RECENZIJI

Recenzija prof. dr. Vanese Matajc

Problemsko zelo kompleksna tema učbenika je zelo premišljeno in zelo pregledno konceptualno razčlenjena v posamezne fokusno ožje tematike, pri čemer pa vseskozi vsebinsko vzdržuje in jasno predoča bralcu/bralki njihovo soodvisnost: medsebojno povezanost oz. prepletenost v literarnih, družbenozgodovinskih in seveda sodobno teoretskih humanističnih in tudi družboslovnih (součinkujočih: literarnovednih, kulturoloških, socioloških, zgodovinopisnih, filozofskih) kontekstih.

Potrebno razumevanje te povezanosti najprej – didaktično zelo zelo učinkovito – omogoča prvo, na teorijo osredinjeno poglavje učbenika (Opredelitve pojmov), ki predstavi ključne sodobne teoretske pojme za obravnavo zgodovinskih konceptov spola in družbenih spolov, razmerij med spoloma, sodobnih sprememb v njihovem dojemanju ter – naslovnega pojma (reprezentacije) kot – načina, v katerem vse našteto izraža književnost v zahodni kulturni zgodovini (predvsem, seveda pa zaradi zgodovinske razvojnosti ne izključno, obdobja od »modernizacijskega« konca 19. st. naprej v 20. st.). Izbrani ključni teoretski pojmi so: spol (biološki in družbeni spol), performativnost družbenega spola, reprezentacija, moškosti in ženskosti. Razlage teh (zahtevnih) pojmov so podane izjemno jasno in razumljivo, obenem pa z izpostavljenimi citati iz sodobne teorije (ki so prav tako razumljivo razloženi) seznanjajo bralca/bralko s ključnimi referenčnimi teoretsko-avtorskimi imeni in tako študirajočim omogočijo širši vpogled v moderno in sodobno humanistiko (in tudi družboslovje) ter odprejo pot k nadaljnjemu samostojnemu spoznavanju in uporabi teh teorij v raziskovanju književnosti, hkrati pa tudi k prepoznavanju »vzorcev« družbenospolnih razmerij v vsakdanjem življenju. (Kjer je to potrebno, npr. v poglavju Reprezentacije spolno nasilnih moškosti, uvodni oris fokusne tematike poglavja dodatno razloži tudi tematsko najaktualnejše posamezne pojme iz sodobnega teoretskega in medijskega diskurza za prepoznavanje problematičnih vedenjskih vzorcev.) Didaktični princip izpostavljenih kratkih ključnih citatov iz najreferenčnejših znanstvenih (tujih in slovenskih) besedil se ohranja tudi v naslednjih poglavjih, ki se osredinjajo na ključne posamezne, fokusno ožje tematike osrednje teme. To so:

Reprezentacije političnih moškosti, Reprezentacije genialnih moškosti v razmerju do druge_ga, Reprezentacije spolno nasilnih moškosti, Reprezentacije destruktivnih ženskosti, Reprezentacije krhkih ženskosti, Reprezentacije materinstva in Reprezentacije emancipiranih ženskosti. To (zgoraj navedeno) zaporedje razčlenitve celotne teme na te ključne fokusne ožje problematike je zelo premišljeno zastavljeno, saj s pomikanjem pogleda od starejših, v antiki vzpostavljenih družbenospolno-zgodovinskih razmerij k modernim in sodobnim omogoča bralcu/bralki postopno in naraščajoče razumevanje tematske celote.

Pojem »reprezentacije«, ki ga izpostavljajo naslovi posameznih poglavij, je smotrno uporabljen kot tak (in ne zožen na izključno »literarne reprezentacije«), ker je v učbeniku – s podpornim tekstnocitatnim in slikovnim gradivom – jasno razvidno, kako je osrednji predmet učbenika, literarne reprezentacije, neločljivo vpet v širši, družbenozgodovinski, kontekst (sočasna likovna umetnost, diskurzi množičnih medijev, znanstveni diskurzi itn.).

