2.1. Pogodbeno pravo, obligacijsko pravo, obligacijsko razmerje in pravni posel
Pogodbeno pravo je sistem pravil, ki urejajo pravna vprašanja, povezana z obstojem ali prenehanjem pogodbenih razmerij oziroma z izvršitvijo pravic, ki izvirajo iz pogodb. Vsak sistem pravil predstavlja harmonično organizacijo med seboj povezanih elementov, vključenih v enoten red, na vrhu katerega so načela,2 v konkretnem primeru temeljna načela pogodbenega prava. Sposobnost oseb, da vstopajo v prostovoljne dogovore, ki urejajo njihovo medsebojno ekonomsko izmenjavo, je bistvo vsakega svobodnega tržnega gospodarstva. Za njegovo delovanje je kritično prav pravo, ki ureja take prostovoljne dogovore. Pogodbeno pravo tako postavlja pravila za izmenjavo zahtevkov in upravičenj in tudi določa obseg iz medsebojnih izmenjav izhajajočih koristi, ki jih lahko uživa družba.3
Pogodbeno pravo je del obligacijskega prava. Obligacijsko pravo kot panoga civilnega prava je celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo obligacijska razmerja. Obligacijsko razmerje je civilnopravno razmerje, v katerem je en subjekt tega razmerja (upnik) upravičen od drugega subjekta (dolžnika) zahtevati, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, drugi subjekt (dolžnik) pa je to izpolnitveno ravnanje dolžan (zavezan) opraviti. Po merilu pravnega dejstva, ki je pravni temelj nastanka obligacijskih razmerij, se ta delijo na neposlovna in poslovna.
Neposlovna obligacijska razmerja nastanejo neposredno na podlagi zakona in neodvisno od volje prizadetega udeleženca teh razmerij. Med neposlovna obligacijska razmerja spadajo neposlovna odškodninska obveznost (npr. odškodninska odgovornost zaradi padca na spolzkih tleh), obveznost, ki nastane na podlagi neupravičene obogatitve (npr. uporabnina zaradi nemožnosti uporabe solastne nepremičnine) in poslovodstvo brez naročila.4 Ta razmerja niso predmet podrobne obravnave tega dela.
Poslovna obligacijska razmerja pa so tista, ki nastanejo na podlagi pravnega posla. Pravni posel lahko opredelimo kot izjavo volje, ki jo je subjekt pravnega posla (oseba, ki izjavlja voljo) podal z namenom, da nastane, se spremeni oziroma preneha določeno civilnopravno razmerje, katerega udeleženec je subjekt pravnega posla in izpolnjuje predpostavke, ki jih zakon določa za nastanek, spremembo oziroma prenehanje tega civilnopravnega razmerja (npr. oseba A sprejme ponudbo za nakup avtomobila).5
Po merilu pravnih posledic, ki jih povzročijo pravni posli, se ti delijo na zavezovalne pravne posle, ki povzročijo nastanek obligacijskih pravic in obveznosti, na razpolagalne pravne posle, ki povzročijo prenos obligacijskih, stvarnih in drugih premoženjskih pravic (npr. prenos lastninske pravice) ter na korporacijske pravne posle, ki povzročijo nastanek, spremembo oziroma prenehanje korporacijskopravnega razmerja.6
Zavezovalni pravni posli se delijo na dvostranske in na enostranske pravne posle. Dvostranski (zavezovalni) pravni posli so pravni posli, za nastanek katerih je potrebno soglasje volje obeh pogodbenih strank. Taki posli so pogodbe (npr. pogodba o prodaji avtomobila). Z veljavno sklenitvijo pogodbe nastanejo (obligacijske) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Da bi nastalo pogodbeno (poslovno) obligacijsko razmerje, morata tako obe stranki podati izjavo volje (izjaviti voljo) z enako vsebino glede bistvenih sestavin pogodbe in drugih (zanju pomembnih) avtonomnih pravnih pravil, ki urejajo vsebino njunega pogodbenega razmerja.7 Enostranski zavezovalni pravni posli pa so tisti, ki povzročijo nastanek oziroma prenehanje pravnega razmerja (pravice in obveznosti) že z izjavo volje ene od strank (subjektov) pravnega razmerja (npr. uresničitev odstopne pravice povzroči razvezo pogodbe).8
