4.3. Načelo vestnosti in poštenja

Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da morajo udeleženci obligacijskih razmerij medsebojno upoštevati posamične ali skupne interese ter pri sklepanju pogodbenih razmerij ravnati vestno in pošteno, da ne prizadenejo interesov drugih udeležencev.⁴⁹

Obveznost vestnega in poštenega ravnanja Cigoj⁵⁰  opredeljuje kot eno od moralnih načel. Strohsack takšnemu razumevanju nasprotuje in meni, da ravnanje v skladu z moralo pomeni absolutno in splošno (tudi abstraktno glede na merila) pravilo za ravnanje vseh udeležencev v obligacijskih razmerjih, ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja pa konkretno pravilo za vsakega konkretnega udeleženca v konkretnem obligacijskem razmerju. Zato vsaka kršitev načela vestnosti in poštenja ni obenem tudi kršitev morale. Pomen tega načela je v tem, da se obrača na ravnanje obligacijskih subjektov, ne daje pa sodišču pooblastila za arbitrarno odločanje mimo predpisov. Sodišču omogoča, da ublaži morebitno ostrino posameznih predpisov glede na konkretne razmere konkretnega dejanskega stanja in jo spravi v moralne okvire. Po mnenju Plavšakove je obravnavano načelo argument pri uporabi prava oziroma izbiri ustreznega pravnega pravila in določitvi njegove vsebine za konkreten primer ter je konkretizirano v posameznih institutih OZ, npr. odškodninska odgovornost za nepoštena pogajanja (20. člen OZ) ali ničnost nekaterih določil splošnih pogojev (121. člen OZ).

Primeri, ko se sodišče sklicuje na vestnost in poštenje, kažejo, da ima predvsem vlogo načela, kar pomeni, da usmerja pri uporabi in razlagi pravnih pravil. Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 66/2002 bi bilo mogoče sklepati, da sodišče odklanja neposredno uporabo načela vestnosti in poštenja, vendar menim, da ni tako, saj nasprotno dokazuje novejša odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 281/2009. Po mojem mnenju je to stališče pravilnejše, če upoštevamo, da načela vestnosti in poštenja ni mogoče uveljaviti drugače kot na splošni ravni, poleg tega pa njegova neposredna uporaba tudi ni izrecno zakonsko izključena, kot je to zakonodajalec storil pri načelu enake vrednosti dajatev. Sklenemo lahko, da so v slovenski sodni praksi primeri, ko načelo vestnosti in poštenja služi kot standard za samostojno določitev dovoljenega oziroma prepovedanega ravnanja, sicer redki, vendar pa takšne uporabe ni mogoče izključiti. Merila, na podlagi katerih se določi vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so: vrsta in vsebina pogodbene obveznosti, lastnosti nasprotne stranke, posebej izražena brezbrižnost za interese druge stranke, pogodbene klavzule ali druga ravnanja, ki so nerazumno v prid zgolj eni stranki, itd.⁵¹

Poudariti velja, da načelo vestnosti in poštenja določa vrednostno usmeritev ravnanja strank pri vseh vidikih poslovnega obligacijskega razmerja,⁵² in sicer pri sklepanju pogodbe, pri uveljavljanju pravic, ki jih stranka pridobi s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju obveznosti, ki jih stranka prevzame s sklenitvijo pogodbe.⁵³ Pri sklepanju pogodbe se to načelo v posameznih evropskih ureditvah uresničuje zlasti s pojasnilnimi obveznostmi, odgovornostjo za opustitev pogajanj brez utemeljenega razloga in s pravili o izpodbojnosti pogodbe zaradi napak volje, ki interesom poštene stranke dajejo prednost pred interesi nepoštene stranke, pri uveljavljanju pravic je tesno povezano s prepovedjo zlorabe pravic,⁵⁴ pri izpolnjevanju obveznosti pa se praviloma uresničuje z notifikacijskimi dolžnostmi.⁵⁵