Posamezno poglavje je – vsebinsko dodatno smotrno, pregledno in razumljivo – nadalje razčlenjeno v najprej splošen oris fokusnotematske problematike in nato v podpoglavja (npr.: v Reprezentacijah genialne moškosti /…/: po orisu fenomena muze in nato razvoja zahodnega koncepta romantične ljubezni: podpoglavji »Mrtva ženska kot muza« ter »Genialna moškost v konfliktu z ‘vsakdanjo’ ženskostjo«). Takšna dodatna razčlenitev v podpoglavja omogoča tudi vpogled v zgodovinsko zaporedje različic pojavitve določenega koncepta moškosti ali ženskosti in/ali  – smotrno glede na posamezno tematiko  – vidike, kako jih razbrati/dekodirati v njihovih sočasnih prepletih.

Naslovni in osrednji predmet proučevanja/poučevanja je slovenska književnost z vidika njenega reprezentiranja spolov oz. razmerij med spoloma v navedenih ožjih konceptualnih vidikih.

Učbenik pri tem zelo upošteva povezanost slovenske književnosti z zahodnoevropskim »predelom« svetovne književnosti in to literarno-/kulturno-/družbenozgodovinsko-kontekstno povezanost predstavi s skrbno izbranimi, fokusnotematsko posebej tehtnimi primeri literarnih besedil iz zahodnoevropskega literarnega kanona. S tem bralcu/bralki dodatno širi pogled v zahodnoevropski literarni kanon (mdr. Homer, Evripid, Vergilij, Dante … Wilde, Rilke idr.), s čimer ponazoritveno korespondira tudi slikovno gradivo iz zgodovine likovne umetnosti.

Največji delež besedila zaobsega obravnavo slovenske književnosti z navedenih konceptualno ožjih vidikov: posamezna poglavja v ustreznem sosledju razvoja tematike navedejo naslove, zvrstno opredeljenost ter avtorice in avtorje izbranih referenčnih literarnih besedil, jih predstavijo s kratkimi povzetki vsebine, po tematskofokusni potrebi tudi z orisom literarne strukturacije in/ali stila, čemur sledi kratka razlaga z vidika fokusne teme in izbrani citatni odlomki iz posebej izpostavljenih literarnih besedil.

Pri izboru referenčnih literarnih besedil se mi zdi še posebej pomembno naslednje: (1) ko gre za kanonizirana besedila, učbenik odpira nov pogled nanje (z vidika svoje teme) in s tem zelo pomembno prispeva ne le k poučevanju, temveč tudi k – z zahodno literarno vedo usklajenemu – »stanju raziskav« oz. njegovi izboljšanosti pri znanstvenem raziskovanju zgodovine slovenske književnosti; (2) učbenik pokaže, da so lahko tematsko zelo referenčna tudi manj znana ali celo pozabljena slovenska literarna besedila (iz »obrobja«; tu razbiram v učbeniku – po svoji presoji – zelo pomemben sodoben  metodološki pristop, tj. – »izvorno« – novohistoristični, ki poudarja pomen »obrobij« in »konteksta« pri raziskovanju in razumevanju književnosti); in (3) nenazadnje obravnava slovenske književnosti v učbeniku tematsko smotrno (v informativnem/razlagalnem oz. glavnem tekstu: povsod, kjer je to le mogoče in utemeljeno, pri fokusnotematsko središčnih referenčnih literarnih delih/romanih pa po principu popolne številčne uravnoteženosti razmerja avtorice – avtorji), upošteva literarne glasove torej avtorjev IN avtoric: učbenik tudi v tem pogledu soustvarja strokovno pomembno posodobitev/prenavljanje (zgodovinske) podobe slovenske književnosti (z vidika študijev spola).

