomin na najino poznanstvo, resda bolj tipajoče, a vseeno prepričljivo: toliko si lahko povemo, v kratkem času in mimo besed! Mislim, da sem z vso gotovostjo lahko zaslutil, da je Marko Neubauer sicer počasen, vendar globoko zahteven in vztrajen človek, ki bo s primernim organiziranjem svojih sil prišel daleč, morda prav do cilja. Pravi živi človek torej, ki se počasi išče in raste do svoje mere, podobno kot drevo, in ga zatorej ne more nič ustaviti … Veliko bi si imela še povedati, ti in jaz, če bi nama usoda dovolila, da vrževa s sebe to znamenje tujstva, ob katerem si lahko svoje prijateljstvo samo na hitrico izjecljamo, nato pa spet drvimo naprej, jahani vsak od svojega dajmona. A med tem časom, ko te ni bilo, so se tu stvari precej spremenile. Nenavadno veliko vode je steklo pod mojimi mostovi, spoznal sem, da je tudi krstna voda včasih črna …«
Premolknil je, kot bi se bal naprej, tam notri so bile stvari, ki jih ona ne bi smela slišati, vsaj zdaj ne, ko on počiva na njenem mednožju, z glavo ob rodovitnem telesu, kjer na tihem raste njegovo seme.
»Kaj še piše,« je postala nestrpna.
Zložil je pismo nazaj v žep in sklenil, da ji pove bistveno.
Tisto, kar je smela slišati.
»Žalostno. Žena mu je poskušala samomor.«
Otrpnila je. »Ona! … In?«
»Čakaj, ali veš, da sta imela otroka?«
»Ne, Vasilij da je imel otroka? Kako?«
»Ne vem, kako, ampak imel ga je. Z njo. Punčko, osem let. Pravi angelček, videl sem jo, ko je prišla k njima za konec tedna iz internata.«
»No in kaj?«
»Ženska je delala samomor skupaj z otrokom, razumeš. Dala je tablete sebi in njej.«
»In?« Kristinin glas je bil kot bi izstrgal iz lubja živega drevesa.
»Otroka je ubila in sebe ne.«
Reka ob njima je naprej valila svoje vode, brezčutna v svojem naturnem pošumevanju. Povej ji, povej, je odmevalo v Marku, povej ji še vse ostalo, sklep tega pisma in vprašanje na koncu. A ni mogel odpreti ust. Šele čez čas je znova potegnil iz žepa pismo, laže je bilo brati kot pogovarjati se.
»Cena, ki sem jo plačal za svoja dejanja, je bila strahovito visoka, predvsem pa nepopravljiva; tako da se vse bolj videvam v kolesnicah usode, ki ji zdaj nikakor še ne vidim jasne smeri, čutim pa, da je brez povratka. Marsikomu se bo to zdelo normalno, kakor si si postlal, tako bos ležal; z druge strani pa, če hočemo biti resnično to, kar smo, potem je treba ugotoviti, da si nikakor ne pripadamo, ključ do naše svobode imajo drugi. A zakaj se je zasukalo tako? Zakaj se je odklenilo v smrt? To so vprašanja, dragi moj prijatelj, ki bi si jih človek mojega poklica ne smel zastavljati; kaj hočeš, včasih me premaga samota, malodušje … Govoriva raje o tebi. Pisal si mi, da …
Spet je zganil pismo in ga spravil v žep. Tistega naprej ona ni smela slišati; odgovor, ki ga je dal Vasilij na Markovo vprašanje, ali naj se poroči s Kristino, glede na to, da je na poti otrok, tisti odgovor je bil samo za moška ušesa … Nam, ki smo zapleteni v veliki bojni metež stoletja, bodisi da nas čaka bitka z možmi ali z njihovimi prikaznimi, vsem nam, tako je pisal Vasilij, je ženska v pohujšanje in obtežitev. Ne hodi v bitko, če se nisi poprej očistil dotika z žensko, sovražnik preži na tvoja mehka mesta, sunil bo nož natanko tja, kjer je na tebi gnezdil poljub. Ne boj se zanjo, njej bo ostal otrok, ki jo bo spominjal nate. Kaj pa bi v nasprotnem primeru ostalo tebi? Spomin na neizpolnjeno dolžnost, da nisi bil tam, ko se bomo postavljali v vrsto za zadnji spopad. Kadar zapoje trobenta, kje si, Marko Neubauer?, ali naj ostane v koloni prazno mesto? Če je prava ženska … če je prava ženska, je pisalo na listu, ki je šuštel, skrbno preganjen v notranjem žepu njegovega suknjiča, ravno nad srcem, ki je pričelo hitreje utripati ob dotiku z nekim drugim telesom, prav tistim, ki naj bi ga Marko Neubauer zapustil na nasvet hromega moža, ki je v ogenj pošiljal druge, ker sam ni mogel … In zdaj ta smrt otroka, ali je bila to zanj kazen ali svarilo, ali svarilo zanj ali za druge, ali je Kristina prava ženska, kaj naj stori? Šuštenje lista ali zamolkli udarci srca, ki jih je nenadoma začutil po vsem telesu, v senceh, v rokah, med ledji …? Bilo je tisto staro, pritajeno razbijanje sanjskih nakoval, ki so bila enkrat vlakovna kolesa na neskončnih tirnicah Evrope, drugič topotanje vojske na pohodu, tretjič ponorelost ob dotiku drugega telesa, sladki obup prehajanja vanj. Zraven pa, zavratno blizu, Šuštenje lista in njegovega sporočila … Otroška osmrtnica in vprašaj. Ali še kaj več? (Capuder 1982: 251–253)
Naloge in vprašanja
Ena osrednjih tem tega romana je možnost združitve erotike in politike. Vprašanje, ki je v romanu zastavljeno, močno zadeva tradicionalne domneve o spolnih vlogah, ki ločujejo delokroge ženskosti od delokrogov moškosti. Ko povzema odnose med spoloma v Capudrovem romanu, Zadravec pravi: »narava je žensko izbrala ohranjati rod, moškega pa za bitje, ki si ne sme dovoliti ‘praznega mesta v koloni’. Naj je ženska tudi nesrečna in v obupu ubije otroka in sebe, mora moški ostati v koloni in biti družbeni junak« (Zadravec 1994: 439). Zanimiv je pojem družbenega junaka, saj to predstavlja očitno reprezentacijo politične moškosti, ki mora zanikati posebni, posamezni in intimni plan, da bi lahko deloval v splošnem ter javnem življenju.
Četudi ta roman v nekaterih svojih delih (»Iz dnevnika Ane Marije Klun – Neuberger«, »Ius primae noctis« itn.) v ospredje postavi ženske, reprezentacije ženskosti ne presegajo v precejšnji meri tradicionalne patriarhalne modele ženskosti. Na primer, v nadaljevanju prejšnjega odlomka so opisane pariške ljubezenske dogodivščine Marka in Kristine, njuna spolnost je prikazana kot »ljubezenski Eden« (Capuder 1982: 255), medtem ko je epilog strasti drugačen: »Bilo je nenavadno: kolikor bolje sta pričela shajati drug z drugim, in zato je imela zasluge predvsem ona, toliko bolj sta se držala vsak zase, on s svojimi političnimi nalogami, ona pa v pričakovanju poroda, v drobnih skrbeh in pripravah za ta veliki dogodek« (Capuder 1982: 256). Zdi se, da sta ženskost in moškost združljivi le v spolnosti in telesnem uživanju, kasneje se njuna delokroga ločita na javno delovanje politične moškosti in intimno delovanje materinske ženskosti.