9 REPREZENTACIJE EMANCIPIRANIH ŽENSKOSTI

»Dolgo« 19. stoletje zaznamuje tudi emancipacija žensk kot subjektov, ki niso vpeti v družbo preko svoje materinske vloge. V narodnih skupnostih, ki so živele v večnacionalnih državah pod oblastniki druge narodnosti, je bila za vstop v javno življenje pomembna vloga mater, ki naj bi vplivale na narodno zavest potomstva. Za ženske, ki te vloge niso mogle ali hotele izpolnjevati in niso bile nadarjene za pisanje literature, kar je bila do 19. stoletja najpogostejša oblika ženskega zaslužka tudi v višjih slojih, se možnosti emancipacije pojavijo šele z vznikom poklicev, ki so omogočali samostojno preživljanje. Tak poklic je bil predvsem učiteljski, zato so prve emancipirane Slovenke predvsem učiteljice. Nekoliko več možnosti za življenje, ki ni podvrženo tradicionalni ženski poti, kakor jo prikazuje slika na levi Obdobja v ženskem življenju, so imele le ženske, ki so pripadale plemstvu ali višjemu meščanstvu, saj je emancipacija v veliki meri povezana z gmotno neodvisnostjo. Na položaj samske ženske, četudi je bila premožna, so zaradi kodeksa ženske časti vplivale številne omejitve, zato so imele še največ svobode bogate vdove.

V slovenskem prostoru se razprava o emancipaciji žensk, ki ni povezana le z domoljubjem, začne v 70. letih 19. stoletja. Radoslav Razlag v predavanju O samostalnosti ženskega spola v ljubljanski čitalnici 2. aprila 1871 razloži, da vstop žensk v javno življenje ni v preteklosti nikoli vplival na srečo in blagostanje narodov, saj je pogoj za njiju ženska, ki sedi ob domačem ognjišču. A ob tem je dodal, da vsem ženskam ni dano biti središče svoje družine, nekatere ostanejo vdove in sirote samice in tem je treba dati možnosti za samostojno življenje. Že Razlag se je spraševal – in okrog te teme se vrtijo vse razprave o ženskem vprašanju –, kako in v kolikšni meri naj družba dovoli samskim ženskam udejstvovanje v javnem življenju.

Razlag je videl možnosti v poklicu učiteljice, v različnih obrteh in pri poštnih telegrafskih službah, spodbudna se mu je zdela tudi literarna ustvarjalnost njegovih sodobnic.

Kot prvo literarno besedilo, v katerem ženska razpravlja o podrejenosti svojega spola, lahko v slovenski književnosti označimo komedijo Roza Frana Celestina, ki se je z gibanjem za žensko emancipacijo seznanil v Rusiji in o tem obširno pisal v sestavku Žensko vprašanje, objavljenim leta 1884 v Ljubljanskem zvonu. V besedilu, ki je napisano v blank verzu, Roza na več mestih ugotavlja, da enakopravnosti med spoloma ni:

Roza si želi osvestiti še druga dekleta, da bi zahtevale svoje pravice, a baron ji ironično odgovarja, da to ne bo potrebno, kajti bližje so svojemu namenu, kot se jim zdi, saj postaja geslo »vsestranska svoboda« vse bolj aktualno. Roza mu ugovarja, da svobodoljubne ženske niso brez srca, in prizna, da se tudi vanjo kdaj prikrade hrepenenje, da bi se vsa predala. Po tem priznanju se baron odloči, da ji izpove svojo ljubezen, ona pa ga odbije, rekoč:

Obljubi svoji zvesta čem
ostati med borilkami za pravo
zatíranega ženstva, čem zatreti
željé vse druge slabega srcá. (Celestin 1869: 19)

