4.7. Načelo skrbnega ravnanja
Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). Pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti morajo ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).61
Ta skrbnost se določa objektivno, ne glede na individualne značilnosti posameznikov, in je merilo, ki temelji na povprečnih lastnostih abstraktne osebe v določenih pravnih razmerjih. Zahtevana je skrbnost, kakršno bi imela oseba z običajnim znanjem in izkušnjami, pričakovanimi v konkretnih okoliščinah pravnega razmerja, kar pomeni, da morajo posamezniki ali organizacije ravnati skrbno, kot bi ravnal strokovnjak enake vrste, ki ima potrebna znanja, izkušnje in spretnosti.
Pravna narava obligacijskega razmerja, pogodbeni predmet, količina blaga ali storitev, način izpolnitve in druge okoliščine vplivajo na določitev skrbnega ravnanja. Zakon posebej poudarja, da lastnosti udeležencev vplivajo na stopnjo zahtevane skrbnosti. Od tistih, ki izpolnjujejo obveznosti v okviru svoje poklicne dejavnosti, se pričakuje večja skrbnost, imenovana skrbnost dobrega strokovnjaka. To velja predvsem za gospodarske subjekte in druge, ki opravljajo posle redno in s pridobitnim namenom. Zanje so merila strožja, kar pomeni, da morajo upoštevati pravila stroke in običaje v svoji panogi.
Pravila stroke predstavljajo specifično znanje udeležencev določenega poslovnega kroga. Presoja skrbnega ravnanja se ne izvaja po povprečni osebi, ampak po povprečni osebi znotraj določenega strokovnega kroga, npr. povprečen prodajalec pohištva.
Primer: Zdravnik mora pri svojem delu ravnati s skrbnostjo in spretnostjo, ki se pričakuje od zdravstvenega strokovnjaka, da bi zaščitil zdravje in dobro počutje pacienta.
