2.2. Pogodba kot dvostranski zavezovalni pravni posel

Ni vsak dogovor že pogodba. Pogodba je dvostranski zavezovalni pravni posel, ki povzroči nastanek obligacijskih obveznosti in pravic (in hkrati nastanek poslovnega, pogodbenega obligacijskega razmerja). Pogodba je zato pravni temelj nastanka medsebojnih obligacijskih pravic in obveznosti pogodbenih strank.⁹ Ker veljavna sklenitev pogodbe povzroči nastanek obligacijskih pravic in obveznosti, spada pogodba (obligacijskega prava) med zavezovalne pravne posle. Nujna predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe je soglasje volj obeh strank, zato je pogodba dvostranski (zavezovalni) pravni posel.¹⁰ S svobodno sporazumno voljo tako stranke določijo vsebino pogodbenih pravic in obveznosti, spremembe in prenehanje pogodbe. Pogodba je torej pravno zavezujoč dogovor dveh ali več strank.¹¹

Da bi pogodbeno razmerje veljavno nastalo, se morata pogodbeni stranki s pogodbo sporazumeti o bistvenih sestavinah medsebojnega pogodbenega razmerja, npr. pri prodajni pogodbi o ceni in predmetu prodaje.¹² Predmet obligacijskega razmerja je torej izpolnitveno ravnanje, ki se ga stranka s pogodbo zaveže opraviti. Z določitvijo izpolnitvenega ravnanja oziroma izpolnitvenih ravnanj stranki določita vse bistvene, nujne sestavine medsebojnega (konkretnega) obligacijskega pogodbenega razmerja.¹³

Poznamo več vrst pogodb, in sicer enostransko (ena stranka je upnik, druga dolžnik) in dvostransko obveznostne pogodbe (obe stranki sta hkrati upnik in dolžnik), odplačne in neodplačne, konsenzualne in realne (poleg soglasja je potrebna še izročitev stvari), formalne in neformalne ter glavne in stranske pogodbe.¹⁴ Poleg pogodb obligacijskega prava, na katere se osredotoča to delo, poznamo še vrsto drugih pogodb, v katerih prevladujejo drugi, ne obligacijski elementi, npr. pogodbe dednega prava, pogodba o zaposlitvi, arbitražni sporazum idr.