Roza pričakuje, da jo bo Mirko prosil ljubezni, a on ponosno odide. Čeprav ga ljubi, sklene, da bo svojo ljubezen zatajila. Tako vsak na svojem koncu trpita in njuna služabnika se odločita, v skladu s konvencijami žanra, da bosta pomagala. Baronov sluga Anže posreduje s spletko. Rozinega strica prepriča, da ima baron drugo, zato jo stric sam zasnubi, Rozi pa namiguje, da si bo baron poiskal drugo, zato mu prej odločna zagovornica »ženske osvoboje« izpove ljubezen in pozabi na vse svoje prejšnje poglede na zakon:

Jaz, ki sem sovražila moški spol,
odvračala ljubezen, toliko zaupala na sé, povem glasnó:
jaz ljubim z vso gorečnostjo srcá
možá, ki je zamé zgubljen na veke,
uboga deklica, jaz ljubim – vas! (Celestin 1869.: 67)

Tem besedam sledi poroka, kar Rozino emancipacijo razkriva kot epizodo v njenem življenju, ki nima nobenih posledic za njeno osebno življenje. Kljub temu so Celestinove sodobnice in sodobniki lahko prvič prebrali razmišljanje ženske o lastnem položaju, ki je posledica spolne identitete. Bolj kompleksno je žensko emancipacijo predstavil Josip Stritar. Prvi ženski lik, ki ga lahko razumemo kot vsaj do določene mere emancipirano žensko, je lik gospe Jarinove v Stritarjevem Gospodu Mirodolskem (1876).

Stritar jo predstavi kot bogato, a tudi radodarno in gospodovalno žensko, ki vznemirja prebivalce Tihega dola s svojo ježo:

V šestem poglavju romana ima gospa Jarinova pravi feministični traktat, ki odločilno vpliva na zaplet romana, saj se Zora, hčerka gospoda Mirodolskega začne spraševati o svoji ljubezni do Radovana in se zaradi razočaranja nad njim začne zaljubljati v Edvina, nečaka gospe Jarinove. Zora, ki svoji sestri zaupa, da vsa gori od ljubezni do Edvina, se odloči za pobeg, vendar kmalu spozna, da Edvinova čustva niso tako močna kot njena.

Josip Stritar se je ženske emancipacije dotaknil tudi v dramskem prizoru Klara (1880). Dušan Moravec je v monografiji Meščani v slovenski drami zapisal, da je naslovna junakinja »nenavadno energična ženska podoba v naši drami in celo ostrejša od marsikatere, ki se je rodila deset in več let kasneje: Klari namreč ne gre za zagovor ž e n s k e enakovrednosti in za uveljavljanje njene enakopravnosti, kar je navadno poglavitna misel modernih žesnkih podob, temveč ji gre za dosego široke demokratizacije življenja, ne glede na to, ali si meščan, ali ‘plebejec’, kot se sama imenuje, ženska ali moški.« (Moravec 1960: 88–89)

Klara se imenuje demokratinjo, preživlja se kot zasebna učiteljica, v prostem času pa prebira književnost. Stritar prikaže njeno razmišljanje ob drami Sappho Franza Grillparzerja:

Le malo po teh besedah potrka na vrata Emil, Klarin prijatelj iz otroštva, z dobro novico, da je dobil mesto učitelja matematike, kar mu bo omogočilo, da si ustvari družino. Seveda je Klara njegova izbranka in prizor se zaključi s Klarino privolitvijo v zakon.

