2.4. Pravni subjekt in pravna sposobnost
Nosilci pravic in obveznosti v obligacijskih oziroma pogodbenih razmerjih so pravni subjekti. Subjekta pogodbenega razmerja sta stranki, ki sta izjavili voljo z namenom povzročiti nastanek medsebojnega obligacijskega razmerja. Pravni subjekt je nosilec pravic in dolžnosti v pravnem (pogodbenem) razmerju, je oseba, ki sodeluje v pravnem razmerju oziroma je njegov nosilec. Pravne subjekte delimo na fizične oziroma naravne osebe (človek) ter na pravne osebe (organizacijske družbene tvorbe).20 Pojem pravne sposobnosti ima pri pravnih osebah enak pomen kot pri fizičnih. Pravna sposobnost fizičnih oseb je splošna in enaka, pri pravnih osebah pa je omejena. Omejitev se nanaša le na pravice in dolžnosti, ki zaradi svojih značilnosti ne morejo pripadati pravnim osebam. To velja npr. za oporočno sposobnost, moralne avtorske pravice in nekatere druge strogo osebne pravice.21
S pravno sposobnostjo pravo posamezniku podeljuje sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti in s tem pravico biti subjekt v pravu. S priznanjem pravne sposobnosti pravo posamezniku tako priznava pravno osebnost oziroma pravno subjektiviteto. Sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti ne pomeni, da lahko vsakdo pridobi vse pravice in da to lahko stori sam. Pravo namreč posamezniku priznava lastnost pravnega subjekta ne glede na to, ali je pravice in obveznosti, katerih nosilec je lahko, sposoben tudi sam pridobivati in uresničevati. S tem vprašanjem se ukvarja že druga sposobnost, in sicer poslovna sposobnost.22
Fizične osebe pridobijo pravno sposobnost z rojstvom. Čeprav civilno pravo ne priznava pravne sposobnosti zarodku, mu v posameznih primerih, ko gre za varstvo njegovih koristi, zagotavlja poseben pravni položaj. Tako zarodek v nekaterih primerih ob pogoju, da se rodi živ, lahko pridobi določene pravice, ne pridobi pa tudi obveznosti. Primer: otrok, ki je ob uvedbi dedovanja (tj. ob smrti zapustnika) že spočet, velja za rojenega, če se rodi živ.23 Tako otrok, ki se rodi živ, lahko deduje, čeprav je bil ob smrti zapustnika, ko je zapuščina prešla na dediče, še zarodek.24
Pravna sposobnost fizične osebe preneha z njeno smrtjo. To pa ne pomeni, da postanejo posameznikove osebnostne dobrine, kot npr. človekovo dostojanstvo, telesna celovitost, dobro ime in življenjska podoba, po smrti pravno povsem nezavarovane in da npr. lahko vsak blati življenjsko podobo umrlega. Posmrtno varstvo osebnosti (ki ga lahko uveljavljajo svojci umrlega) temelji na človekovem dostojanstvu in s smrtjo ne preneha.25
Pravne osebe so umetno ustvarjeni pravni subjekti, katerih glavne značilnosti so, da gre za družbeno tvorbo, ločeno od oseb – članov, ki jo sestavljajo, da ima svoje premoženje, namen, cilje, naloge in svojo organizacijo in da ji veljavni pravni red priznava obstoj ter pravno sposobnost.26 Ločujemo med pravnimi osebami javnega prava, kot so država, lokalne skupnosti, javna podjetja, javni zavodi ipd., ter pravnimi osebami zasebnega prava, kot so gospodarske družbe, društva, zavodi, zadruge, ustanove idr., ki so namenjene uresničevanju individualnih interesov posameznikov (fizičnih in pravnih oseb). Pravne osebe pridobijo pravno subjektiviteto z vpisom v ustrezen javni register in jo izgubijo z izbrisom iz takega registra. To pomeni, da ustanovitveni akt, s katerim se ustanovi pravna oseba, še ni dovolj za pridobitev pravne subjektivitete. Prejemu ustanovitvenega akta mora slediti še postopek registracije pravne osebe pri pristojnem državnem organu, ki ugotavlja, ali so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za ustanovitev pravne osebe. Postopek registracije se konča z vpisom pravne osebe v enega izmed registrov pravnih oseb, in šele z vpisom v register pridobi družbena tvorba lastnost pravne osebe.27