Vsako poglavje se na koncu zelo obsežno in temeljito posveti študentovi/študentkini suvereni uporabi pridobljenega znanja iz predhodnega besedila v poglavju: za vsako ožje fokusno temo (vsebino posameznega poglavja, gl. zgoraj, v istem zaporedju) je izbrano za njeno problematiko posebej povedno in značilno  slovensko literarno besedilo – sodobni slovenski roman (Andrej Capuder: Rapsodija 20, Jurij Hudolin: Trst via Ljubljana, Aleš Čar: Igra angelov in netopirjev, Gabriela Babnik: V visoki travi, Jedrt Maležič: Križi, krožci in Breda Smolnikar: Ko se tam gori olistajo breze). Po kratki predstavitvi njegovega avtorja/avtorice (bios, opus) sledi kratek povzetek vsebine romana, oris literarnih likov in njihovih konstelacij, osnovna pripovedna struktura, osrednje teme, posebej pomenljivi motivi. Izbrano besedilo je predstavljeno z enim obsežnejšim ali več krajšimi citiranimi odlomki. Branju teh odlomkov sledijo vprašanja, ki izhajajo iz/vpeljujejo v usvajanje študentkine/študentove sposobnosti  natančnega/poglobljenega (»close-«) branja kot metodološko posebej ustreznega pristopa, potrebnega za branje literarnih besedil nasploh – in kot se je izkazalo v sodobni humanističnoraziskovalni praksi – tudi za dekodiranje njihove vpetosti v družbenozgodovinske, ideološke, mentalitetne … kontekste ter razumevanje teh kontekstov v njihovi zgodovinski spremenljivosti. Slednja pa se izvedbeno predoča v učbeniku tudi z upoštevanjem nove slovenske pravopisne rešitve za jezikovno reprezentacijo enakosti spolov (podčrtaj med obraziloma).

Argumenti za odličnost didaktične izvedbe učbenika:

Večinoma so razvidni že iz gornjega orisa vsebine (strukturacije vsebin): povzeto in z nekaj dodatki: (1) učbenik izjemno jasno in razumljivo najprej razloži teoretske pojme, ki jih tehtno izbere kot ključne za pridobitev znanja o zgodovinskih konceptih in spremembah dojemanja spolov, o zgodovinskih in sodobnih razmerjih med spoloma/spoli ter o literarnih reprezentacijah teh konceptov in razmerij; (2) vsebinsko smotrno, pregledno in sistematično razčleni osnovno temo v ožje fokusne problemske tematike; (3) informacije in razlage pojavov (s sprotnimi znanstvenimi referencami, ki študirajočemu širijo razgled po literarni vedi in humanistiki) dodatno ponazarja z bogatim, vsebinsko »korespondenčnim« slikovnim gradivom (ki prav tako širi razgled: po zgodovini evropske likovne umetnosti); (3) s premišljenim zaporedjem fokusno ožjih tematik stopnjuje razumevanje njihove povezanosti oz. prepletenosti in pri tem omogoča študentu/študentki razvijanje »zgodovinske zavesti« (zgodovinske spremenljivosti konceptualizacij spola/razmerij med spoloma) ter razumevanje sodobnih predrugačenj; (4) premišljeno vizualno razporejanje besedilnovrstnih vsebin (glavni tekst, osrednje teoretske ter literarnozgodovinske reference, daljši citatni odlomki iz literarnih besedil, okvirno/barvne rubrike »nalog in vprašanj«) omogoča usmerjanje pozornosti, preglednost in netežavno obvladanje snovi posameznega poglavja in celote učbenika; (5) naloge in vprašanja usmerjajo pozornost k zaznavanju tematsko značilnih znakov v posamezni literarni reprezentaciji, uvajajo v suvereno uporabo pridobljenega znanja in motivirajo širšo, čez posamezen tekst segajočo refleksijo slovenske književnosti (in književnosti sploh in njenih družbenih kontekstov).

Na začetku posameznega poglavja so jasno in razumljivo navedene predvidene kompetence in učni izidi: kakšno znanje in razumevanje bo pridobljeno z obravnavo vsakokratne snovi; navedbe so zasnovane tako, da vzbujajo raziskovalno radovednost in krepijo študijsko motivacijo.

Vse našteto v didaktični izvedbi učbenika izraža princip, ki je dobro razberljiv tudi v Uvodu oz. uvodnem nagovoru študentk in študentov: izrazito vključevalno učenje/poučevanje, ki se je kot sodobna praksa izkazalo kot še posebej učinkovita poučevalna strategija.