Reprezentacije »nove« ženskosti

Pojem nove ženske je ustvaril feminizem 19. stoletja kot pozitivno reprezentacijo ženskosti, vendar je v tedaj prevladujočem publicističnem diskurzu, ki se je napajal iz različnih spodbud (iz književnosti – romani o novi ženski, dekadenčna literatura, iz socializma, iz imperializma in iz diskurza o homoseksualnih identitetah; Ledger 1997: 3), dobival vse bolj negativne poteze. Nova ženska je bila v trivialni književnosti in v satiričnih listih, kakršen je bil angleški Punch [Klofuta], izpostavljena posmehu kot nasilna amazonka, ki se podi s kolesom, kadi cigare in za zabavo uničuje moške. V delih nekaterih avtoric je bila predstavljena popolnoma drugače – kot nevrastenična žrtev družbenega zatiranja (Richardson, Willis 2011: 13). Bila je moderna in čudaška, oboževana in prezirana, uporniška in prilagodljiva, moralno čista in promiskuitetna. Že leta 1894 je M. Eastwood v članku The New Woman in Fiction and Fact (Nova ženska v fikciji in stvarnosti) opozorila, da je nujno ločevati med fikcionalno »novo žensko«, ki obstaja le v domišljiji pisateljev in pisateljic kot negativen lik, ter resnično novo žensko, ki je povsem drugačna in bo svoj cilj (preobrazbo moškega spola) dosegla z žensko očarljivostjo in moralno neoporečnostjo. Nespregledljiva je ujetost avtorice v binarno logiko fikcionalne in dejanske nove ženske, prve kot povsem negativne in druge kot nadvse pozitivne figure (Richardson, Willis 2002: 11). Nove raziskave poudarjajo, da vseh atributov nove ženske ni mogoče spraviti na isti imenovalec in da koncept nove ženske v 19. stoletju opredeljuje prav njegova večpomenskost. Za utrditev pojma so bili pomembni članki pisateljic Sarah Grand in Ouide ter publicista W. F. Barryja. S. Grand je predstavila novo žensko kot feministično utopijo, kot figuro, ki bo očistila svet; nova ženska ima pri S. Grand atribute idealizirane matere. Za Ouido je nova ženska zgolj literarna fikcija, bogatašinja, ki pri lovu pobije več živali kot moški, ko vozi, je prav tako bolj brezobzirna kot moški, kruta je do živali, neprijazna do služabnikov in nosi modne obleke. Tretjo podobo nove ženske je izpostavil W. F. Barry. Zanj je nova ženska anarhistka, druži se z dekadenti, je slaba mati in histeričarka. Besedilne reprezentacije nove ženske razkrivajo tako historično dokazljive spremembe v družbeni vlogi žensk kot strah in tesnobo pred novo podobo ženskosti, ki sta mučila tako avtorice kot avtorje.

Nova ženska kot ikona literarnega fin de siècla ni identična s figuro samostojne ženske te dobe, kakor si jo lahko ustvarimo danes ob prebiranju del progresivnih avtoric s preloma stoletja in zgodovinskih študij. Omenjene pisateljice namreč v svojih delih niso prikazale nevsakdanjih žensk: fatalnih igralk, odločnih sufražetk, avtoric spisov o emancipaciji, temveč so svoje ženske like postavile v vloge študentk in uslužbenk, ki opravljajo svoje delo predvsem za preživetje, in ne za zadovoljitev svojih poklicnih ambicij.

Takšne like sta v slovenski književnosti kot prvi prikazali Marica Nadlišek Bartol in Zofka Kveder.

Emancipacija je v književnosti pogosto povezana tudi s spolnim prebujenjem ženske, z njeno odločitvijo, da uresniči svojo spolno željo. Najbolj neposredno in drzno za svoj čas prikaže takšno reprezentacijo ženskosti Zofka Kveder v noveli Telegrafistka (1899). V njej predstavi t. i. »novo žensko«, ki se preživlja sama, je finančno neodvisna in se upira tradicionalnim reprezentacijam ženskosti. Pisateljica jo predstavi skozi oči moškega:

»Bil je nek čuden, zagoneten izraz v tem temnem, lepem interesantnem obrazu. Nek velik neizražen ponos in obenem neka tiha obupna resignacija. Nikdar prej še ni opazil, da je ta Liza tako zanimiva in lepa. Oči so ji gledale strogo, a vendar je njih intenzivni svit izdajal ves vroči pridušeni žar njene duše.
Nehote je pogledal Milko.
‘Tam otrok in tu žena,’ mu je hipno šinilo v misli in s skoraj fizično bolečino je občutil ves razloček teh dveh bitij.«

Četudi je Viljko poročen z Milko, se Lizi ne more upreti:

Žensko, ki se ne ozira na pravila in pričakovanja meščanske družbe v uresničevanju spolne želje, je prikazal tudi Ivan Cankar v romanu Gospa Judit (1904), vendar gospa Judit ni reprezentacija osvobojene ženskosti, saj je njeno spolno življenje iskanje ljubezni, moški ne zadovoljijo njenega hrepenenja po drugačnem življenju. Judit ni »nova ženska«, saj se ne preživlja sama, temveč jo vzdržuje mož, poskus, da bi bila finančno neodvisna, ni uspešen. Alenka Jensterle Doležal jo tako opiše:

»Njena prvoosebna izpoved razkriva laž meščanskega zakona kot dvolične institucije. Poročila se je brez ljubezni in prezira nezvestega moža. Obdaja jo gnus nad dolgčasom in nemoralo družbe. Prešuštvo in zakonolomstvo je edina možnost ljubezni v meščanskem zakonu, zato Judit išče erotično uresničitev pri drugih moških. […] Njena telesnost je predvsem eden od znakov dvojne morale, označevalec iluzije in laži, ki vladata v kulturi te družbe. Tudi tu manjka telesnost, celo pri opisih prešuštva ga ni, saj ne pride dlje od opisov poljubov. Judit sanja o idealni zvezi, ki je zveza med bratom in sestro. Judit je aseksualno bitje z otroškim telesom.« (Jensterle Doležal: ____)

Emancipacija žensk v kulturnem in političnem smislu se ni mogla zgoditi, dokler si ženske niso priskrbele dovolj finančnega kapitala in si zagotovile dostop do trga dela. Starodavni sistem spolnih vlog, po katerem so moški imeli monopol nad dostopom do denarja in javne sfere, zrele ženske pa so bile omejene na dom, je bil v zadnjem stoletju in pol v večini razvitih držav deležen hudih napadov (Bergmann 2005: 1). Zato se je z vstopom žensk, ki so moškim odvzele absolutni primat v ekonomski sferi, gospodarski sistem popolnoma spremenil. Zaradi številnih medsebojno povezanih dejavnikov sta ekonomsko opolnomočenje in neodvisnost bistvenega pomena za emancipacijo žensk. V prvi vrsti ženske lahko postanejo neodvisne tako, da končajo krog finančne odvisnosti. Ženske imajo zdaj priložnost sprejemati lastne finančne odločitve, kar jim daje več možnosti izbire. Poleg tega jim ekonomsko opolnomočenje omogoča večji vpliv na odločitve v njihovih gospodinjstvih in skupnostih. Ženske, ki se lahko same preživljajo, imajo večji nadzor nad pomembnimi odločitvami, kot so načrtovanje družine, zdravstveno varstvo in možnosti izobraževanja. Njihova sposobnost, da izrazijo svoja stališča in vplivajo na odločitve, ki jih neposredno zadevajo, se s takšnim opolnomočenjem izboljša. To je ključnega pomena, ker izziva konvencionalne vloge spolov in prakse, ki ženskam omejujejo zaposlitvene možnosti in vključevanje v delovno silo. Z doseganjem ekonomske neodvisnosti kršijo družbene norme in si tako utirajo pot k večji enakosti spolov. S tem procesom se zmanjšajo ovire za napredek žensk in se spodbuja bolj vključujoča družba, ki ceni in spoštuje prispevke žensk. Nenazadnje je gospodarsko opolnomočenje žensk tudi katalizator družbenih sprememb. Opolnomočene ženske so navdihujoče vzornice in ustvarjalke sprememb v svojih skupnostih. Njihovi dosežki in uspehi spodkopavajo spolne stereotipe in navdihujejo druge ženske in dekleta, da sledijo svojim ciljem. Nenazadnje igrajo tudi ključno vlogo pri pospeševanju družbenega napredka in razvoja s svojimi prispevki h gospodarstvu in odpravljanju neenakosti med spoloma. Ne smemo pozabiti tudi na eno osrednjih feminističnih besedil prve polovice 20. stoletja, in sicer esej Lastna soba Virginie Woolf, v katerem je avtorica močno izpostavila pomen lastnega prostora in financ, ki omogočajo ženski, da ustvarja.

