8 REPREZENTACIJE MATERINSTVA
Predvidene kompetence in učni izidi
V tem poglavju bomo preučili_e politične, etične in intimne implikacije pojma materinstva v literarnem diskurzu. Glede na to, da je bil motiv materinstva tradicionalno tesno vezan na žensko kot osrednja funkcija njene ženskosti, boste preučili_e različne strategije reprezentacije odnosov moči, ki se kažejo v družinskem življenju. Ob posameznih literarnih besedilih se boste tudi seznanil_ei z načini predstavljanja materinstva v kontekstu trpljenja, distanciranosti in strahu pred smrtjo. Med natančnim branjem romana Križci, krožci Jedrt Maležič boste odkrili_e reprezentacije nenormativnega materinstva, ki si poskuša ustvariti lastne načine življenja, a je vendarle omejeno s heteronormativnimi elementi.
Reprezentacije materinstva se v književnosti do 19. stoletja le redko pojavijo, kar lahko razložimo s položajem mater v družbi. Do poznega 18. stoletja je materinska vloga omejena predvsem na zadovoljenje otrokove potrebe po hrani, vzgoja in izobraževanje sta v očetovi domeni. Francoska revolucija ne vrže s prestola le francoskega vladarja, temveč tudi odpre vprašanje o tem, ali niso tradicionalne strukture nekaj, kar je prav tako treba radikalno odstraniti.
Švicarski pedagog Johann Heinrich Pestalozzi (1746–1827) izrazi dvom o očetovski avtoriteti že v svojem romanu Leonard in Gertrude (1781), kjer prikaže naslovno junakinjo kot mater, obrtnico, učiteljico in moževo svetovalko. Njena vloga ni več le biološko materinjenje, temveč tudi moralno in socialno. Pestalozzijevi nasledniki njegove poglede razvijajo naprej. Jean Paul Richter (1763–1825) v delu Levana ali nauk o vzgoji [Levana oder die Erzieherlehre, 1807] piše, da so ženske primernejše za vzgojo, ker niso odtujene od narave, v svojem čustvovanju in občutljivosti so podobne otrokom. Richterjeva misel je del tradicije koncepta razlike, ki žensko udejstvovanje na določenih področjih razlaga s tem, da ženske zaradi svoje drugačnosti zapolnjujejo manko, ki ga moški sicer ne more. Slaba stran tega koncepta je bilo omejevanje ženske na zasebne prostore, ki so se v dobi porajajoče industrializacije vedno bolj ločevali od javnih prostorov. Vendar pa je priznavanje pomena mater za razvoj otroka imelo tudi določene prednosti – ženska, ki je bila skrbela za vzgojo in do neke mere tudi izobrazbo bodočih državljanov oziroma sinov naroda, je morala biti tudi sama vsaj do neke mere izobražena.
V feministični teoriji razumemo kot prvo avtorico, ki je kompleksno in argumentirano pisala o problemu materinstva, Mary Wollstonecraft (1759–1797). Mary Wollstonecraft vpne materinstvo v širši okvir, saj ga poveže z zahtevo po izobraževanju žensk. Na več mestih svoje knjige Zagovor pravic ženske (A Vindication of the Rights of Woman, 1792), trdi, da je dobra mati le redkokdaj ženska, ki je sužnja predsodkov, nima razuma in je odvisna od svojega moža. Materinska oziroma naravna ljubezen je za avtorico šibka vez, ki se utrjuje le v stalnem doživljanju vzajemne simpatije, s čimer pritrjuje, tako kot v razmišljanjih o dojenju, Rousseaujevim pogledom o materinskih dolžnostih, ki niso posledica instinktov, ampak morale. Mary Wollstonecraft se s to trditvijo dotakne vprašanja o tem, ali obstaja materinski nagon ali pa je materinska ljubezen nekaj, kar se izoblikuje šele po otrokovem rojstvu in kar lahko čutijo tudi ženske, ki otroke le vzgajajo, niso pa njihove biološke matere.
V obdobju med francosko revolucijo in pomladjo narodov se je diskurz o materinstvu in vzgoji otrok povezal z diskurzom o dobrobiti države, zasebno je prodrlo v javno, iz česar se je izoblikovala trojica materinstvo – družina – država. Ta diskurz je našel odmev tudi v književnosti, kjer so se izoblikovale nove reprezentacije materinstva.
V umetniških delih ni veliko reprezentacij materinstva, kakor so ga doživljale anonimne, za zgodovino nepomembne posameznice. Upodobitve so največkrat povezane z mitološkimi liki, kot je na primer Medeja, in z Jezusovo materjo Marijo. Kot piše Adrienne Rich, gre torej za idealizirane materinske like, torej takšne, ki utelešajo patriarhalne predstave o dobri ženski/materi, ki se je vselej pripravljena žrtvovati, zatreti svoje lastne interese (seveda tudi lastno seksualnost), ali pa za preračunljive, nepredvidljive, za družbo nevarne like.
Izgon ali negativno prikazovanje mater sta prisotna že v ljudski ustvarjalnosti. V pravljicah bratov Grimm so matere ali odsotne ali pa nastopajo kot zlobna bitja, največkrat v vlogi mačeh. Tudi slovenska ljudska ustvarjalnost v tem pogledu sledi evropskim tokovom: mladi Bredi streže po življenju hudobna tašča, ki se ne more sprijazniti, da sin zdaj pripada drugi ženski, in je torej primer oblastne matere, lepa Vida pa pozabi na svoje materinstvo, ko se ji zazdi, da bo njeno hrepenenje našlo svoj cilj, kar uteleša lik matere, ki ne skrbi za svojega otroka z vsezatajujočo ljubeznijo.
