4.2. Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (načelo avtonomije volje obligacijskih subjektov)
OZ to načelo ureja v 3. členu, ki je poimenovan »Prosto urejanje obligacijskih razmerij«, in sicer določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.46 To pomeni, da lahko stranke prosto določijo vsebino pogodbe, meje te svobode pa določajo ustavna načela, prisilni predpisi in morala. Ker so praviloma vse omejitve načela avtonomije volje pogodbenih strank imperativne narave, imajo za posledico ničnost pravnega posla.47
Svobodno odločanje, ali in s kom skleniti pogodbo, je omejeno v primerih, v katerih je za eno stranko predpisana obveznost sklenitve pogodbe (kontrahirna dolžnost).48
46 Glej 3. člen OZ.
47 Strohsack, 1995, stran 53.
48 Juhart et al., 2011, stran 49.