Emancipacija žensk v kulturnem in političnem smislu se ni mogla zgoditi, dokler preden si niso ženske priskrbele dovolj finančnega kapitala in si zagotovile dostop do trga dela. Starodavni sistem spolnih vlog po katerem so moški imeli monopol nad dostopom do denarja in javne sfere, zrele ženske pa so bile omejene na dom, je bil v zadnjem stoletju in pol v večini razvitih držav deležen hudih napadov (Bergmann 2005: 1). Zato se je z vstopom žensk, ki so moškim odvzele absolutni primat v ekonomski sferi, gospodarski sistem popolnoma spremenil. Zaradi številnih medsebojno povezanih dejavnikov sta ekonomsko opolnomočenje in neodvisnost bistvenega pomena za emancipacijo žensk. V prvi vrsti ženske lahko postanejo neodvisne tako, da končajo krog finančne odvisnosti. Ženske imajo zdaj priložnost sprejemati lastne finančne odločitve, kar jim daje več možnosti izbire. Poleg tega jim ekonomsko opolnomočenje omogoča večji vpliv na odločitve v njihovih gospodinjstvih in skupnostih. Ženske, ki se lahko same preživljajo, imajo večji nadzor nad pomembnimi odločitvami, kot so načrtovanje družine, zdravstveno varstvo in možnosti izobraževanja. Njihova sposobnost, da izrazijo svoja stališča in vplivajo na odločitve, ki jih neposredno zadevajo, se s takšnim opolnomočenjem izboljša. To je ključnega pomena, ker izziva konvencionalne vloge spolov in prakse, ki ženskam omejujejo zaposlitvene možnosti in vključevanje v delovno silo. Z doseganjem ekonomske neodvisnosti kršijo družbene norme in si tako utirajo pot k večji enakosti spolov. S tem procesom se zmanjšajo ovire za napredek žensk in se spodbuja bolj vključujoča družba, ki ceni in spoštuje prispevke žensk. Nenazadnje je gospodarsko opolnomočenje žensk tudi katalizator družbenih sprememb. Opolnomočene ženske so navdihujoče vzornice in ustvarjalke sprememb v svojih skupnostih. Njihovi dosežki in uspehi spodkopavajo spolne stereotipe in navdihujejo druge ženske in dekleta, da sledijo svojim ciljem. Nenazadnje igrajo tudi ključno vlogo pri pospeševanju družbenega napredka in razvoja s svojimi prispevki h gospodarstvu in odpravljanju neenakosti med spoloma. Ne smemo pozabiti tudi na eno osrednjih feminističnih besedil prve polovice 20. stoletja, in sicer esej Lastna soba Virginie Woolf, v katerem je avtorica močno izpostavila pomen lastnega prostora in financ, ki omogočajo ženski, da ustvarja.

Breda Smolnikar

KO SE TAM GORI OLISTAJO BREZE (1998)

Breda Smolnikar se je rodila 1941. v Hercegnovem. Kmalu po začetku druge svetovne vojne se je družina preselila nazaj v Slovenijo. Breda Smolnikar je študirala tekstilno tehnologijo na Univerzi v Ljubljani, nato je nekaj časa delala kot tehnologinja, dokler ni leta 1976 ustanovila lastne kemične čistilnice in se podala na podjetniško pot. Vmes je začela pisati in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izdajala dela pod psevdonimom Gospa. Ta literarna dela so bila za oblast bodisi preveč religiozna (Balada o divjem mleku, 1980) bodisi preveč kritična do povojni politične nomenklature (Ko je umiral Stob, 1982; Mrtvi Stob, 1983; Stobovske balade, 1985) in so zato postala predmet cenzure. Pisateljica je bila obsojena na pogojno kazen.