Tudi v posvetni slovenski književnosti do obdobja moderne so reprezentacije materinstva le redko prisotne. V kmečki povesti je podob dobrih mater malo, ostajajo neme v ozadju in niso odločilne pri razpletu dogodkov: »Avtoriteta očeta in hišnega gospodarja ponavadi predstavlja proizvodno, brezobzirno plat doma, mati pa predstavlja (vendar ne vedno) njegovo rekreativno, tolažilno, pomirjevalno polovico. On je trd, samovoljen gospodar, ona sledi etičnemu principu, vendar nima prave moči za uveljavljanje, je pasivna.« (Hladnik 1990: 59) Pogosto se pojavljajo zlobne mačehe ali tašče. Seveda moramo pri razmerju mati – otrok, kakor je prikazano v kmečki povesti, upoštevati tudi specifike žanra, v katerem ni mogoče pričakovati psihograma literarnih oseb, še posebno ne v omenjenem odnosu, kakor ugotavlja tudi Miran Hladnik: »Kmečka povest jemlje materinstvo še kot naturno stvar, ki ne potrebuje posebne moralne podpore. Kmečke gospodinje so v prvi vrsti ubogljive žene svojim gospodarjem in šele potem matere svojih otrok.« (Hladnik 1990: 56) Zato materinska čustva in odnos do otroka bralcem in bralkam kmečke povesti – v skladu s konvencijami tega žanra in sistemom delovanja podeželske družbe ter z medsebojnimi odnosi v njej – ostajajo prikriti.
Za umetno balado 19. stoletja Peter Svetina (1997) ugotavlja, da se v njej pojavljajo naslednji materinski liki: skrbna mati (A. Aškerc: Za služboj), trpeča mati (A. Aškerc: Navzdol), nezakonska mati (S. Jenko: Moč ljubezni), mati z otrokom (S. Gregorčič: Jeftejeva prisega) in božja mati kot gluha priprošnjica (A. Aškerc: Balada o potresu).
V poeziji materinstvo prvič izraziteje odmeva pri Prešernu v pesmih Nezakonska mati in Lepa Vida.
Naloga 1
Preberite obe pesmi in razmislite, ali je v njih predstavljen tak pogled na materinstvo, kakor se je oblikoval na začetku 19. stoletja in je predstavljen na začetku poglavja.
Naloga 2
Po Prešernu v poeziji o materinstvu v 19. stoletju spregovorita predvsem Luiza Pesjak in Pavlina Pajk; Luiza Pesjak v pesmi Roža Jerihonska. Preberite pesem in primerjajte, kako F. Prešeren in L. Pesjak prikazujeta materinska čustva. Status obeh mater je različen, ali se to odraža tudi v pesmih?
Oblaki pokrivali so svitli, modri svod,
Dosegli do bi brežje, kjer trate če cveto.
Na bregu bistre vode, pod vejami dreves,
In blaga je devica – puščava jej je raj –
Stojí samoten grmek, edini krog in krog.
K grmíčku se napoti Marija zdaj, rekoč:
In srajco razprostira, da hitro se suši;
Kot čudež je povzdignil ubogi grm nekdaj,
In večno posvečene so božji materi,
Luiza Pesjak je svoje lastne materinske izkušnje vpletla tudi v svoja pripovedna besedila Dva slavca, Moja zvezdica, Beatin dnevnik in v Popotnih spominih. V pesemskih ciklih Žensko življenje in ženska ljubezen ter Življenja leto je materinstvo prikazano kot obdobje v ženskem življenju.
Naloga in vprašanja
Preberite roman Beatin dnevnik Luize Pesjak in odgovorite na naslednja vprašanja:
Katere ženski liki se pojavljajo v vlogi mater?
Ali Luiza Pesjak prikaže tudi materinjenje? Na kakšen način?
Kako je predstavljena materinska ljubezen?
Ali je materinstvo predstavljeno le kot pozitivna izkušnja?
Slovenski pisatelji so reprezentacijam materinstva skopo odmerili mesto. Matere v njihovih delih so obrobni ali (a to bolj redko) idealizirani liki, kar ni presenetljivo, saj je bila tudi v meščanskem okolju mati predvsem nadaljevalka rodu in je reprezentirala meščansko družino (Sieder 1998: 128), medtem ko je bila v pravnem pogledu v habsburški monarhiji popolnoma podrejena možu. V dramskih prizorih iz meščanskega življenja (Kita, 1870, Pismo, 1870, Otroški bazar, 1878) je Josip Stritar upodobil prav takšno vlogo žene in matere. Vrednote slovenskega meščanstva, kar zadeva materinsko vlogo, razkrivajo tudi bontoni (Ivan Vesel: Olikan Slovenec, 1864; Jožef Valenčič: Vzgoja in omika ali izvir sreče, 1899). Valenčič »ohranja vlogo in pomen matere, ki s svojo ljubeznijo vzgaja in s svojo krvjo oz. lastnim mlekom vpihuje prave poteze prihodnjim rodovom« (Testen 2012: 366).
Ker je druga polovica 19. stoletja obdobje, v katerem se v slovenski književnosti vedno bolj uveljavljajo realistični pripovedni postopki, odražajo materinske podobe stanje, kakor ga percepira moški te dobe: lastna (velikokrat kmečka) mati je največkrat del preteklosti, v meščanskem vsakdanjiku pa se srečuje z reprezentacijami in konstrukcijami materinskih podob, kakor jih skušajo uresničiti njegove sodobnice, ki materinsko vlogo povezujejo z intimnostjo, družino in jo le redko tematizirajo ali problematizirajo v javnosti.
