19. Prodajna pogodba

Prodajna ali kupoprodajna pogodba je temeljna pogodba obligacijskega prava. Pojem prodajne pogodbe OZ definira takole:

»S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Prodajalec kakšne pravice se zavezuje, da bo kupcu priskrbel prodano pravico; če izvrševanje te pravice zahteva posest stvari, pa tudi, da mu bo stvar izročil.«²⁰²

Prodajna pogodba je dvostranski odplačni pravni posel med prodajalcem in kupcem. Prodajna pogodba je tudi vzajemna pogodba, kar pomeni, da morata stranki vzajemno nekaj narediti, storiti, dati, opustiti, in sicer mora kupec plačati kupnino, prodajalec pa izročiti kupcu stvar v lastništvo.

Bistvena sestavina prodajne pogodbe je stvar, cena (kupnina) pa ni vedno določena kot bistvena sestavina pogodbe.²⁰³ Kupnina mora biti izražena v denarju, saj je bistvo prodajne pogodbe lastninska pravica na stvari za denar. Če je obveznost, ki stoji nasproti obveznosti prenosa pravice, v nečem drugem, kot je plačilo denarja, gre lahko za menjalno ali kakšno drugo pogodbo. Določitev kupnine je najprej predmet dogovora pogodbenih strank in večinoma se kupnina določi z določenim številom denarnih enot, ki jih mora plačati kupec.²⁰⁴

Temeljna obveznost prodajalca torej je, da prenese lastninsko pravico na stvari. Kupčeva temeljna obveznost pa je plačati kupnino, ki je izražena v denarju kot merilu vrednosti.

Prodajalec lahko prodaja tudi pravico, ne le stvar. V tem primeru se prodajalec zavezuje kupcu priskrbeti prodano pravico. Če izvrševanje pravice zahteva posest stvari, se prodajalec zavezuje kupcu izročiti stvar, povezano z izvrševanjem pravice. Predmet prodaje je lahko tudi terjatev iz obligacijskega razmerja, v katerem ima prodajalec položaj upnika.²⁰⁵

^{202 Glej 435. člen OZ.}