Recenzija izr. prof. dr. Branislave Vičar

Pričujoči univerzitetni učbenik se ukvarja z reprezentacijo spolov v slovenski književnosti in pri tem sintetizira raznolik razpon literarnih del različnih literarnih zvrsti in žanrov od 18. stoletja do sodobnosti. Kontekstualizira družbeno-kulturno krajino slovenske književnosti in osvetljuje, kako posamezne avtorice_ji bodisi utrjujejo bodisi preizprašujejo družbene norme in pričakovanja glede spolnih vlog. Učbenik je teoretsko oprt na sodobno teorijo feminizma in študije spolov, zlasti na koncept performativnosti poststrukturalistične teoretičarke Judith Butler. Na osnovi teoretske osvetlitve performativnosti spola v smislu oblikovanja družbenih norm bralke_ci učbenika spoznavajo, kako se literarne reprezentacije spolov spreminjajo skozi čas. Na podlagi izbranih literarnih odlomkov študentke_i ostrijo razumevanje vpetosti literature v specifične družbene in zgodovinske kontekste ter prepoznavajo literarna besedila kot obliko družbene prakse, ki neobhodno prispeva h konstrukciji družbene realnosti; bodisi z legitimiranjem obstoječih razmerij moči med spoli (tudi na presečišču osi spola in seksualnosti) bodisi s preizpraševanjem reproduciranja strukturnih neenakosti, osnovanih na konstruktih spola. Učbenik sestoji iz uvodnega dela, predstavitve temeljnih konceptov, sedmih tematskih poglavij in seznama literature. Avtorica in avtor učbenika sta v slovenskih literarnih besedilih identificirala naslednjih sedem literarnih reprezentacij spolov: moškost kot politična moč, genialna moškost v odnosu do druge_ga, nasilna moškost, destruktivna ženskost, krhka ženskost, materinstvo, emancipirana ženskost. Na začetku vsakega tematskega poglavja je predstavljena posamezna tema v družbenem in zgodovinskem kontekstu, nato je pregledno predstavljen njen razvoj v slovenski književnosti, tretji del poglavja pa je namenjen delu z izbranim literarnim besedilom. Učbenik napotuje k branju dodatnih teoretskih del, ki omogočajo kontekstualizirano znanje, poglobljeno razumevanje konceptov, vpeljanih v posameznem poglavju, in kompleksnejše uvide v problematiko. Učbenik odlikujejo tudi didaktične prvine, ki omogočajo lažje razumevanje pomembnih konceptov. Izpostavljeni so temeljni poudarki teoretskih študij, v okvirčkih so pojasnjeni termini, povezani s temeljnimi koncepti. Tudi izbrani odlomki iz literarnih del so oblikovno in vizualno izpostavljeni. Vsebine so osmišljene tudi skozi interaktivne naloge, vezane na razumevanje in interpretacijo temeljnih konceptov, ki teoretsko modelirajo izbrana literarna besedila. Naloge so zastavljene tako, da aktivirajo znanja študentk_ov, širijo njihovo polje spoznavanja in usmerjajo pogled k družbeno-kulturnemu kontekstu posameznega literarnega dela. Didaktično ustrezno so k izbranim besedilom vključeni še bio- in bibliografski podatki avtoric_jev, literarnovedna pojasnila ter konceptualno in referencialno okolje posameznega literarnega dela. K interdisciplinarnosti in intermedialnosti učbenika prispevajo umetniške reprezentacije, povezane z motiviko izbranih odlomkov. Učbenik predstavlja temeljno študijsko gradivo za študij reprezentacij spolov v književnosti, z interdisciplinarno zasnovo, bogatim teoretskim zaledjem in potencialom za spreminjanje raziskovalnih paradigem v literarni vedi pa predstavlja dragoceno čtivo za vse študentke_e literarnih ved kakor tudi širše humanistike. Učbenik uspešno vodi k doseganju kompetenc in učnih izidov, navedenih na začetku vsakega poglavja. Učbeniško gradivo je vsebinsko aktualno, metodološko odlično zastavljeno in širše družbeno relevantno, zato Komisiji za založništvo Univerze v Novi Gorici predlagam izdajo dela.