Zato se matere v delih slovenskih pisateljev do konca 19. stoletja oziroma do Cankarjevih materinskih podob največkrat pojavljajo kot stranski liki; če so aktivne, je njihova (negativna) dejavnost usmerjena v preprečitev ljubezenske sreče predstavnikov mlade generacije (npr. v Lepi Vidi Josipa Vošnjaka, kjer želi mati preprečiti zvezo med svojim plemiškim sinom in trgovčevo hčerjo s spletkarjenjem). Do odklonov od takšnih podob prihaja že v sedemdesetih letih 19. stoletja v delih pisateljic, ki so hkrati odziv na prevladujoče podobe materinstva, ki so se na Slovenskem najprej izoblikovale v ljudskem slovstvu in so izhajale tudi iz katoliškega diskurza o dobri materi in njenem nasprotnem polu: o slabi, kruti materi. Obe podobi, slednjo v vlogi svarilnega zgleda, zasledimo v 19. stoletju tudi v katoliški publicistiki (v revijah Besednik, Rimski katolik, Učiteljski tovariš), še posebno v zborniku Drobtinice, ki ga je urejal škof Anton Martin Slomšek, idealizacijo materinstva pa predvsem v marijanski pesmi, kjer se Marija skorajda brez izjeme pojavlja kot Mati Božja. Sabina Ž. Žnidaršič o tem piše: »V besedilih najrazličnejših vrst in namenov v 19. stoletju, v še mnogo bolj izostreni podobi pa v 20. stoletju, se srečujemo s prav posebnim pogledom na žensko mater, s pogledom, ki z realnostjo žensk ni imel veliko skupnega. Avtorji in avtorice so izoblikovali pravi kult materinstva; še največ možnosti, da se približa idealni materi, glavni svečenici tega kulta, pa je imela ženska-mati-gospodinja srednjega, gmotno relativno dobro stoječega razreda.« (Žnidaršič 2003: 336)
Reprezentacije materinstva kot trpljenja
Helga Glušič poudari, da je ob liku Lepe Vide »morda še najpogosteje oblikovan literarni lik matere mučenice, kmečke matere s kopico otrok in z zemljo, iz katere črpa svojo moč« (Glušič 1991: 59), vendar takšne »mučeniške, potrpežljive in ljubeče« matere odkriva šele pri Ivanu Cankarju, Vladimirju Levstiku in Prežihovem Vorancu (Lovru Kuharju), torej pri avtorjih, ki so ustvarjali (z izjemo zgodnjih Cankarjevih besedil o materi) v 20. stoletju. Ob tem še opozarja, da so »te trdne kmečke žene v marsičem idealizirane« (ibid.: 59); tudi na te avtorje bi lahko prenesli ugotovitev Ksenije Vidmar Horvat, da »spominsko vračanje ni namenjeno materi, pač pa otrokovemu narcisoidnemu, nostalgičnemu oživljanju fantazmatske podobe polnosti, enosti z materjo« (Vidmar Horvat 2013: 50). Podoba trpeče matere vključuje še eno pojavno obliko, in sicer žrtvujočo se mater. Le-ta prav tako trpi, a v tem trpljenju vidi cilj, saj odpoved vsemu, kar bi ji lahko prineslo vsaj malo lepega v življenju, pomeni otrokovo srečo, ta pa ji je tako pomembna, da zaradi nje zataji vse svoje želje in potrebe. Žrtvujoča se in trpeča mati je v slovenski literaturi od Ivana Cankarja naprej sinonim za dobro mater. Ta podoba se pojavlja tudi v številnih delih Zofke Kveder. Tilda iz Njenega življenja doživi smrt vseh svojih štirih otrok. V pisateljičinih delih prevladuje slikanje materinstva, ki za ženske ni samo osrečujoče, temveč jim prinaša tudi veliko trpljenja. Zofka Kveder razkrije in odločno zavrne dvojno moralo patriarhalne družbe, ki poveličuje materinstvo in zahteva od ženske velike žrtve. Po eni strani od žensk zahteva, da se uresničijo kot vzorne matere, a jim hkrati v trenutku, ko te vloge ne morejo več izpolnjevati, ne ponuja nobenih drugih možnosti, s katerimi bi se rešile pred popolnim zlomom. Pisateljica v svoji kritiki ne ostaja na pol poti, saj ponuja odgovor na vprašanje, kako lahko ženske zaživijo drugače. Njen odgovor se skriva v iskanju in artikuliranju lastnih želja.
Raznolike reprezentacije materinstva pri Zofki Kveder
Njen nasprotni pol – podoba hudobne matere pa se pojavlja kot negativni zgled, kot družbeno zlo, ki ga mora sleherna ženska, ko je postavljena v vlogo matere, izgnati iz sebe. Zofka Kveder prikazuje tudi to podobo materinstva, a ne zato, da bi sledila tradicionalnemu črno-belemu slikanju materinstva, ampak ker jo zanimajo vzroki, zaradi katerih ženske ne morejo razviti materinske ljubezni oziroma se le-ta sprevrže v sovraštvo. S tem zavrača pogled na materinstvo, kakršnega odkrivamo v slovenski literaturi njenih predhodnikov in predhodnic, pa tudi sodobnikov in sodobnic, torej gledanje na materinstvo kot na »nekaj statičnega, enodimenzionalnega, enosmernega«, kakor piše Alenka Puhar (1982: 28–29) o slovenskem odnosu do materinstva.