Besedilo Ko se tam gori olistajo breze, ki je bilo objavljeno leta 1998, je pravzaprav kratek roman. Gre za pripoved, ki se osredinja na Rozino in njene dogodivščine sprva doma, nato pa tudi v Ameriki. Rozina predstavlja osrednjo os pripovedi, zato ji pripovedovalec namenja največ pozornosti, sicer pa je pripovedovanje v romanu izpeljano večinoma preko poročanja o dogodkih, pri čemer se pripovedovalec ne spušča v psihološko karakterizacijo likov. To delo Brede Smolnikar je zanimivo tudi zaradi odmevov v javnosti, saj je bilo predmet osem let dolgega sodnega procesa, v katerem so tožnice trdile, da je pisateljica žaljivo upodobila njihovo družino. Pisateljičin odgovor na sodni proces predstavlja izjemno zanimiv dogodek v slovenskem literarnem sistemu prav zaradi mnoštva spremenjenih, šifriranih, predrugačenih in avdio različic dela, ki jih je izdala med sojenjem.

Evgen Bavčar je o Rozininem liku zapisal, da ona ve, kaj hoče, in da vsesplošni želji do emancipacije podreja vsa dejanja, predmetni svet in čustva, da je ženski lik iz sveta ekonomije in da neutrudoma kljubuje zunanjemu svetu in njegovim ideologijam (Bavčar 1998: 123). V tem besedilu gre za reprezentacijo ekonomsko emancipirane ženske, ki je z vstopom na finančni trg vstopila tudi v tradicionalno moške sfere, kot je bila trgovina, zlasti trgovina z mornarji. V tem odlomku je navzoča še reprezentacija nasilne dominantne moškosti, ki zagreši celo spolno nasilje. V tem prizoru smo soočeni še z reprezentacijo nasilne moškosti, kjer več dominantnih moških nadleguje žensko, da bi izsililo boljše pogoje za trgovino, vendar pa avtorica v tem prizoru prikaže tudi odgovor na nasilje; Rozina namreč predstavlja drugačno, drzno ženskost, ki ne dovoli izsiljevanja in napade tudi fizično močnejšega nasprotnika, in to iz dveh razlogov: po eni strani mora ohraniti svojo osebnostno integriteto, po drugi pa svojo trgovsko integriteto. Marko Juvan o Rozininem liku zapiše: »Predvsem pa je ponovno v ospredju lik samozavestne, emancipirane ženske, ki kot dejavni subjekt sprevrača kanonizirani lik cankarjanske matere in njene moči, sublimirane v kultu žrtve« (2016: 158). S tem je Breda Smolnikar ustvarila podobo močne ženske, ki se zoperstavlja nasilni moškosti in s tem odpira prostore emancipacije.

V tem odlomku zaznamo povsem drugačno vrsto emancipacije, kakor je bila predstavljena v prvem odlomku. Če smo tam spoznali žensko, ki si drzne kljubovati nasilni moškosti in na ta način redefinirati lastno spolno vlogo, v tem odlomku prepoznamo reprezentacijo ženske spolne želje. Rozina predstavlja samozavestno žensko, ki se zaveda svojih seksualnih potreb in želja ter je pripravljena inicirati spolni odnos, dražiti moškega in celo zahtevati lastno zadovoljstvo. To je ključen moment reprezentacije spolno emancipirane ženskosti, ker je včasih ženska spolnost ostajala zunaj reprezentacije oziroma je bila tisto, o čemer se ne govori. V tem odlomku sta moška in ženska spolnost prikazani kot enakopravni in enakovredni. To je izjemno pomemben prispevek k reprezentacijam ženske seksualnosti, saj teorija seksualnih scenarijev trdi, da ospoljeni kulturni scenarij o spolni želji domneva, da imajo moški aktivno željo po spolnih dejanjih, medtem ko imajo ženske po naravi šibko spolno željo (Katz-Wise, Hyde 2014). Prav tovrstne pripovedi, v katerih je najti reprezentacije drugačnih moškosti in ženskosti v kontekstu spolnosti, počasi spreminjajo prevladujoči narativ o naravi ženske oz. moške spolnosti in spolne želje in na ta način emancipirajo ženske, moške in navsezadnje celotno družbo.