Reprezentacije materinstva, ki jih srečamo pri Zofki Kveder, se ne gibljejo le med poloma žrtvujoče in samozatajujoče se matere ter hudobne in okrutne matere, ampak se pisateljica dotakne številnih problemov, s katerimi se srečujejo ženske v vlogi mater. Hkrati pa Zofka Kveder pokaže tudi, kaj pomeni za žensko, če ne more imeti otrok. Pisateljičina dela, v katerih je tematizirano materinstvo, predstavljajo kritično zavrnitev modelov, ki jih srečamo tako v literarnem kot filozofskem in sociološkem diskurzu in so – tudi zaradi polemičnega naboja, ki ga v njih odkrivamo – še danes zanimiva.
V številnih besedilih se Zofka Kveder posveča motivoma nosečnosti in rojevanja, najbolj poglobljeno pa v romanu Njeno življenje, kjer Tildino materinstvo spremljamo od trenutka, ko se zave, da nosi svojega prvega otroka. Slikanje Tildinih nosečnosti ima v romanu posebno funkcijo, saj z njimi pisateljica pripoveduje zgodbo Tildinega razvoja, spreminjanja iz dekleta, vzgojenega, da bi postalo poslušna žena in sebe zatajujoča mati, v samostojno žensko, ki črpa moč za življenje iz vrednot, ki jih je sama oblikovala na podlagi lastnih življenjskih izkušenj. Da bi pokazala, da se resnično življenje žensk popolnoma razlikuje od idealiziranih podob, s katerimi so soočene v obdobju otroštva in mladosti, naturalistično opiše porod, ki je skorajda neizogibno povezan z materinstvom, a je v besedni umetnosti do nastopa francoskih naturalistov največkrat predstavljen le z nekaj besedami, izraženimi najpogosteje metaforično.
Čeprav literarne osebe v delih Zofke Kveder velikokrat govorijo o materinskem nagonu, pisateljica ni bila zagovornica teorije o njem. V zgodbi Mačeha je namreč pokazala, da lahko ženska enako močno kot lastne otroke ljubi tudi tuje in zataji celo lastna prepričanja, da lahko ostane skupaj z njimi. S tem je zavrnila teorijo, katere predstavniki trdijo, da le ženska, ki je doživela porodne bolečine, lahko resnično ljubi svojega otroka. Za pisateljico porodne bolečine nimajo nobene funkcije, za žensko predstavljajo nekaj strašljivega, saj je porod vedno predstavljal tudi bližino smrti.
Pisateljičino ukvarjanje z motivom rojstva otroka in materine smrti pri porodu lahko vključimo v motivno mrežo, kakršno je ustvarila umetnost moderne, pri čemer pa hkrati ugotavljamo, da na slikah njenih sodobnikov ni tako zelo kakor v njenih delih izpostavljena nesmiselnost umiranja žensk in obtožba družbe, ki od žensk zahteva takšno žrtev.
Zofka Kveder je ustvarila tudi drugačne reprezentacije materinstva, saj so matere v njenih delih tudi oblastne in sebične. Vzroki za njihova dejanja se ne skrivajo v pomanjkanju »materinskega nagona« ali česa drugega, kar bi jim bilo prirojeno, ampak v situaciji, v kateri živijo. Večina teh materinskih likov ima globoko v sebi zakoreninjen strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če ne bodo mogle več uresničevati vloge, za katero so bile od rojstva določene. Za svoje žrtve zato zahtevajo žrtve otrok. Soočene z idealizirano podobo ženskosti zahtevajo tudi od svojih hčera, da se sprijaznijo z vlogo pasivnega bitja brez moči, ali pa se ne morejo sprijazniti s tem, da njihov otrok ni lep in zdrav kot rdečelični Božji otrok v Marijinem naročju. Podobe oblastnih mater so zato za pisateljico nekaj, kar je mogoče preseči, če ženska ne ponotranji tistih predstav o materinstvu, ki ji jih vsiljujejo različne institucije.
V črtici Zločin in v noveli Na kliniki se pri Zofki Kveder pojavi še ena negativna podoba materinstva – detomorilka, toda obe osebi, ki ubijeta svojega otroka, sta prikazani s popolnoma drugačnega stališča, kot so detomorilke v večini literarnih del, saj se pisateljica poglobi v notranjost svojih literarnih oseb. Detomor je v obeh delih v središču pisateljičinega zanimanja in ni le vezni člen fabule, ki omogoča razvoj dogodkov, kakor na primer Marjetičin detomor v Faustu.
Naloga in vprašanje
Reprezentacije materinstva v delih Mire Mihelič
V pisateljičinih delih se – v povezavi z njeno avtobiografsko izkušnjo odraščanja brez matere, ki je ob ločitvi pristala na prekinitev stikov s hčerjo – odnos med materjo in hčerjo razkriva kot zelo problematičen. V avtobiografiji Ure mojih dni je na več mestih pisala o tem, tudi v naslednjem odlomku:
»Rekli so mi, da se mi je odpovedala, odšla od mojega očeta z drugim moškim, z njim ima hčer, ne zanima se zame – zakaj bi moralo biti meni mar, kakšna je in kako živi? Bila sem hči svojega očeta, izključno njegova, kupil me je bil za nakit, ki ji ga je dal za njeno krivdo, bila sem tudi hči svojega strica, ki je skrbel zame, Kramerjeva, kakor da me ni rodila mati. Seveda pa sem bila zdaj tudi jaz mati, imela sem hčerko« (Mihelič 1985: 77).
Dekletovo odraščanje s strogo babico je avtorica prikazala v romanu Obraz v zrcalu (1941).
Silvija Borovnik v knjigi Pišejo ženske drugače? o tem odnosu zapiše: »Svojemu otroku, hčerki, ne zna biti mama. Njena čustvena zaznamovanost oz. pohabljenost se prenese na hčer, ki prav tako kot nekoč njena mati pozno spozna, da je njeno življenje laž in goljufivo pretvarjanje, saj postane tudi ona zgolj za zakonsko življenje vzgojena lutka. Z materjo pa, s katero se zbliža šele kot odrasla ženska, zaradi čustvene oddaljenosti ne more navezati pristnega stika. Tujki si ostaneta vse življenje« (Borovnik 1995: 70).
Mira Mihelič: April (1959)
»In zaželena nisem bila nikoli, posebno tedaj ne več, ko se je pri Fernhahnovih rodil prestolonaslednik.«
»Fernhahn je imel najboljše namene s teboj. Hotel ti je biti dober in ljubeč oče, toda ti mu nisi pustila, ker mu nisi mogla nikoli odpustiti, da je zasedel mesto tvojega očeta. Ah, ko bi ti vedela! Tvoj nesrečni oče! Prizanašali smo tvojim otroškim čustvom, toda lepega dne me boš tako razkačila, da bom govorila.«
»Prosim pustiva to!« jo hladno zavrnem.
»Ja, natürlich, pustiva to! Kakor da sem jaz pričela!« toži moja mati in si z rutico briše zdrzajoči se obraz, rosno čelo, podrhtevajoče ustnice, ki se ji kremžijo in zaradi tega izgubljajo svojo dekliško mehkost.
»Jaz hočem živeti v miru, zmeraj sem to želela. Nekaj varnosti in miru – vsaj do tega imam menda vso pravico po tistem, kar sem pretrpela,« tarna s čedalje bolj nakremženimi ustnicami, kakor da se bo zdaj zdaj razjokala, sedeč na mehki, varno oblazinjeni zofi sredi svojega udobnega, pozlačenega in varnega salona s perzijskimi preprogami, ki sta jih s Fernhahnom kupila, ker je v njih varno naložen denar, s starinskimi slikami, ki veljajo za prav tako varno investicijo, s težko srebrnino v vitrini, ki ji nobena sprememba ne more vzeti njene varno ustaljene cene.
»Ja, nemara nisem bila dovolj stroga s teboj, ravno zaradi tega ne, ker se nočem nikoli prepirati, preveč mehko srce imam, in sem ti pustila, da si delala, kar si hotela. Sicer pa sam bog ve, da je bilo zmeraj grozno težko s teboj, ker se nisi pustila nikomur vzgajati, še moji ubogi materi ne, ki ima vendar dovolj energije. Človek ni nikdar vedel, kdaj te je razžalil, da si potem dneve in dneve molčala kot kamen in gledala zakrknjeno, kakor me gledaš zdaj? No, kaj pa sem spet rekla, um Gotteswillen, da tako srepiš? Vsi smo te razvajali, imela si vse, kar si hotela, toda to je bila tvoja edina zahvala – kamen – in ubogi Fernhahn se te je včasih naravnost bal, kadar si ga gledala s tako črnimi, hudobnimi očmi. Man konnte sich nie auf dich verlassen – nikoli se nismo mogli zanesti nate, da ne boš storila nekaj čisto nepreračunljivega, in naravnost oddahnili smo si, ko si vsaj enkrat za spremembo napravila pameten korak v življenju in se poročila z našim dragim Samom. Toda potem … No, to eigentlich ni moja stvar, temveč je stvar, ki zadeva tvojega moža, in samo njega. Ampak pravzaprav sem kljub vsemu tvoja mati,« zavzdihne Celia in si z rutico obriše oči.
»Da, kljub vsemu: si moja mati,« se ji nasmehnem in začutim, kako mi ustnice čedalje bolj drevenijo v trdo, negibno krinko nasmeška, ki je kakor iz mavca in ki sem se jo navadila nositi. (Mihelič 1959: 25–26)
Naloga
Preberite še romana Smrt slovenske primadone Brine Svit in Filio ni doma Berte Bojetu in primerjajte reprezentacije materinstva v vseh treh delih.
Materinstvo že dolgo navdušuje pisatelje_ice in umetnike_ce, v sodobnem času pa je dobilo dodatne razsežnosti in zaplete. Medtem ko je bilo materinstvo tradicionalno povezano z negovanjem, dajanjem in ljubeznijo, je v današnji družbi povezano tudi z odločitvami, težavami in soočenji. Družba je v zadnjih stoletjih začela dojemati materinstvo (in starševstvo nasploh) kot veliko bolj kompleksno polje intimnega in družbenega življenja. Z razvojem psihologije in zlasti pedagogike ter navsezadnje s popularizacijo znanstvenih dosežkov teh dveh znanosti je bil dan večji poudarek starševstvu oz. vlogi staršev v razvoju otroka, kar je potem omogočilo, da se o materinstvu in očetovstvu razmišlja z različnih vidikov. V času, ko so si ženske priborile številne pravice in si priskrbele še marsikatero drugo vlogo poleg tradicionalnih vlog gospodinje in matere, je postalo možno odpreti debato o spreminjajočem se položaju materinstva v kulturi in v sistemu vrednot. Pričakovanja glede materinstva so se spremenila skupaj z večjo samostojnostjo in neodvisnostjo žensk, zato imajo matere zdaj več različnih vlog in možnosti lastne identitetne utemeljitve. Matere so danes lahko samske, poročene ali v istospolnih partnerstvih. V okviru debate o transspolnosti se govori tudi o problemu pojma »mati«, ki naj bi bil že ospoljen in bi na ta način izključeval transspolne osebe. Pridobitev statusa »matere« oz. uvod v materinstvo se dogaja preko številnih različic obreda prehoda. Osebe, ki želijo pridobiti ta status, se lahko odločijo za rojstvo otrok po naravni poti, s posvojitvijo, nadomestnim materinstvom ali z umetno oploditvijo. Lahko usklajujejo poklicno in družinsko življenje, so zaposlene_i ali pa so tiste_i, ki koristijo pravico starševskega dopusta in ostajajo doma. Materinstvo je lahko samoumevno in se celo domneva, da je »naravno«, vendar je vprašanje, kdo lahko postane mati, zelo sporno, bodisi v smislu pravice do posvojitve otroka ali pravice do dostopa do reproduktivnih tehnologij. (Woodward 2003: 23) Težave starševstva ostajajo univerzalne kljub spremembam v pričakovanjih glede materinstva. Matere se še vedno borijo za izobraževanje in dobro počutje svojih otrok, usklajujejo svoje zaposlitvene in družinske obveznosti ter se spopadajo s čustvenimi zahtevami starševstva.
V sodobni literaturi je materinstvo bogata in kompleksna tema, ki se jo obravnava v različnih žanrih, od spominov in esejev do leposlovja in poezije. Pisateljice so med pisanjem uporabljale lastne izkušnje in opažanja, da bi prikazale radosti, boje in zaplete materinstva. Raziskovale so teme materinske ljubezni, žrtvovanja, krivde in identitete ter izzive vzgoje otrok v hitro spreminjajočem se svetu.
Naloga in vprašanja
Razmislite o statusu materinstva v sodobnosti. Spomnite se nekaterih reprezentacij materinstva iz literarne zgodovine od antike do moderne literature. Kako se je reprezentacija materinstva razvijala skozi čas? Kakšni so dominantni stereotipi materinstva v literaturi in kako le-ti vplivajo na našo percepcijo materinstva v družbi? Kakšno vlogo ima materinstvo v oblikovanju ženske identitete in sebstva? Kakšne reprezentacije materinstva opažate v popularni kulturi?
Izbrano besedilo
Jedrt Maležič
KRIŽCI, KROŽCI (2022)
Jedrt Maležič (1979) je slovenska avtorica in prevajalka. Po zaključenem študiju prevajanja se je posvetila prevajanju leposlovja in humanistike iz francoskega in angleškega jezika. Leta 2016 je v slovenski literarni prostor kot avtorica vstopila z zbirko kratkih zgodb Težkomentalci, ki raziskuje svet psihiatričnih bolnikov in njihovih diagnoz skozi ironično in humorno perspektivo. Temu je sledila tudi istega leta objavljena zbirka Bojne barve, ki tematizira problematiko lezbične identitete v sodobnem svetu. Z romanom Vija vaja ven (2019) je pozornost namenila ženski figuri, ki rešitev pred izzivi sodobnega zahodnega načina življenja išče v Indiji in duhovnih sferah. Naslednji roman Napol morilke (2019) obravnava usodo Slovenk, ki so bile zaznamovane z izkušnjo fašizma v Trstu, leta 2022 pa je napisala roman Križci, krožci (2022). Zdi se, da je delo Jedrt Maležič močno ukoreninjeno v izkušnji spola in spolne identitete, zaradi česar je njena proza izjemno zanimiva tudi z vidika reprezentacije spolov v slovenski literaturi.
Roman Križci, krožci podaja izvirno zgodbo o razpadu lezbičnega zakona v slovenskem kontekstu. Sam roman je prežet z referencami na slovenske razmere, pop kulturo in različne alternative subkulture. Pripoved je v največji meri izpeljana retrospektivno, tako da od začetne situacije razpadlega zakona sledimo različnim situacijam, ki so do razpada privedle. Roman predstavlja novost v slovenski literaturi, ker po eni strani pripoveduje o istospolni, lezbični družini v kontekstu vsakdanjih težav, s katerimi se lahko poistoveti marsikdo, po drugi strani pa se glavni literarni osebi vseskozi zavedata posebnosti lastne situacije, ki je postala zakonsko priznana realnost šele pred kratkim. Specifičnost in nenavadnost lezbičnega zakona in še bolj lezbičnega starševstva je v romanu ves čas prisotna, na primer v obliki antropologinje, ki želi napisati prispevek o drugačnih družinah v Sloveniji (Maležič 2022: 33), kar Gigo in Alino spravlja v zadrego, saj predstavlja opomnik, da je »drugačno« družinsko življenje vedno postavljeno pod drobnogled javnosti. Prisoten je tudi problem pritiska v obliki imperativa uspešnosti, ki prihaja iz javnega diskurza, češ da je izborjena pravica do normalizacije lezbičnega starševstva in nenormativne družine jamstvo za skladno družinsko življenje. Po drugi strani iz intimnega prijateljskega kroga protagonistk prihaja sporočilo o močnem dvomu, ali je uspešno lezbično zakonsko življenje možno. V tem romanu se tako drugačno istospolno starševstvo nahaja v precepu med idealnim in nemogočim.
Jedrt Maležič: Križci, krožci
»Katera je zdaj tukaj mama?«
Z Alino se po nekaj mesecih osuplo spogledava. Preko glav obeh odvetnic in Urbanovega kodrastega sračjega gnezda. Doslej sva imeli navadno skupaj opravke z izjemno razumevajočimi uradnimi osebami, ki so, če sploh kaj, hudo pazile, da ne bi zvenele nekorektno. Potem Lina reče: »Obe sva, saj piše v rojstnem listu.«
»ŽE, ampak saj veste, kaj mislim.«
Seveda vem, kaj misli stara kokoš. Ne mine dan, da ne bi vsaj od daleč, vsaj iz buržujskih dnevnih cajtengov vedela, kaj mislijo njej podobne. Alina molči in upam, majketi, da jo je vsaj malo ugriznilo v dušo. Urban poleg nje skomigne in jo pograbi okoli pasu.
»Katera je torej vlagateljica, vi?«
Alina prikima, kot da ji je nerodno. Eh, kaj te bo sram, če si lahko milo pri centru za socialno delo zaprosila za prepoved približevanja, se boš pa ja zdaj ponosno posrala še na moje materinstvo, kar izvoli.
Moja odvetnica se me neopazno dotakne, ne da bi me pogledala. Samo neznatno iztegne roko, ki ji visi na moji strani. Češ, zdržite. Gotovo mi bo tudi za to zakasirala, brez računa, tako to gre, pač plačam v gotovini, saj nimam za DDV. Plačam, da mi nazadnje pove, da se mi ne splača v tožbo.
Potem pred sodiščem vsemu pomanjkanju haska navkljub rečem: »Tudi jaz sem mama.«
Papirji zašelestijo, ko stara sodnica preverja, ali je ena plus ena nemara vendarle dve. »Pa res, ja,« odvrne, ne da bi privzdignila pogled. »Boste že še prišli na vrsto. «
Ampak jaz že dolgo in še dolgo čakam, da pridem na vrsto. Kdaj bom na vrsti jaz, a, kdaj se bo zvrstilo vesolje, da lahko pristopim in povem, po kaj sem prišla, kdaj?
Potem ko preverjajo, koliko zaslužim in koliko preživnine plačam za Zarjo, koliko je dejansko fer in koliko imam, ob čemer kimam, samo pridkano kimam, nas pošljejo ven »na kratek odmor, preden se lotimo zagate z nasilnim obnašanjem«. Preden pridem na vrsto še jaz.
Na stolih v čakalnici so prekrižane nalepke, saj v času epidemije ni dovoljeno sedati in šlatati sedišč. Zato postavam pri oknu, da vsaj vidim kam drugam kot Alini v obraz. Sami sva zunaj, Urban se je pobral na sekret, zato je še toliko bolj čudno, ker sva si tako tuji.
Obide me nekakšna žalobnost, ker si nimava več česa povedati. Alina dobro ve, da nisem nasilen človek. Menda ve, ne? Če kaj, ji je to pač jasno. Tako da je na neki točki očitno morala zavestno skleniti, da bo referentkam, sodniji, sorodnikom lagala o grozljivem primitivizmu, da bo nakladala o mojih hudodelstvih kot o naklepnem zlu. Z njo nimam kaj govoriti, premišljujem, ko zrem skozi okno in izza hrbta zaslišim njen glas.
»Ta sodnica bi se lahko malo bolj poučila o nas.«
Ima me, da bi vzrojila. O nas? O katerih nas točno? A misliš lezbijke z otroki na splošno, mame na splošno, ali pa morda misliš nekdanje lezbične mame, ki so pobegnile k strejt podjetnikom? Ne vem, h kateri množici se sploh prištevaš, zdaj ko si … normalna?! Aha, že vem, najbrž misliš nasilneže, a ne, razbijače, kot sem jaz … Molčim, naglas. Kuham, kuham in meljem.
Namesto vsega, kar bi rada zinila, potem čez dolgih nekaj sekund rečem samo: »Nas ni več.«
In evo, spet nas zlifrajo nazaj noter. »Vi imate torej odločbo.« Še zmeraj se sodnica pogovarja izključno s tapravo mamo. Mene tukaj tako rekoč ne potrebujejo, nikoli me ne bodo spustili na vrsto.
Prime me, da bi prekinila razpravo in prosila za odmor za cigareto, ker da jo pač nujno rabim, ker sem čakala v tej strašljivo klinični ustanovi že pred uro in pol, da bi ja izpadla, kot da se za nekaj zavzemam in kot da mi ni vseeno. Čeprav mi vse bolj je. Čeprav čisto nič ne kaže, da bi kdo vsaj od daleč razumel mojo stisko, nič ne kaže, da bom kdaj na vrsti. (Maležič 2022: 22–25)
Nalogi in vprašanja
Kot je v svojem članku o lezbičnem materinstvu zapisala Gill Rye, nerojstno materinstvo (non-birth morherhood) v lezbičnem razmerju v diskurz uvaja potencialno inovativno figuro, saj se situacija tovrstne matere razlikuje od mačehe in posvojiteljice, rejnice, varuške, družbene matere ali članice širše družine v tem, da je le-ta bila vključena v željo po otroku (2017: 98). V zgornjem odlomku je predstavljena reprezentacija prav takšnega materinstva, in sicer v problematični poziciji. Obe materi sta pred zakonom enaki, ampak se skozi reakcijo sodnice kot antropomorfizirane podobe družbenega pritiska in javnega obsojanja kaže neločljiva vezanost koncepta materinstva za telesno izkušnjo nosečnosti in poroda. Reprezentacija materinstva v tem odlomku je vezana na misel, da tista mati, ki otroka ni rodila, ne more biti »taprava« mati. Uveljavljanje in legitimiziranje različnih tipov družin poraja v tem kontekstu nove identitetne zadrege, kajti v romanu ima Giga ves čas občutek, da je njeno materinstvo obtičalo v svojevrstnem vmesnem stanju, stanju »skoraj« materinstva, ki ga mora ves čas dokazovati, a ga paradoksalno nikoli ne more dokončno uveljaviti v javni sferi.
Jedrt Maležič: Križci, krožci
V vrtec jo dostikrat odpelje Lina, ker ji je na poti, jaz pa hodim popoldne ponjo. Enkrat sva prišli domov po krasno sončnem dnevu, ko se je Zarika z vrstnico zaigrala na igrišču ob bajerju in je bila posledično popolnoma zapacana. Pajkice blatne, oblekica strgana, dete pa srečno in polno dogodivščin.
Linc naju je pričakala vsa iz sebe, ker nisem poklicala.
»Aja, to. Pa saj bi lahko ti mene. Z Dašino mamico sva spili pivo pa sva pozabili gledat na uro.«
»A taka je bila zunaj, resno, Giga?! Brez jakne, vsa usrana, brez kape ali vsaj traku? Pa ti mene zezaš.« (Linc je pretiravala, kapo sem Zarji snela v dvigalu. Na živce mi gre, kadar sva takšni.) »Ti mene zezaš! Bi bilo zate mogoče sprejemljivo, da mi ne bi čisto vsakič, ko Zarjo oblečem po svoje, gledala pod prste in mi skakala v luft, da se bo:
- a) nahladila;
- b) preznojila; ali
- c) umrla strašne smrti, ker bom jaz zajebala?«
Resnično me je doterala, in to po tako sijajno uspešnem izletu na plano, da sem že takoj nastrojena. Kadar se odzovem na Linine pokroviteljske provokacije, se navadno ne konča dobro.
»A moraš bit res vedno tako zajedljiva in negotova?
Saj nisem jaz kriva, da pojma nimaš, kako se dela z majhnimi otroki. Sem mislila, da si vendarle …« in to je majketi res rekla, to je prišlo iz njene luknje v glavi, »… sem mislila, da si vendarle ženska.«
To je res rekla. To res misli.
Kaj delam s takim človekom? Pa kaj je z mano? A sem si res našla edino, daleč naokrog edino tradicionalistko, ki jo je bilo mogoče položiti? Pa kaj je to zdaj? Od kod?
Ne morem si razložiti, kako sem lahko to ravnokar slišala.
Zajela sem sapo. »Če se ti zdi, da pravo žensko – kaj naj bi ta stvor sploh bil?! – prepoznamo po tem, da soli pamet drugim ženskam, potem si ti prototip.«
»Dobro veš, kaj sem mislila.«
»Ravno to me skrbi.«
Zarja, ki si je preveč zagnano sezuvala blatne čeveljce, se je zafecljala ob odvezovanju mašne. »Mami Giga? Mami Giga, mami Giga, mami Giga?« sili vame, ko se ne ozrem takoj v njeno zagato.
»Ja. Bova odvezali skupaj,« počepnem v predsobi.
»Potem pa te bom takoj dala spat, mala,« ji reče Alina.
»Ne! Hočem, da me da spat mami Giga. Ker lepše poje in je bolj prijazna.«
Opravičujoče se ozrem k Linc: »Saj veš, da je pri Zariki po potrebi enkrat prijaznejša ena, drugič druga, kajne? Jo bom jaz danes popakirala spat.«
V resnici se mi fino zdi, da je to sploh kdaj možno, da tamala izbere mene! Saj mi je jasno, da dobro ve, kako manipulirati z nama, da nagonsko glumi in obrača, preizkuša meje, toda doslej niti v najbolj divjaški domišljiji za tarčo prilizovanja ni nikdar izbrala mene. Je že vedela, komu se mora prislinit, da bo dobila svoje. Je že vedela, kdo ima glavno besedo, ko gre zanjo. Tokrat pa – in začudena sem – je presodila, da sem to jaz. Vau. Prvič, totalno sem sezuta od komplimenta.
Alina, ki je vendarle videti rahlo užaljena, mi zabrusi – meni, kot da sem jo jaz užalila: »Brez skrbi, da dobro poznam svoje dete. Nikoli nisem imela takšnih kompleksov kot ti.«
Na ustnice se mi preriva en masten Mogoče pa zato, ker si ženska, a se vzdržim nizkotnih predrkavanj in raje potrepljam Zarjo po ritki, naj se hitro sleče in si pohiti umit zobe. (Maležič 2022: 120–122)
Nalogi in vprašanja
V tem odlomku je poudarjena tradicionalna povezava med materinstvom in etiko skrbi. Alinina zamera, ki se nanaša na nesposobno ravnanje do otroka, je ukoreninjena v stereotipizirani podobi ženske kot nosilke občutka za skrbstveno delo. Na tem mestu se nahaja stičišče pomembnih spolnih stereotipov. Mati mora biti ženska, ki pravilno skrbi za svojega otroka, in če tega ni zmožna, potem ne more biti ženska in posledično tudi ne mati. V odnosu Aline do Gige se kaže tudi močna nagnjenost k heteronormativnemu svetovnemu nazoru, kajti s tem, ko Gigi zaradi njene »malomarnosti« Alina simbolno odvzame ženskost in materinstvo, prevzame Giga vlogo moškega in očeta. Na ta način se skozi literarni diskurz preizprašujejo reprezentacije materinstva in širše spola v sodobni slovenski (queer) literaturi.
Naloga za poglobitev znanja
Preberite še dve sodobni deli, ki obravnavata tematiko materinstva:
Katja Gorečan: Materinska knjižica
Anja Mugerli: Pričakovanja
